Danes skoraj nobena od držav ne vidi rada, da jo smatrajo za avtoritarno. Če je še pred desetletji bilo držav brez svobodnih volitev veliko, se njihovo število danes dramatično zmanjšuje. Po letu 1990 v Evropi tako rekoč ni države, ki ne bi poznala volitev, na katerih lahko sodelujejo vsi njeni polnoletni državljani, po sistemu en človek en glas. Še na začetku osemdesetih se je to zdela popolna utopija. Nekdanje vzhodnoevropske države, tudi Jugoslavija, poštenih in svobodnih volitev niti približno niso poznale. Kljub številnim demokratičnim besedam v njihovih imenih. Vsakršna opozicija v njih je bila preganjana in zatrta.
Danes stvari ne potekajo več tako. Vse evropske države poznajo bolj ali manj demokratične volitve. Toda, ali to pomeni, da so tudi v resnici vse demokratične? Seveda ne, demokracija obsega bistveno več kot zgolj svobodne volitve. Je namreč tudi vladavina avtonomnih institucij, ki jih je potrebno spoštovati, obenem pa mora omogočati, da se v državi tudi dejansko lahko zgodi sprememba oblasti. To je potrebno in nujno. Toda na tem izpitu se zadeve v Evropi močno zapletejo. Hitro lahko opazimo, da do teh ponekod ne prihaja, tudi takrat, ko so vladajoče stranke popolnoma prepredene s korupcijo. Zakaj jih volivci torej ne zamenjajo?
S tem je za nekoga, ki ni drezal v prepovedane teme in se brigal predvsem zase, sistem naredil precej prijeten.
Na začetku konec petdesetih let prejšnjega stoletja je jugoslovanski predsednik Tito ugotovil, da s terorjem ni mogoče vladati. Kljub temeljitemu čiščenju, pravih in namišljenih sovražnikov, s pomočjo povojnih pobojev in montiranih procesov je teh ostalo obilo. Zato je sistem spremenil. Ta je postal manj nasilen in dopuščal vsaj navidezen pluralizem. Pričelo se je uveljavljanje samoupravljanja. Obenem je režim začel razdeljevati sredstva ugodja. S tem je za nekoga, ki ni drezal v prepovedane teme in se brigal predvsem zase, sistem naredil precej prijeten.
Globoko v sebi pa se režim seveda ni spremenil. Še vedno je bil sposoben pokazati enako podel obraz, kot ga je pri obsodbah preveč pokončnih duhovnikov ali kritičnih intelektualcev. Prav tistih, ki so se najbolj pogumno upirali fašizmu. A tega kasneje odkrito praviloma ni več počel, saj mu to ni bilo potrebno. Nič ne otopi človeka bolj kot navidezno ugodje.
Zato so iznašle najrazličnejše tehnike, kako se na oblasti obdržati, in pri tem kazati čim bolj demokratičen obraz.
S padcem komunizma se je enopartijski sistem poslovil. A takrat se vladajoče strukture niso prav rade poslovile od oblasti. Sladkosti obvladovanja družbe in finančnih tokov so bile prevelike. Zato so iznašle najrazličnejše tehnike, kako se na oblasti obdržati, in pri tem kazati čim bolj demokratičen obraz. Zlasti so bile pri tem uspešne v tistih državah, ki niso izvedle lustracije.
Oblast je sicer marsikje še vedno ostala precej groba, takšen primer je Putinova Rusija. Povsem nemogoče je, da bi oblast prevzel kdorkoli izven Putinovega kroga. Če pa že poizkuša, je bodisi umorjen v sumljivih okoliščinah, bodisi se znajde v težavah s pravosodnim sistemom, ki ga prej ali slej strpa v zapor. Pri tem izjem ni, aretacije in medijsko sramotenje opozicijskih voditeljev so stalnica. V osrednjih medijih o vladajočih zlepa ne najdemo nič kritičnega ali slabega.
