Kako nastanejo kulturne razlike: Individualizem in kolektivizem, riž in pšenica

vir: Pixabay
POSLUŠAJ ČLANEK
Kultura je eden od dejavnikov, ki lahko vpliva na to, kako ljudje razmišljamo in se obnašamo. Eden od dejavnikov, ki jih medkulturni psihologi pogosto preučujejo, vključuje razlike in podobnosti med individualističnimi in kolektivističnimi kulturami. 

Kaj pa sploh pomeni biti individualistična ali kolektivistična kultura? Kako je do takšnih kulturnih razlik prišlo? To bomo skušali ugotoviti. 

Individualistične kulture so tiste, ki poudarjajo potrebe posameznika nad potrebami skupine kot celote. V tej vrsti kulture ljudje veljajo za neodvisne in avtonomne. Družbeno vedenje običajno narekujejo stališča in preference posameznikov. V takšnih kulturah za pozitivno velja, če so ljudje močni, samozavestni in neodvisni. 

Individualistične kulture poudarjajo, da bi morali biti ljudje sposobni rešiti probleme ali doseči cilje sami, ne da bi se morali zanašati na pomoč drugih. Od ljudi se pogosto pričakuje, da se bodo "pobrali", ko naletijo na neuspehe. 

Kulture v Severni Ameriki in Zahodni Evropi imamo po navadi za bolj individualistične.

Na drugi strani kolektivistične kulture poudarjajo potrebe in cilje skupine kot celote pred potrebami in željami vsakega posameznika. V takih kulturah imajo odnosi z drugimi člani skupine in medsebojna povezanost med ljudmi osrednjo vlogo pri identiteti vsakega človeka. V kolektivističnih kulturah za pozitivno velja, če so ljudje radodarni, ustrežljivi, zanesljivi in pozorni na potrebe drugih.  

Raziskave kažejo, da so kolektivistične kulture povezane z nizko relacijsko mobilnostjo. To pomeni, da so odnosi med ljudmi stabilni, močni in dolgotrajni. Ti odnosi se običajno oblikujejo zaradi dejavnikov, kot sta družina in geografsko območje, ne pa zaradi osebne izbire. 

Azijske države, kot so Kitajska, Japonska in Južna Koreja, pa tudi države Južne Amerike imamo za bolj kolektivistične. 

Kulturne razlike 


Kolektivistične kulture so običajno v nasprotju z individualističnimi kulturami. Kolektivizem poudarja pomen skupnosti, medtem ko je individualizem osredotočen na pravice in skrbi vsakega posameznika. Če sta enotnost in nesebičnost ali altruizem cenjeni lastnosti v kolektivističnih kulturah, se v individualističnih kulturah spodbujata neodvisnost in osebna identiteta. 

Kultura vpliva tudi na človekovo samopodobo. Medtem ko bi se ljudje v individualističnih kulturah lahko opisali v smislu osebnostnih lastnosti in lastnosti (npr. "sem pameten, zabaven, atletski in prijazen"), bi se ljudje v kolektivističnih kulturah bolj verjetno opisali v smislu svojih družbenih odnosov in vlog (npr. "sem dober starš, sorojenec in prijatelj").  

Čeprav je bilo nekoč predpostavljeno, da te razlike temeljijo na genetiki, dosedanji dokazi kažejo, da se jih naučimo od drugih. V študiji načinov razmišljanja britanskih bangladeških družin v vzhodnem Londonu so ugotovili, da so v eni generaciji otroci priseljencev začeli sprejemati nekatere elemente bolj individualističnega pogleda in manj celostnih kognitivnih stilov. Zlasti uporaba medijev je bila največji sprožilec premika.  

Toda, zakaj so se različni stili razmišljanja sploh pojavili? Očitna razlaga je, da preprosto odražajo prevladujoče filozofije, ki so sčasoma postale pomembne v vsaki regiji. Medtem ko so zahodni filozofi poudarjali svobodo in neodvisnost, so se vzhodne tradicije, kot je taoizem, osredotočale na koncepte enotnosti.

Ti različni načini gledanja na svet so vgrajeni v kulturno literaturo, izobraževanje in politične institucije, zato morda ni presenetljivo, da so bile te ideje ponotranjene in vplivajo na nekatere zelo osnovne psihološke procese. Kljub temu subtilne razlike med posameznimi državami kažejo, da delujejo tudi številni drugi presenetljivi dejavniki. 

