Kako nastanejo kulturne razlike: Individualizem in kolektivizem, riž in pšenica
POSLUŠAJ ČLANEK
Kultura je eden od dejavnikov, ki lahko vpliva na to, kako ljudje razmišljamo in se obnašamo. Eden od dejavnikov, ki jih medkulturni psihologi pogosto preučujejo, vključuje razlike in podobnosti med individualističnimi in kolektivističnimi kulturami.
Kaj pa sploh pomeni biti individualistična ali kolektivistična kultura? Kako je do takšnih kulturnih razlik prišlo? To bomo skušali ugotoviti.
Individualistične kulture so tiste, ki poudarjajo potrebe posameznika nad potrebami skupine kot celote. V tej vrsti kulture ljudje veljajo za neodvisne in avtonomne. Družbeno vedenje običajno narekujejo stališča in preference posameznikov. V takšnih kulturah za pozitivno velja, če so ljudje močni, samozavestni in neodvisni.
Individualistične kulture poudarjajo, da bi morali biti ljudje sposobni rešiti probleme ali doseči cilje sami, ne da bi se morali zanašati na pomoč drugih. Od ljudi se pogosto pričakuje, da se bodo "pobrali", ko naletijo na neuspehe.
Kulture v Severni Ameriki in Zahodni Evropi imamo po navadi za bolj individualistične.
Na drugi strani kolektivistične kulture poudarjajo potrebe in cilje skupine kot celote pred potrebami in željami vsakega posameznika. V takih kulturah imajo odnosi z drugimi člani skupine in medsebojna povezanost med ljudmi osrednjo vlogo pri identiteti vsakega človeka. V kolektivističnih kulturah za pozitivno velja, če so ljudje radodarni, ustrežljivi, zanesljivi in pozorni na potrebe drugih.
Raziskave kažejo, da so kolektivistične kulture povezane z nizko relacijsko mobilnostjo. To pomeni, da so odnosi med ljudmi stabilni, močni in dolgotrajni. Ti odnosi se običajno oblikujejo zaradi dejavnikov, kot sta družina in geografsko območje, ne pa zaradi osebne izbire.
Azijske države, kot so Kitajska, Japonska in Južna Koreja, pa tudi države Južne Amerike imamo za bolj kolektivistične.
Kolektivistične kulture so običajno v nasprotju z individualističnimi kulturami. Kolektivizem poudarja pomen skupnosti, medtem ko je individualizem osredotočen na pravice in skrbi vsakega posameznika. Če sta enotnost in nesebičnost ali altruizem cenjeni lastnosti v kolektivističnih kulturah, se v individualističnih kulturah spodbujata neodvisnost in osebna identiteta.
Kultura vpliva tudi na človekovo samopodobo. Medtem ko bi se ljudje v individualističnih kulturah lahko opisali v smislu osebnostnih lastnosti in lastnosti (npr. "sem pameten, zabaven, atletski in prijazen"), bi se ljudje v kolektivističnih kulturah bolj verjetno opisali v smislu svojih družbenih odnosov in vlog (npr. "sem dober starš, sorojenec in prijatelj").
Čeprav je bilo nekoč predpostavljeno, da te razlike temeljijo na genetiki, dosedanji dokazi kažejo, da se jih naučimo od drugih. V študiji načinov razmišljanja britanskih bangladeških družin v vzhodnem Londonu so ugotovili, da so v eni generaciji otroci priseljencev začeli sprejemati nekatere elemente bolj individualističnega pogleda in manj celostnih kognitivnih stilov. Zlasti uporaba medijev je bila največji sprožilec premika.
Toda, zakaj so se različni stili razmišljanja sploh pojavili? Očitna razlaga je, da preprosto odražajo prevladujoče filozofije, ki so sčasoma postale pomembne v vsaki regiji. Medtem ko so zahodni filozofi poudarjali svobodo in neodvisnost, so se vzhodne tradicije, kot je taoizem, osredotočale na koncepte enotnosti.
Ti različni načini gledanja na svet so vgrajeni v kulturno literaturo, izobraževanje in politične institucije, zato morda ni presenetljivo, da so bile te ideje ponotranjene in vplivajo na nekatere zelo osnovne psihološke procese. Kljub temu subtilne razlike med posameznimi državami kažejo, da delujejo tudi številni drugi presenetljivi dejavniki.
S tega vidika je zanimiv primer japonskega otoka Hokaido. Najsevernejši izmed japonskih otokov je dolgo predstavljal obrobje. Japonska vlada ga je v veliki meri prepustila avtohtonemu ljudstvu Ainu, ki je preživelo z lovom in ribolovom, kar pa se je spremenilo sredi 19. stoletja. Zaradi strahu pred rusko invazijo se je japonska vlada odločila, da si povrne sever države, in zaposlila nekdanje samuraje, da naselijo Hokaido. Kmalu so sledili drugi, s kmetijami, pristanišči, cestami in železnicami, ki so vzklile po otoku. V 70. letih je prebivalstvo naraslo z nekaj tisoč na več kot dva milijona.
Psihologi ugotavljajo, da ljudje na Hokaidu bolj cenijo neodvisnost in osebne dosežke – ter čustva, kot je ponos – kot Japonci z drugih otokov, manj pa so jih skrbeli pogledi drugih. To naj bi bilo povezano s širitvijo in raziskovanjem, saj so nedavne psihološke študije pokazale, da ameriške zvezne države na nekdanjem zahodnem obrobju (kot je Montana) običajno dosegajo višje rezultate pri meritvah individualizma.
Toda morda najbolj presenetljiva teorija prihaja s kmečkega dvorišča. Thomas Talhelm z Univerze v Chicagu je s svojo ekipo opravil preproste psihološke teste na približno tisoč študentih iz dveh delov Kitajske. Študenti na severu so na vprašanja odgovarjali bolj kot Američani in Evropejci: Ponavadi so bili bolj individualistični in so uporabljali bolj analitično razmišljanje. Tisti na jugu so se bolj uskladili s kulturami na Japonskem in v Koreji. Talhelm je pregledal 28 različnih kitajskih provinc in ugotovil, da se zdi, da usmeritev razmišljanja odraža lokalno kmetijstvo. Natančneje, bistvena razlika je vrsta osnovnega pridelka, ki se goji v regiji; na jugu večinoma riž, na severu pa večinoma pšenica.
Gojenje riža zahteva veliko večje sodelovanje: Je delovno intenzivno in zahteva zapletene namakalne sisteme, ki zajemajo veliko različnih kmetij. Nasprotno pa pridelava pšenice zahteva približno polovico manj dela in je bolj odvisna od padavin kot od namakanja, kar pomeni, da kmetom ni treba sodelovati s sosedi in se lahko osredotočijo na nego svojih pridelkov.
Od takrat je Talhelm svojo hipotezo preizkusil tudi v Indiji, ki prav tako kaže jasen razkorak v regijah s pridelavo pšenice in riža, s podobnimi rezultati.
Seveda pa gre tu le za nekatere izmed dejavnikov, ki vplivajo na kulturo in načine razmišljanja. Na Slovenijo jih ne moremo aplicirati. Pri nas je verjetno najbolj pomemben zgodovinski razvoj. Da je za Slovenijo značilen domačijski produkcijski način, ki je način družbene organizacije agrarnih družb, smo na Domovini že pisali. Produkcija je v takem sistemu usmerjena k zadovoljitvi potreb članov domačije, te pa med člani ne variirajo na pomemben način.
Vpliv religije je težje implementirati. Kot v svoji študiji piše Adam Cohen s sodelavci, so religije (kot vsaka druga oblika kulture) zapletene in neka vera ima lahko določene individualistične in kolektivistične značilnosti. Na primer, mnogi kristjani ne cenijo samo svoje osebne vere v Boga (morda individualistična značilnost), ampak tudi nagrajujejo sodelovanje v verski skupnosti (kolektivistična značilnost). Religije in kulture pa druga drugo sooblikujejo.
S tega vidika je zanimiv pregled lastnosti slovenske ter avstrijske družbe. Družbi, ki sta v mnogih pogledih zgodovinsko, versko in kulturno prepleteni, a po svojih lastnostih dokaj različni. Nedvomno je na te razlike vplivalo ogromno število dejavnikov – ki se jih morda niti še ne zavedamo.
Kaj pa sploh pomeni biti individualistična ali kolektivistična kultura? Kako je do takšnih kulturnih razlik prišlo? To bomo skušali ugotoviti.
Individualistične kulture so tiste, ki poudarjajo potrebe posameznika nad potrebami skupine kot celote. V tej vrsti kulture ljudje veljajo za neodvisne in avtonomne. Družbeno vedenje običajno narekujejo stališča in preference posameznikov. V takšnih kulturah za pozitivno velja, če so ljudje močni, samozavestni in neodvisni.