Bolj proti zahodu so prakse bolj nežne. Opozicijski voditelji se v sodnih postopkih ne znajdejo tako pogosto. V zaporu ni praktično nihče. Obstaja množica najrazličnejših medijev, tudi alternativnih, zato lahko angažiran bralec v njih prebere tudi marsikaj kritičnega do oblasti. Toda osrednji časopisi in televizijske hiše so vladi bolj ali manj odkrito naklonjene, s tem pa lahko učinkovito upravljajo javno mnenje. Včasih izgledajo celo pluralni, a se za do vladajočih kritičnimi vsebinami najpogosteje skrivajo zgolj frakcijski boji. Ko so interesi zadovoljeni, se diskreditacija hitro zaključi. Včasih so politične stranke celo pripravljene na to, da izgubijo volitve. Nikoli pa ne predajo rade ključnih gospodarskih in nadzornih vzvodov upravljanja države.
Poleg medijev svojo oblast zadržujejo s podrejanjem od politike neodvisnih institucij. Svoj vpliv tako kot v medijih, ohranjajo tudi v zdravstvu in šolstvu. Odsluženi politični kadri se selijo na visoke položaje na univerzah in v gospodarstvu, ko je potreba, pa se hitro vračajo nazaj v politiko.
Nadzorne institucije so v njih brezzobi tiger. Neposlušni se morajo hitro posloviti z nadzornih položajev. Kjer pa to ne gre, na primer na ustavnem sodišču, se njegove odločitve, če je to politično oportuno, ne spoštujejo. Za to je lahko učbeniški primer tudi slovenska zgodba o financiranju zasebnih šol.
Največkrat so za tem skrite različne davčne in socialne ugodnosti, ki imajo namen povečati število volilnih glasov.
Zlasti pa je ključen element ohranjanja na oblasti podkupovanje volivcev. Največkrat so za tem skrite različne davčne in socialne ugodnosti, ki imajo namen povečati število volilnih glasov. Zlasti do kulturnikov, zaposlenih v javnem sektorju, ali celo brezposelnih. V teh skupinah pred volitvami potem vzbujajo strah pred negativnimi spremembami. Pogosto se dogaja, da jim s svojimi ukrepi pravzaprav onemogočajo, da bi se postavili na svoje noge. A to jih kaj veliko ne zanima, edini cilj je na volitvah pridobiti ustrezno število glasov.
Kako se na testu odreže Slovenija
Pozornemu bralcu seveda ne bo težava najti vzporednic slovensko stvarnostjo. Ignoranca odločitev ustavnega sodišča, podkupovanje volivcev s socialnimi ugodnostmi, ki so nepotrebne, blatenje predstavnikov konkurenčnih političnih opcij, zlorabe pri finančnih sredstvih za potrebe političnih strank so dobro vidne in pogoste. Podrobnih primerov ne bi navajal. A praznik države je dober čas za opomin, da tudi v mednarodni skupnosti vedo, da se Slovenija še vedno uvršča med države s pomanjkljivo demokracijo. Skrajni čas je, da se o tem nehamo slepiti.
Drugo vprašanje pa je, koliko nas to tudi dejansko moti. Da so takšni režimi za nas pravzaprav sprejemljivi, lahko dokazujejo tudi naše počitniške destinacije. Med temi je tako na primer tudi precej avtoritarna Kuba. Očitno nas precej represivno politično okolje pri našem uživanju v tujini pretirano ne moti, kajti tuje države imajo marsikdaj povsem druge favorite.
Čestitke Blaž, za podan zelo dober prispevek o AVTORITATIVNOSTI.
Resnica je v tem prispevku, da se niso vse države vzhodnega “bloka” otresle avtoritarnosti vladanja. Slovenija je “živi” primer le tega. Pregovor pravi: “Osel se palice navadi”. Torej imamo olov na pretek, ali pa so ljudje, tako. kot ugotavlate “podkupljeni” z raznimi ugodnosti, da tega ne opazijo. Toda taki so zelo kratkovidni. Nič ne razmišljajo, kaj je dobro za mlade na “dolgi rok”. Kajti, kdor se zadovoli le z “drobtinicami iz bogataševe mize”, bo ostal vedno le berač.
Sicer pa ima Slovenija veliko Titovih “sinov”, ki sedijo okrog “bogataševe” mize. Oni obvladajo RTV, kar je pokazal tudi včerajšnji program, ko smo praznovali rojstni dan Slovenije – 25.6.1991, je TV-Ljubljana kazala partizanski film, ki se je boril za Jugoslavijo, in je Slovencem odrekel samostojnost in demokracijo.
Dan pred tem je bila v Ljubljani proslava SAMOSTOJNE Slovenije, ki ni odsevala tega SLOVENSKEGA praznika. Sicer je predsednik Pahor imel zelo dober govor in je orisal pot do samostojnosti. Toda nekdanji predsednik CK in 1. predsednik Slovenije, mu sploh ni ploskal. To se je videlo, kaj si Kučan misli o Sloveniji, kajti on ve, kdo dejansko vlada – čigava je VLADA, SODIŠČA, ŠOLSTVO, POLICIJA, VOJSKA.
Če nas danes hoče zasesti Rusija, ali Srbija, bi bil obsojen ta Slovenec, ki bi se proti temu boril. Kajti še vedno imajo vse v rokah “naši”. Tako kot za časa Tita.
Tudi ko je Tito v petdesetih letih uvedel SAMOUPRAVLJANJE, je bilo le pesek v oči. Kajti vodilne v podjetjih je nastavljala POLITIKA, delavski svet je vodilne le potrdil, toda le takrat, ko je dobil od ZK in Sindikata (oba so vodili komunisti ala Štrukelj) pozitivno potrdilo, da je kandidat – DRUŽBENO POLITIČNO NEOPOREČEN. Ta neoporečnost je bila odločilna, zanemarljivo pa je bilo znanje in sposobnost. in ta družbeno POLITIČNA NEOPOREČNOST velja še danes, ko izbirajo vodilne v državnih podjetjih, na bankah, sodiščih, policiji, veleposlanikih……. Ker uradno CK ni več, dajejo pa še vedno tisti ljudje, ki so del GLOBOKE države, ki nadomešča CK. Brez NEOPOREČNOSTI morajo biti tudi vodilni na RTV in v časopisnih HIŠAH.
In ker je RTV “neoiporečna”, smo pač na dan državnosti gledali PARTIZANSKI film, s Titovkami, ki so nas leta 1991 napadli. Tega pa niso pokazali !
Ja Slovenija je AVTORITARNA država, ker še vedno vlada s trdo roko ta, ki ne vlada !
KLERIKALKA,še bol bi bi bila,če bi vladal tvoj tovariš Janez Janša,kar pa se na srečo NIKOLI VEČ,ne bo zgodilo.
Kraševka,še kako res je vse,do zadnje besede!
Blaž, enkraten čudovit članek. In Kraševka, zelo dobro napisano.
Vsa tragedija Slovenije je v tem, da je veliko ljudi zadovoljnih s tem kar imajo (kot je v prispevku napisano), so naivni, zavedeni, podkupljeni z raznimi socialnimi transferji, ker jih zanima samo da materialno preživijo, odnose itak imajo na psu in so jim manjvredni. Zato si ne želijo boljšega lepšega življenja in volijo bedaste politike. Zato se nikamor ne moremo premakniti. To je velika tragedija in škoda za Slovenijo. Mladi bi morali pognati Slovenijo naprej, stran od rdeče zvezde, Tita, jugonostalgije, stalnega jamranja za preteklostjo itd.
Vendar dokler se ljudje resno ne bodo vzeli v roke, dokler se bo volilo take politike, kot smo jim priča vsa leta od osamosvojitve naprej (tako “levi” kot “desni”, ki se prestavljajo iz ene v drugo stranko), se nam ne piše ničesar dobrega.
Točno tako,Barbara,kot praviš!
Torej je na VOLITVAH res EDINA MOŽNOST,da sami kaj prispevamo k spremembi!
Ali je nemara tudi to pri nas že brezupno?:((
ja… Blaž, dej se naredi analizo avtoritarnosti vaše vere… hmm.. le kaj se bo pokazalo.. ker v tem clanku omenjaš “pokončne” duhovnike, ki pa nekako niso zelo pokončni v organizaciji, ki ji pripadajo..
Po odločbi Ustavnega sodišča RS je sorazmerni volilni sistem, po katerem volimo poslance v Državnem zboru RS, absolutno neustaven, saj flagrantno krši temeljno načelo volilne pravičnosti: en volilni upravičenec : en glas.
V avtoritarni in neustavni demokraturi RS velja med volivci v enih volilnih okrajih in volivci v drugih volilnih okrajih neustavno in nedemokratično razmerje 1 : 3,75!, kar pomeni, da so volivci v nekaterih volilnih okrajih 3 do 4-krat več/manj vredni od volivcev v drugih volilnih okrajih. In isto neustavno ter nedemokratično razmerje velja tudi med kandidati v enih in drugih volilnih okrajih. Kar je ustavni in demokratični škandal brez primere!