Individualizem kot posledica raziskovanja in širitve 


S tega vidika je zanimiv primer japonskega otoka Hokaido. Najsevernejši izmed japonskih otokov je dolgo predstavljal obrobje. Japonska vlada ga je v veliki meri prepustila avtohtonemu ljudstvu Ainu, ki je preživelo z lovom in ribolovom, kar pa se je spremenilo sredi 19. stoletja. Zaradi strahu pred rusko invazijo se je japonska vlada odločila, da si povrne sever države, in zaposlila nekdanje samuraje, da naselijo Hokaido. Kmalu so sledili drugi, s kmetijami, pristanišči, cestami in železnicami, ki so vzklile po otoku. V 70. letih je prebivalstvo naraslo z nekaj tisoč na več kot dva milijona. 

Psihologi ugotavljajo, da ljudje na Hokaidu bolj cenijo neodvisnost in osebne dosežke – ter čustva, kot je ponos – kot Japonci z drugih otokov, manj pa so jih skrbeli pogledi drugih. To naj bi bilo povezano s širitvijo in raziskovanjem, saj so nedavne psihološke študije pokazale, da ameriške zvezne države na nekdanjem zahodnem obrobju (kot je Montana) običajno dosegajo višje rezultate pri meritvah individualizma. 

Smo to, kar jemo 


Toda morda najbolj presenetljiva teorija prihaja s kmečkega dvorišča. Thomas Talhelm z Univerze v Chicagu je s svojo ekipo opravil preproste psihološke teste na približno tisoč študentih iz dveh delov Kitajske. Študenti na severu so na vprašanja odgovarjali bolj kot Američani in Evropejci: Ponavadi so bili bolj individualistični in so uporabljali bolj analitično razmišljanje. Tisti na jugu so se bolj uskladili s kulturami na Japonskem in v Koreji. Talhelm je pregledal 28 različnih kitajskih provinc in ugotovil, da se zdi, da usmeritev razmišljanja odraža lokalno kmetijstvo. Natančneje, bistvena razlika je vrsta osnovnega pridelka, ki se goji v regiji; na jugu večinoma riž, na severu pa večinoma pšenica. 

Gojenje riža zahteva veliko večje sodelovanje: Je delovno intenzivno in zahteva zapletene namakalne sisteme, ki zajemajo veliko različnih kmetij. Nasprotno pa pridelava pšenice zahteva približno polovico manj dela in je bolj odvisna od padavin kot od namakanja, kar pomeni, da kmetom ni treba sodelovati s sosedi in se lahko osredotočijo na nego svojih pridelkov.

Od takrat je Talhelm svojo hipotezo preizkusil tudi v Indiji, ki prav tako kaže jasen razkorak v regijah s pridelavo pšenice in riža, s podobnimi rezultati. 

Slovenija izrazito kolektivistična 


Seveda pa gre tu le za nekatere izmed dejavnikov, ki vplivajo na kulturo in načine razmišljanja. Na Slovenijo jih ne moremo aplicirati. Pri nas je verjetno najbolj pomemben zgodovinski razvoj. Da je za Slovenijo značilen domačijski produkcijski način, ki je način družbene organizacije agrarnih družb, smo na Domovini že pisali. Produkcija je v takem sistemu usmerjena k zadovoljitvi potreb članov domačije, te pa med člani ne variirajo na pomemben način.

Vpliv religije je težje implementirati. Kot v svoji študiji piše Adam Cohen s sodelavci, so religije (kot vsaka druga oblika kulture) zapletene in neka vera ima lahko določene individualistične in kolektivistične značilnosti. Na primer, mnogi kristjani ne cenijo samo svoje osebne vere v Boga (morda individualistična značilnost), ampak tudi nagrajujejo sodelovanje v verski skupnosti (kolektivistična značilnost). Religije in kulture pa druga drugo sooblikujejo.

S tega vidika je zanimiv pregled lastnosti slovenske ter avstrijske družbe. Družbi, ki sta v mnogih pogledih zgodovinsko, versko in kulturno prepleteni, a po svojih lastnostih dokaj različni. Nedvomno je na te razlike vplivalo ogromno število dejavnikov – ki se jih morda niti še ne zavedamo. 

 

 

 
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike