Kako premagati krizo in preživeti. Strategija zajamčene nege za ponoven zagon in razvoj države v času pandemije

Soočenje z največjim izzivom v novejši zgodovini človeštva doslej zahteva out-of-box razmišljanje in inovativne strategije. Zakaj je pomembna gospodarska obveščevalna dejavnost? Kako se iz strategije nadzora nad okužbo preusmeriti na strategijo zajamčene nege. Kako se lahko država, danes ujetnica virusa, preoblikuje v njegovega upravljavca.

Kje smo?

Po najbolj optimističnem scenariju italijanska vlada ocenjuje, da bo zajezitev širjenja virusa Covid-19 uspela nekje do pričetka poletja. Slovenija, tako kot večina ostalih evropskih držav, s časovnim zamikom sledi razvoju dogajanja v Italiji, številne druge države se bodo s krizo pričele soočati šele kasneje. In predvidevamo lahko, da se bo svet – dokler strokovnjaki ne bodo našli učinkovitega cepiva – kar nekaj mescev moral soočati z težkimi gospodarskimi, socialnimi in političnimi razmerami. Popolno blokiranje življenja za dva ali tri mesce ter kasnejše počasno okrevanje v zahodnih državah bo imelo za posledico globoke socialne spremembe, če naše vlade v najkrajšem možnem času ne bodo izbrale drugačnega načina reševanja krize.

Tudi ZDA utegnejo utrpeti hude posledice širjenja virusa (dodatno situacijo zanesljivo zapleta še njihov ne ravno dostopen zdravstveni sistem), to pa pomeni zelo nepredvidljivo situacijo zaradi nedelovanja trgov in posledično možne ponovne nacionalizacije gospodarstev.

Potrebno bi se bilo izogniti najtemnejšemu scenariju, ki lahko pripelje do znatne izgube človeške blaginje.

Covid-19 je virus, ki izhaja iz živalskega sveta. Kot lahko pojasni vsak veterinar, se stroka stalno bori z virusi, ki se ves čas pojavljajo pri živalih. Virusi so konstanta. Virusi iz živali se selijo na ljudi in nas izkoriščajo za širitev in svoj obstoj. Zato vsak veterinar ve, kako zelo je potrebna preventiva, nadzor, izolacija in pravočasno informiranje.

Evropska Unija, Slovenija ter druge zahodne demokracije so na tem področju vodilne. Skrb za človeka, nadzor nad prehrambeno industrijo, delujoči mehanizmi znotraj demokratičnih sistemov, redno informiranje pristojnih institucij in javnosti, zagotavljajo varnost, mirno življenje, razvoj in blaginjo.

Kitajska je v primeru epidemije s Covid-19 ponovno dokazala lastno upravljalsko nesposobnost in institucionalno neučinkovitost, zaradi česar je sedaj  ogroženo celotno človeštvo.

Pomen kriznega komuniciranja in gospodarske obveščevalne dejavnosti

Kitajska, kjer se je virus najprej pojavil in njen komunistični režim, namenjen le preživetju vodilne partije, zagotovo ni primer dobre prakse pri upravljanju z informacijami. Kot vsi represivni režimi, ki lasten obstoj postavijo pred človeško dostojanstvo, tudi pekinški izgublja ogromno energije pri oblikovanju najprimernejše resnice, ki jo lahko državljani in svet spoznajo.

Kitajska je v primeru epidemije s Covid-19 ponovno dokazala lastno upravljalsko nesposobnost in institucionalno neučinkovitost, zaradi česar je sedaj  ogroženo celotno človeštvo. V zadnjih dveh desetletjih se je, zaradi zgoraj omenjenih razlogov, celoten svet moral že večkrat soočiti z nalezljivimi in smrtonosnimi boleznimi, ki so se razširile oziroma niso bile primerno nadzorovane, njihove posledice so bile otipljive in merljive v smislu števila obolelih, številu umrlih in zmanjšane gospodarske aktivnosti (SARS, ptičja gripa,  prašičja gripa – v vseh primerih je bila izvorna lokacija Kitajska).

Kitajski režim in sorodni totalitarni režimi  odgovarjajo le sami sebi. Prepričani so, da z popolnim nadzorom lahko oblikujejo sebi primerno prihodnost, a ob tej misli vedno pozabijo, da so do danes prav vsi podobni režimi zaradi tega tudi propadli. Zgodovina je pokazala, da vse oblasti, ki zatirajo človeško dostojanstvo, prej ali slej propadejo.

Osebno sem prepričan, da bom doživel dan, ko se bo to zgodilo kitajskemu režimu. Epidemija s Covid19 bi lahko pomenila začetek konca kitajske komunistične oblasti. Dejstvo, da je virus v Španji zahteval več kot 1.000 življenj v nekaj dnevih in da je v Italiji v enem mesecu umrlo 3.000 ljudi, kar naj bi izenačilo smrti na Kitajskem v obdobju treh mescev, je dober pokazatelj, kako so Pekinške oblasti v resnici zavajale celotnemu svetu. Zavajanje in informacije, ki so bile skrbno nadzirane, so pripeljale do nepripravljenosti drugih držav in do nepotrebnih žrtev.

Epidemija s Covid19 bi lahko pomenila začetek konca kitajske komunistične oblasti

Situacija sicer ni direktno primerljiva, vendar se je podobno zgodilo v primeru množične okužbe prašičev s kugo letos (neprimerno ravnanje in komuniciranje), kar je pripeljalo do pomanjkanja oziroma izredne podražitve svinjskega mesa po celotnem svetu.

Zaradi prikrivanja resnice s strani kitajskih oblasti nobena mednarodna institucija ali vlada ni imela verodostojnih podatkov o nevarnosti novega virusa. Če so do danes posledice režimskega (ne)upravljanja imele vidne posledice le na živalih, na cenah ter preskrbi z mesom, smo v zadnjih tednih lahko ugotovili, da nas v resnici komunistična partija Kitajske ogroža precej bolj neposredno. Ogroža celoten svet. Ko bo kriza mimo, si zelo težko predstavljam, da demokracije zahodnega sveta ne bi zahtevale odgovornost Pekinga za to, kar nam je tamkajšnja oblast povzročila.

Do takrat pa bo potrebno preživeti.  V naslednjih dneh lahko pričakujemo, da bodo države zaradi prisilnega ustavljanja življenja, pričele z nacionalizacijo večjih podjetij, ponovno se utegne uveljaviti državno lastništvo v strateških panogah. Konkretno je to v svežnju ukrepov za gospodarstvo to že nakazal Bruno Le Maire, francoski minister za gospodarstvo.

V Evropi se bo radikalno spremenil prost trg oziroma pretok blaga in storitev, način delovanja, kot smo jih poznali do včeraj, bodo za nekaj časa le spomin na dobre čase. Večina naših držav osrednje Evrope temelji na majhnih in srednje velikih podjetjih. Tudi Slovenija. Dramatično zmanjšanje gospodarske aktivnosti, ki jo zadnji teden občutimo prav vsi, bo na Stari Celini povzročilo veliko stečajev, zniževanja plač in odpuščanja delavcev. Države bodo preobremenjene z gospodarskimi, finančnimi, zahtevami. Padec BDPjev bo precejšen.

Iz pasivne »strategije zajezitve in kontrole okužbe«, ki temelji na deficitu sredstev in struktur, bi bilo nujno potrebno preiti na »strategijo zajamčene nege«, ki temelji na prisotnosti potrebnih sredstev, opreme, struktur in ustreznih človeški virov.

Kako preprečiti najhujše in kaj pomeni strategija zajamčene nege?

Vendar obstaja rešitev, da svet ne pade v najhujšo gospodarsko recesijo in da se mi, državljani svobodnega sveta, otresemo strahu pred prihodnostjo ter bolj optimistično gledamo na čas okrevanja.

Visok delež starejše populacije, premajhne kapacitete na nivoju ustrezne bolnišnične infrastrukture (število postelj za intenzivno nego, število respiratorjev in druge opreme, število zdravstvenega osebja…) so ključni faktorji, na katerih temelji trenutna kriza držav, ki so niso sposobne nuditi toliko pomoči, koliko jih zahteva izbruh virusa. Covid-19 se za razliko od ostalih tipov sezonske gripe pojavi časovno zelo koncentriran.

Države, kot je Slovenija, ki vedo, da so nepripravljene na izbruh epidemije, lahko na začetku nastopijo le s strategijo zajezitve okužbe. Enako, kot je naredila Italija. Nekatere druge države, kot na primer Tajvan, so ukrepale preventivno že decembra in s pomočjo metapodatkov izolirale oziroma kontrolirale morebitne vire okužbe.

Tajvan in delno Južna Koreja sta dokaz, da se z virusom da (pre)živeti. Upoštevajoč dejstvo, da je Evropska Unija ponovno zamudila priložnost za celovito solidarnost, ki jo narekujejo pogodbe in še pomembnejše, da je Unija zamudila priložnost, da postane nepogrešljiv politični akter naše prihodnosti. Priporočljivo je, da države po prvi fazi nadzorovanja razmnoževanja virusa pristopijo k preoblikovanju lastne strategije tako, da najprej omogočijo istočasno vrnitev k normalnemu delovanju gospodarstva in zagotovijo vsem državljanom možnost primerne oskrbe v primeru okužbe ozirmoma izbruha bolezni.

