Evropa je na križišču in odloča o svoji prihodnosti, o kateri bodo odločali tudi dogodki preteklega vikenda. Poleg demografskega vrha, ki je bil v Budimpešti po besedah slovenskega premierja eden najpomembnejših dogodkov v razpravi o prihodnosti EU, so Nemci med drugim volili nov zvezni parlament in kanclerja, Švicarji pa so podprli „poroko za vse“. Istospolni pari bodo v Švici po novem lahko posvojili otroke, lezbični pari pa bodo imeli dostop do oploditve z biomedicinsko pomočjo.
Vse troje lahko povežemo s pomembnim naslovnim vprašanjem in ključnim vprašanjem evropske prihodnosti – kako ne izumreti. Voditelji na demografskem vrhu so se zavezali, da priseljevanje ne sme biti odgovor na demografske izzive EU. Zavzeli so se za boljšo družinsko politiko in ustvarjanje ustreznega okolja za lažje odločanje za (več) otrok(e), kar je njihov pogled na reševanje demografske krize stare celine.
Nemci so na volitvah izbirali, kakšno pot želijo naprej – bolj ali manj levo. Nemčija, ki je med prvimi na široko odprla vrata priseljevanju, bo svoj trg dela ter socialni in zdravstveni sistem ohranjala s pomočjo priseljevanja in se posledično spreminjala tudi kulturno. A ne le Nemčija, vsa Evropa bo neizogibno postala občutno bolj islamska.
V petek je v Berlinu potekal zadnji podnebni protest. In prav borci proti podnebni krizi so tisti, ki zadnje čase vse pogosteje kot rešitev za vse težave podnebja ponujajo odločitev za manj ali sploh nič otrok. Glede na nedavno študijo, takšna reklama niti ni zares potrebna, ker štirje od desetih mladih med 16. in 25. letom že sedaj oklevajo, ali bi zaradi podnebne krize imeli otroke.
Švica pa je podprla „poroko za vse“. Trenutno to poleg poroke žensk z moškimi pomeni še istospolne pare. Geslo kampanje samo po sebi implicira, da si lahko pod “vse” predstavljamo prav karkoli.
Demografska politika je stvar vrednot. Kot vidimo, jo nekateri poskušajo reševati s spodbujanjem družin, da bi se odločile za (več) otrok(e), drugi z odpiranjem priseljencem, ki imajo praviloma več otrok, spet tretji se odločajo, da je poroka in iz nje izhajajoča družina lahko »vse«.
Demografska politika je stvar vrednot. Kot vidimo, jo nekateri poskušajo reševati s spodbujanjem družin, da bi se odločile za (več) otrok(e), drugi z odpiranjem priseljencem, ki imajo praviloma več otrok, spet tretji se odločajo, da je poroka in iz nje izhajajoča družina lahko »vse«.
Ob spremljanju obrata pri vrednotah evropske (pa tudi širše zahodne) družbe se zdi, da je samouničenje nekakšna neizogibna posledica napredka. V luči družbenih napetosti zaradi kovida, napetosti med velesilami, dejstva, da Evropa ostaja vse bolj sama tudi v varnostnem smislu, marsikdo zopet omenja možnost vojne. A kaj bi bil sodobni Evropejec sploh pripravljen braniti; svojo vero, kulturo, način življenja, sistem vrednot? A kaj ko je na razpotju pri vsaki od teh točk …
Za družbeno sobivanje je ključna pripravljenost za dogovor o skupnih vrednotah demokracije in pravne države. A Evropi se močno zatika že tukaj in v Sloveniji ni dosti drugače. Morda je to res postranski problem, če se Evropejci, ki naj bi živeli v evropski prihodnosti, sploh ne bodo rodili. Ali če bodo evropska prihodnost priseljenci z jasno kulturno, versko in vrednotno identiteto – pa četudi bo imela ta malo skupnega s sodobno.