Prvaki parlamentarne strankokreacije in poslanci, ki so v dveh tretjinah bili izvoljeni v nasprotju z ustavnim načelom, da morajo dobiti najvišjo podporo volilnega telesa v svojih volilnih okrajih, skušajo zdaj nonšalantno odpraviti več kot neenake volilne okraje ter uvesti arbitrarno pravico volivca do prednostnega glasu, pri čemer nihče ne ve, ali ne uveljavljajo tudi volilne enote podobne neustavne neenakopravnosti med volilnimi upravičenci in kandidati na volitvah. Nihče namreč še ni izračunal, v kakšnem razmerju so glasovalci in kandidati med veljavnimi osmimi volilnimi enotami v RS. Nihče tudi ne ve, ali je odstopanje tu od načela en volivec : en glas v toleranci 10 odstotkov, ali je tudi tu podobno, kot v volilnih okrajih, nesprejemljiva neenakost volilnih okolij v razmerju 1 : 3 ali celo 1 : 4. Kar je seveda ponovno v nasprotju z veljavno Ustavo RS ter civilizacijskim demokratičnim načelom 1 volivec : 1 veljaven in vpliven glas.
Dejstvo je, da na osnovi neustavnega sorazmernega volilnega sistema volivci ne moremo demokratično izvoliti legalne in legitimne zakonodajne veje oblasti (DZ RS), ta pa ne more postaviti legalne in legitimne izvršilne veje oblasti (Vlade RS). Kar pomeni, da Republika Slovenija 28 let po svoji ustanovitvi nima problema le z avtoritarnostjo in nedemokratičnostjo svoje izvoljene zakonodajne in izvršilne veje oblasti, ampak tudi z njeno neustavnostjo, nelegalnostjo in nelegitimnostjo. Ustavno sodišče RS je pogubno neustavnost veljavnega sorazmernega volilnega sistema ugotovilo in naložilo zakonodajalcu (DZ RS), da najkasneje v dveh letih sporno volilno zakonodajo uskladi z veljavno ustavo in demokratično prakso. Veliko vprašanje pa je, ali bodo strankarske elite, ki skušajo ohraniti in ubraniti neustavno oblast strankokracije, popustile pod pritiskom ustavnega prava in vladavine prava ter popustile pred utemeljenimi zahtevami po demokratičnih spremembah spornega neustavnega in nedemokratičnega sorazmernega volilnega sistema.
Avtoritarna oblast je tudi tista oblast, ki ne spoštuje demokratične ustave, kar se vidi po naslednjem:
– ne spoštuje odločb ustavnih
– ima sovražen odnos do opozicije
– odklanja ustvarjalni dialog z opozicijo
– zavrača ustvarjalne predloge opozicije,
– v javnosti prikazuje izkrivljeno negativno podobo opozicije
– ne spoštuje demokratičnih ustavnih temeljev slovenske države
– ne omogoča nadzornim organom, da bi opravljali demokratično nadzorno funkcijo
– kadruje osebe, ki niso naklonjene poštenemu in odgovornemu opravljanju javnih funkcij
– ne odstavlja oziroma ne kaznuje tiste, ki so kršili ustavo in ali zakone….
ozavestiti
Izredno natančno si opisal lik in delo Velikega Vodje Janeza Janše! Čestitam!
Država ni avtoritarna, če je njena ustava demokratična.
Je pa avtoritarna njena oblast, če demokratično ustavo ne spoštuje.
V naših razmerah je ideologija podlaga avtoritarnosti.
In pri nas je iz levega v levi mandat vse več ideologije, ki so jo nekoč prinesli v našo deželo vsi jezdeci komunistične apokalipse, in ki so jo nadgradili še z moralnim razvratom ter dekadenco.
Kako prepoznati avtoritarno državo. Kako avtoritarna je Slovenija?
O tem se lahko poučite na primeru poskusa umora, ne uboja mariborske sodnice.
Ljudska oblast je najprej skušala prepričati slovensko občestvo, da gre za krvav napad na slovensko pravosodje in se že veselila, kako bo lahko zaradi tega kriminalnega primera preganjala vsako kritično misel in omejila svobodo govora.
Ko se je izkazalo, da gre za družinski obračun, kar smo že od prvega trenutka vedeli vsi pametni ljudje, pa si pri morilcu niso upali opraviti niti pravočasne hišne preiskave in ga ne pripreti, ker menda obvladuje polovico mariborskih sodnikov ter tožilcev.
To je primer mešanice avtoritarnosti in korupcije, ki gresta vedno skupaj.
O demokraciji pa ne duha, ne sluha!
Avtoritarnost je posledica arbitrarnosti (samovolje);
ko tisti, ki imajo v družbi politično (pre)moč in (nad)oblast samovoljno in pristran(kar)sko izbirajo, katere dele veljavne Ustave RS in njej podrejene zakonodaje bodo upoštevali, spoštovali, uresničevali in izvrševali, ter katerih delov (členov, alinej …) veljavne ustavne in pravne ureditve zaradi lastnih parcialnih interesov in koristi ne bodo izvrševali ter jih bodo celo zavestno sistemsko kršili.
Več kot deset neizvršenih ter neuresničenih veljavnih odločb Ustavnega sodišča RS je kronski dokaz za neustavno in nedemokratično avtoritarnost aktualne zakonodajne (Državni zbor RS) in izvršilne veje oblasti (Vlada RS).
In dokler bo tako, Republika Slovenija ni in ne bo resnično in dejansko ustavna in demokratična republika, v kateri naj bi vladala večstrankarski pluralizem in vladavina prava ter v kateri naj bi pristojni organi oblasti dosledno varovali in zagotavljali univerzalne temeljne človekove pravice in svoboščine.
Žal ni videti, da bi bil kateri od državnih funkcionarjev ter strankarskih prvakov ob tem neustavnem in nedemokratičnem stanju v slovenski družbi 28 let po osvoboditvi in osamosvojitvi kaj zaskrbljen in bi si nemara celo dejavno prizadeval za odpravo izrazito avtoritarne in nedemokratične družbene ureditve.
Članek je dober uvod v razmišljanje,kaj se nam v resnici dogaja v družbah-državah,demokracijah,človeku-osebi-državljanu, v oblikovanih interesih. Še posebno,ko se sprašujemo o realnosti iskrenega,nevtralnega obveščanja;o odkritosti in poštenosti informiranja dobesedno vseh brez zavanja,laži,brez slabih namer,brez dvoličnosti,iskoriščanja naivnosti ljudi.
Nikoli ni bilo na razpolago več informacij kot danes in nikoli ni bil Svet boljše informacijsko povezan kot danes.
In nikoli ni bilo več zavajanja,laži,podtikanja,informacijskih prevar kot je to danes.
Vse to, več ali manj gre skozi “demokratične oblasti”.Mnoge se tudi z določenimi metodami okoriščajo in izkoriščajo tako prednosti kot slabosti informacijskih sistemov . Vse v interesu države,v resnici pa pri večini gre za interes trenutne oblasti.Pod krinko države se počnejo najhujše stvari,ki že presegajo najhujše iz zgodovinsko preteklih obdobij. Svet ni v idealni poziciji,ki naj bi jih zagotavljale nove tehnologije,znanstveni napredek,povprečno mnogo višje blagostanje. Zdi se,da ne rastemo,ampak se “potapljamo” ! Nazadujemo prav v tistem segmentu,ki ga levičarji vseh vrst,sekularci,ateisti,materialisti,anarhisti,privrženci LGBTe,priverženci kaosa zavračajo z vso silo : DUHOVNOSTI ! Samo DUHOVNOST lahko reši Svet in človeka.
Država je predvsem družba in z njo duhovnost.Manj duhovnosti,manj demokracije,več avtoritarnosti in arbitrarnosti. In tega je vse več!
Slovenija je najlepši primer,kaj se zgodi,ko “spreminjamo” družbo z ljudmi,ki so vodili bivši režim in bili glavni v bivšem družbeno-ekonomskem sistemu oz. zdaj prevzemajo “vajeti” njihovi dediči.
Največja v “nebo vpijoča” prevara pa je ,da navadni prevarani ljudje najbolj branijo prav te,ki jih tako “brezsramno” nategujejo in napadajo tiste,ki jim hočejo “odpreti oči”.
Neverjeten paradoks,ki ga doživljamo vsak dan na vseh nivojih oblasti.Šok za šokom.Ljudje pa kot “hipnotizirani”,kot “zombiji” vse sprejemajo in opravičujejo!