Dolgoročna blokada ekonomije bi imela neznosne socialne posledice, zato je potrebno čimprej re-aktivirati gospodarstvo. V trenutni situaciji moramo biti osredotočeni na proizvodnjo izdelkov in storitev za potrebe zdravstva. Prioriteta vseh vladnih ukrepov bi morala biti vzpostavitev proizvodnje vseh nujno potrebnih zdravstvenih pripomočkov in instrumentov, ki bodo zdravstvenemu osebju omogočili  nemoteno delovanje ter oblikovanje novih kapacitet za intenzivno nego.

Slovenija je sodobna država, ki lahko v nekaj tednih preoblikuje lastne zmogljivosti v proizvodnjo opreme in ad hoc bolniških prostorov. Njena majhnost se tokrat lahko izkaže kot velika prednost pri prilagajanju zunanjim razmeram. Ob upoštevanju dobre prakse drugih držav, ki so znali izkoristiti big data sisteme in prognoze najsodobnejših algoritmov, bi se država lahko vrnila k (skoraj) normalnemu življenju že v relativno kratkem času.

Iz pasivne »strategije zajezitve in kontrole okužbe«, ki temelji na deficitu sredstev in struktur, bi bilo nujno potrebno preiti na »strategijo zajamčene nege«, ki temelji na prisotnosti potrebnih sredstev, opreme, struktur in ustreznih človeški virov. Tiste države, ki bodo to znale izpeljati, ki bodo torej oblikovale kratkoročno gospodarsko strategijo, bodo občutile precej manj gospodarskih posledic v času svetovnega okrevanja in tako tudi pomagale drugim, da ne padejo v paniko. V času, ko celotno gospodarstvo temelji le na zaupanju bi panika povzročila svetovni zlom.

Izbruh virusa oziroma nadzor nad njim bo imel velik vpliv na makroekonomsko sliko države. Javne finance dlje časa ne bodo uravnotežene zaradi ukrepov, ki jih bo morala sprejeti država in zaradi pričakovanega nižanja prihodkov. Posledice bodo vsaj srednjeročne. Država bo morala ukrepati s spodbujevalnimi proticikličnimi ukrepi.

Nujno je, da državni zbor čim prej umakne fiskalno pravilo iz ustave Republike Slovenije, kamor ga je umestil v letu 2013. Člen 148 zahteva, da morajo biti prihodki in odhodki proračuna države srednjeročno uravnoteženi brez zadolževanja ali pa v presežku in da se od tega načela lahko začasno odstopi samo v izjemnih okoliščinah. Izjemne okoliščine in način ravnanja v teh primerih pa naj bi določal izvedbeni zakon, ki ga mora pripraviti vlada, državni zbor pa izglasovati z ustavno večino.

Smo v obdobju izjemnih okoliščin. Slovenija potrebuje zdravo pamet in proste roke zato, da ne potone medtem, ko bodo druge večje države, ki so dolga leta živele v presežku in so bolje pripravljene na krizo, ponovno izkoristile svojo prednost na trgu. Tako kot je bilo nesmiselna umestitev fiskalnega pravila v ustavo, bi bilo sedaj nesmiselno izgubljati čas in energijo v zapletenih postopkih delnega preklica in njegovi obrazložitvi. Fiskalno pravilo se mora brisati, vsi mehanizmi nadzora nad porabo javnih financ pa morajo še naprej delovati v izogib zlorabam v trenutni, krizni situaciji.

Krizno upravljanje je veda, ki zahteva veliko potrpežljivosti, znanja in domišljije. Države obstajajo zato, da državljanom omogočajo varnost in razvoj. Politični voditelji bi morali razumeti, da izredni časi zahtevajo izredne ukrepe. Svet in gospodarstvo se v preteklosti nista ustavila niti v času kuge. Kmetje in trgovci so morali delovati še naprej, če je človeštvo želelo preživeti.

V 21. stoletju ne smemo ukrepati nič drugače. Strategija zajamčene nege bi omogočila nov zagon notranjega gospodarstva, preživetje davčnega sistema, blažitev vseh negativnih posledic trenutne zaustavitve trga dela in dolgoročno prednost pred ostalimi. Istočasno bi strategija zajamčene nege zagotovila vso potrebno nego in oskrbo državljanom, ki bi jih prizadel virus, dokler ne bo izumljeno cepivo.

Država, ki je danes ujetnica virusa, bi se tako preoblikovala v njegovega upravljavca.