Pri nas bo ta teden Pohod za življenje. Še en dogodek, povezan z demografijo. In morda tisti, ki ima z vidika prihodnosti v tej razpravi še največjo vrednost. In če kaj, je takšna ali drugačna oblika aktivnega zavzemanja za podporo družini, stabilnost odnosov in za življenje lahko prispevek vsakega posameznika k temu, da kot družba, država, kulturna in verska skupnost, pa tudi kot civilizacija, ne bi izumrli, ampak živeli.
Evropa v smislu avtohtonega prebivalstva in njegove kulture oziroma civilizacije je na poti v samouničenje. T.i. evropske vrednote so aksiomi neizbežne apokalipse.
Avtohtoni Evropejci bodo imeli vedno več psov, zato, da bodo reševali planet in ker je to bolj komot, vedno več tujcev pa bo imelo vedno več otrok, ki bodo postopno izrinili avtohtone Evripide. Slednji bodo postopno imeli vse manj pravic, dokler ne bodo postali osovražena in preganjana manjšina. Kako to gre, lahko opazujemo v Ameriki, kjer postajajo Evripidi preganjana ločina, čeprav še niti manjšina niso. Še bolj drastično lahko to opazujemo v Južni Afriki, kjer se vsem na očeh dogaja postopen genocid nad Evripidi. To je prihodnost Evrope.
Hvala gospa Merkel, gospod Macron, Leyeneva itd. In ne nazadnje hvala tudi vsem slovenskim globalistom, anarhistom, promigrantskim aktivistom in vsem, ki se trudijo za uničenje Slovenije, Evrope in vsega, kar Evropo tvori in predstavlja! V Evropi ste dokončno vzpostavili idiotokracijo.
https://www.youtube.com/watch?v=sP2tUW0HDHA
SE PRIDRUŽUJEM VAŠEMU MNENJU.
Je žalostno vendar resnično.
Ne Merkel, ne Macron nista preprecila rojstva enega samega avtohtonega Evropejca. Ce je premalo otrok, se morajo Evropejci pogledati v ogledalo. Krivda je pri vsakem posamezniku, ne pri vladah. V Evropi se nikoli ni bilo nakopiceno toliko bogastva, nihce ni lacen, vsi hodijo v solo.
Jasno, da ce bodo Evropejci cez nekaj deset let stari in ne bodo delali, bo moral delati nekdo drug. Pricakujem konkurencen boj za delavce migrante. Najbolj bodo nadrsale druzbe s starcki brez delovne populacije. Bolgarija, Makedonija, Madzarska in tako naprej, s casovnim zamikom. SLO stoji v vrsti. Trend se ze danes vidi v nekaterih poklicih, kot je medicinsko osebje, vse servisne dejavnosti, transport, pridelovanje hrane. Odstranite iz Nemcije te ljudi, pa bo folk v enem tednu brez hrane in zdravniske oskrbe. Dokaz? Poglejte Angleze, tam so ze police v trgovinah prazne, najhujse se sledi.
Evripidi, kaj pa je to?
Evripid je antični grški pisec tragedij, poglejte magari na Wikipedijo!
Človeku evropskega porekla v slovenščini navadno pravimo Evropejec, lahko pa ga imenujemo Evropec, mogoče celo Evropid, nikakor pa ne Evripid, za Boga svetega…!
Če imajo levičarji pse namesto otrok in/ali živijo v LGBT zvezah, je to samo za pozdraviti.
Ampak prek medijev in šolstva naovačijo tudi naše otroke. Njihova ideologija bo izginila šele, ko bodo izumrli vsi Evropejci.
Hmm, a ne bi morala biti avtorica navdušena nad švicarskim referendumom, glede na to da bodo sedaj tudi lezbijke družine lahko imele otroke?
Hmm, homoseksualci ne morejo imeti odrok. Lahko jih le posvojijo, če jim dovolijo. Je pa to degenerativen vpliv na razvoj otroka, tako da navdušenost nad takimi pravicami je egoističen pogled posameznika, ki mu je mar samo za svoje zadovoljevanje normalnih in vedno več tudi nenormalnih potreb.
Ker imajo po novem lezbični pari v Švici pravico umetne oploditve, imajo lahko še kako otroke – kar bi moralo biti po usmeritvi članka pozitivno (več otrok).
In imeti otroka v Švici ni mačji kašelj – ena najslabših držav za mlade mamice. Tako da je obtoževanje z “egoizmom” popolnoma zgrešeno.
Lahko pišete kar hočete, velika večina ljudi si želi tradicionalno družino: mož, žena, otroci. Mnogim ne uspe in nimajo sreče v življenju, da bi si dobili partnerja oz. partnerko. Najbrž je malokdo srečen, da živi sam in osamljen.
Tudi istospolno usmerjenih je zelo malo, vsaj po mojem mnenju.
Kljub migracijam, imam upanje, da pri nas ne bo prevladal islam.
Mislim, da je velika večina Slovencev in drugih naših državljanov, ki zagovarja TRADICIONALNO družino – oče, mati, otroci.
Toda agresivna Levica, skupaj z LGBT, ne dovoli zagovornikom družin, da to tudi glasno povedo.
Zato sem zaskrbljena, da je v Sloveniji, pravzaprav kratena svoboda – tradicionalni družini.
Verjetno Slovenci ne moremo vplivati na uničujoče vrednostne in gospodarske tokove v EU, ki niso naklonjeni obstoju EU narodov in EU civilizacije.
Lahko pa kaj storimo sami doma ?
Vsekakor bi lahko z decentralizacijo in debirokratizacijo. ki sicer vsaj navidezno nimate nič z demografijo lahko dosežemo, da bomo vsaj ohranili sedanje število Slovencev, če že rast ni mogoča.
Vsebinska decentralizacija in debirokratizacija pomenita prenos javnega denarja in odločanja iz centra na nižje nivoje. Na nižjih nivojih se z javnim denarjem upravlja veliko bolj racionalno in se ga tudi namenja za dejanske probleme ljudi in lokalnih skupnosti.
Ključni problem praznjenja Slovenije je namreč izjemna centralizacija države, ki rezultira v odpiranju dobrih zaposlitvenih možnosti le in zgolj v Ljubljani. Posledično so se mlade družine prisiljena dnevno voziti ali pa preseliti v Ljubljano oz. njeno okolico. Ta proces se kontinuirano odvija že od osamosvojitve Slovenije dalje. Tako je še do nedavnega osrednja Slovenija, pas krog cca 30 km od Ljubljane edini izkazoval izjemno rast prebivalstva, na drugi strani pa beležimo kritično praznjenje obrobnih predelov države. Zanimivo, da se je tudi v ob Ljubljanskih občinah rast zadnja leta ustavila, kar pomeni, da nimamo več območjih iz katerih bi se prebivalstvo lahko priseljevalo, ker smo jih že izpraznili. Večina vasi na Tolminskem , Prekmurskem obrobju pa tudi Brkinih, na Krasu itd nima niti več žensk v rodni dobi.
Z priseljevanjem mladih družin v okolico Ljubljane se je v ostalem delu Slovenije dogajalo in se še dogaja intenzivno praznjenje in slabšanje starostne strukture prebivalstva ter seveda upada rodnost.
Ker je dokazano, da ima povprečna družina na podeželju (ob upoštevanju starostne strukture) več otrok kot povprečna družina v večjih mestih) je odgovor ZA BOLJŠO DEMOGRAFIJO NA DLANI.
Z decentralizacijo bi sistemsko omogočili pokrajinam, da tudi same vplivajo na svoj gospodarski razvoj to je da omogočijo rast delovnih mest in s tem ustavijo odseljevanje.
Z pametnejšo prostorsko politiko zlasti omogočanju gradnje na vaseh in v manjših krajih bi pokrajine same lahko vplivala na lastno demografijo.
Sedanja urbanistično prostorska politika je namreč izrazito centralistična. Ministrstvo za kmetijstvo namreč na podeželju čuva ne samo najkvalitetnejša ampak vsa kmetijska zemljišča. Sprememba OPN je možna le s soglasjem MK le ta pa da mimogrede soglasje za spremembo 400 ha najboljših kmetijskih zemljišč v Ljubljani in za 0 ha v podeželskih občinah.
Tudi prebivalstveno še žive in kmetijsko močne vasi imajo tako po OPN le nekaj lokacij za gradnjo, ki pa jih lastniki praviloma čuvajo za svoje potomce ali so so-latniki celo neznani v tujini. Posledično se vasi praznijo in imajo vse slabšo starostno strukturo in vse manj kmetijskega prebivalstva. Kakšen pomen ima čuvanje kmetijskih zemljišč brez ljudi, ki bi ta zemljišča obdelovali pa je več kot aktualno vprašanje za našo MK in vlado.
Decentralizacija, debirokratizacija, decentralizacija, digitalizacija ter smotrna pospešitev vseh vrst sodobne prometne povezanosti ter olajšane medsebojne dostopnosti kot ključni predpogoj živahnega in zdravega policentričnega razvoja Slovenije so zagotovo trajni cilji in naloge vsake slovenske vlade, ne glede na “barvo”.
Vsi ti ambiciozni dolgoročni cilji so zagotovo neposredno povezani z demografijo, s sorazmerno poseljenostjo in gospodarno izrabo celotnega slovenskega ozemlja in z upoštevanjem nujnih naravovarstvenih ter trajnostno razvojnih omejitev in danosti.
A kaj, ko so vsi ti strateški cilji dolgoročni, zagotovo bistveno daljši in zahtevnejši od pragmatičnih in med volivci kurantnih načrtov za eno mandatno obdobje.
Podcenjevalen odnos do vsakršnega dolgoročnega in srednjeročnega oblikovanja razvojnih scenarijev ter do veljavnega in obvezujočega strokovnega in demokratičnega skupnega načrtovanja na lokalnih in na skupni državni ravni so mnogi podedovali še iz samoupravnih časov SFRJ, ko ni manjkalo ne zajetnih razvojnih svežnjev in ne papirnatih spiskov želja, ki jih pa najpogosteje nismo nikoli dočakali ali otipljivo utelesili.
A na drugi strani imajo tudi sodobni pragmatični in prilagodljivi politiki rajši “proste roke”, da se brez opore in podpore v skupaj demokratično sprejetih dolgoročnih ali srednjeročnih načrtih lahko samovoljno in prilagodljivo odločajo o najbolj atraktivnih ter družbeno zaželenih investicijah, ki jim lahko najbolj zagotovo pomagajo k ponovni izvolitvi, ni pa nujno, da so te in take investicije dolgoročno smotrne in koristne za najširše družbeno okolje.
Delovni obiski aktualne vlade po slovenskih pokrajinah z nekaterimi otipljivimi dogovori in odločitvami v prid regionalnega razvoja ter najnovejše povečanje državne “glavarine” na prebivalca po lokalnih skupnosti iz državnega proračuna kažejo, da se aktualna vlada zaveda potrebe po decentralizaciji in po mnogo bolj uravnoteženem policentričnem razvoju RS.
A drznejše in otiplivejše korake v smeri nujnega bolj policentričnega in bolj demokratičnega razvoja Slovenije bi omogočile šele nujne spremembe ustavno in demokratično invalidnega sorazmernega volilnega sistema, ki brez odločilnega vpliva volivcev na izvoljene državne poslance vzdržuje proti-ustavno nad-oblast odtujenih vodstev parlamentarnih političnih strank oz. demokratično in politično odtujene stranko-kracije v DZ RS.