Primer pretepene sodnice iz Maribora je primer,ki je možen samo v “Tepanjah”. Najprej je bil napad na “ubogo” pravosodje,potem je šlo in je še stvar zasebnega življenja,zdaj zaradi ukrepov sodišča prerašča “zasebost” in se pne v “vprašanje višje državne politike” in še kaj višjega. Vse bolj se odpira “gnojna bula” države. Očitno država ni sposobna pravega ravnanja in njene glavne institucije delujejo “arbitrarno”,kar bo še bolj razgalilo vso “bedo” državne oblasti.
Drug primer so migranti in nesposobnost državne oblasti,da prevzame pravi nadzor nad problemom,ki se veča in ne zmanjšuje.
Tretji primer je “šolstvo”,četrti primer minister,ki “razgrajuje vojsko” in ne odstopi,peti primer je “ekologija”,ki “divja” po svoje (samo Bog nas še rešuje!).S tem,da državna oblast nastopa “arbitrarno” in do nemočnih “avtoritarno”.Pa neizpolnjene ustavne odločbe..
Res se mi ne da več ! Primerov imam vsaj še za pet A4 strani!
Saj tudi tega ne bi pisal,če bi me ne žrlo,da moram javno povedati : slovenski štori nismo tako veliki “butlni”,kot nas ima in nas dela državna oblast, da ne bi vedeli,kaj se dogaja. Problem pa je večina,ki podpira tako državno oblast.
Igor,Nevidni,debela_berta,dzi nu nje ja.. bi rekli,pa pojdi iz Slovenije ! Saj bi šel,a kaj,ko sem najboljša leta zabil in se šel naivno domoljubje z vsemi posledicami ! Ko naivno misliš,kako bomo spremenili sistem,imeli svobodo,demokracijo,pobegnili od komunistov. Na koncu pa se zgodi,da ti vladajo isti samo v “preobleki” s svojimi dediči. Ja,z dežja pod kap!
To pa je tragedija,moja domovina Slovenija!
Uuuu,kako dooobro S.štor poveš!
Čeprav je tragično vse skupaj,da boli duša,vsaj pišemo in govorimo lahko(za razliko od zlatih jugo časov),pa tu in tam kdo le spregleda.Dogaj se,čeprav …prepočasi,za “ozdravitev”…
Pa tu in tam kak Faktor pogledamo in Pričevalce namesto vitaminov!
mala slovenka, Slovenski štor vidi realno. Škoda, de ne verjame pregovoru: “Za dežjem pride sonce”
Slovenski štor, 18,59
Res zgleda vse neizhodno, toda jaz še vedno upam, da deluje zakon narave, da nič ni večno. V narvi vse kroži, tako voda, zrak, menjava se noč in dan, nemogoče bi bilo, da se pri nas ne bi menjala tudi vladavina iz leve v desno. To bi bilo dobro in pravično, le delati je traba male korake in verjeti v uspeh.
Kljub letom sem naivna in verjamem v pomlad.
Dobra Kraševka,verjamem v pregovor : za dežjem pride sonce, vendar v Sloveniji “dežuje” že 80-let. In kot kaže bo še vsaj tri generacije. Iz tega zornega kota sem pesimist.
Preveč sem upal v osemdesetih in devetdesetih letih,zato sem danes samo pesimist. Seveda pa me po drugi strani muči Svet in Evropa. Muči me človek,ki je vse razvil,na dušo/duhovnost pa pozablja. In še več,misli,da je bistvo um,tehnologija,inovacije-izumi,da obvladuje materijo,poganja se v Vesolje…Zgublja pa bistvo: duhovnost ! Hkrati pa pozablja,da je ravnotežje-ravnovesje v prostoru-času eno bistvenih načel človeškega delovanja. Saj zelo dobro vemo iz vsakdanjega življenja,kaj se zgodi,ko se ravnotežje-ravnovesje zgubi. In ko se to poveže s prostorom in časom,se praviloma zgodijo največje katastrofe.
Kakorkoli,v bistvu nisem pesimist glede človeka,narave,saj je Življenje večno . Problem je čas,ki ga živimo!
Kraševka,vse dobro !
slovenski štor 29.6. 0b 0,40
Enako mislim kot vi. Vendar upam, da “mora posijati sonce”. Zakoni narave so večni, le čas ni določen. Ko bo več ljudi spoznalo kaj rabimo, bo zasijala “Pomlad”.