Individualistične kulture poudarjajo, da bi morali biti ljudje sposobni rešiti probleme ali doseči cilje sami, ne da bi se morali zanašati na pomoč drugih. Od ljudi se pogosto pričakuje, da se bodo "pobrali", ko naletijo na neuspehe.
Kulture v Severni Ameriki in Zahodni Evropi imamo po navadi za bolj individualistične.
Na drugi strani kolektivistične kulture poudarjajo potrebe in cilje skupine kot celote pred potrebami in željami vsakega posameznika. V takih kulturah imajo odnosi z drugimi člani skupine in medsebojna povezanost med ljudmi osrednjo vlogo pri identiteti vsakega človeka. V kolektivističnih kulturah za pozitivno velja, če so ljudje radodarni, ustrežljivi, zanesljivi in pozorni na potrebe drugih.
Raziskave kažejo, da so kolektivistične kulture povezane z nizko relacijsko mobilnostjo. To pomeni, da so odnosi med ljudmi stabilni, močni in dolgotrajni. Ti odnosi se običajno oblikujejo zaradi dejavnikov, kot sta družina in geografsko območje, ne pa zaradi osebne izbire.
Azijske države, kot so Kitajska, Japonska in Južna Koreja, pa tudi države Južne Amerike imamo za bolj kolektivistične.
Kulturne razlike
Kolektivistične kulture so običajno v nasprotju z individualističnimi kulturami. Kolektivizem poudarja pomen skupnosti, medtem ko je individualizem osredotočen na pravice in skrbi vsakega posameznika. Če sta enotnost in nesebičnost ali altruizem cenjeni lastnosti v kolektivističnih kulturah, se v individualističnih kulturah spodbujata neodvisnost in osebna identiteta.
Kultura vpliva tudi na človekovo samopodobo. Medtem ko bi se ljudje v individualističnih kulturah lahko opisali v smislu osebnostnih lastnosti in lastnosti (npr. "sem pameten, zabaven, atletski in prijazen"), bi se ljudje v kolektivističnih kulturah bolj verjetno opisali v smislu svojih družbenih odnosov in vlog (npr. "sem dober starš, sorojenec in prijatelj").
Čeprav je bilo nekoč predpostavljeno, da te razlike temeljijo na genetiki, dosedanji dokazi kažejo, da se jih naučimo od drugih. V študiji načinov razmišljanja britanskih bangladeških družin v vzhodnem Londonu so ugotovili, da so v eni generaciji otroci priseljencev začeli sprejemati nekatere elemente bolj individualističnega pogleda in manj celostnih kognitivnih stilov. Zlasti uporaba medijev je bila največji sprožilec premika.
Toda, zakaj so se različni stili razmišljanja sploh pojavili? Očitna razlaga je, da preprosto odražajo prevladujoče filozofije, ki so sčasoma postale pomembne v vsaki regiji. Medtem ko so zahodni filozofi poudarjali svobodo in neodvisnost, so se vzhodne tradicije, kot je taoizem, osredotočale na koncepte enotnosti.
Ti različni načini gledanja na svet so vgrajeni v kulturno literaturo, izobraževanje in politične institucije, zato morda ni presenetljivo, da so bile te ideje ponotranjene in vplivajo na nekatere zelo osnovne psihološke procese. Kljub temu subtilne razlike med posameznimi državami kažejo, da delujejo tudi številni drugi presenetljivi dejavniki.
Individualizem kot posledica raziskovanja in širitve
S tega vidika je zanimiv primer japonskega otoka Hokaido. Najsevernejši izmed japonskih otokov je dolgo predstavljal obrobje. Japonska vlada ga je v veliki meri prepustila avtohtonemu ljudstvu Ainu, ki je preživelo z lovom in ribolovom, kar pa se je spremenilo sredi 19. stoletja. Zaradi strahu pred rusko invazijo se je japonska vlada odločila, da si povrne sever države, in zaposlila nekdanje samuraje, da naselijo Hokaido. Kmalu so sledili drugi, s kmetijami, pristanišči, cestami in železnicami, ki so vzklile po otoku. V 70. letih je prebivalstvo naraslo z nekaj tisoč na več kot dva milijona.
Psihologi ugotavljajo, da ljudje na Hokaidu bolj cenijo neodvisnost in osebne dosežke – ter čustva, kot je ponos – kot Japonci z drugih otokov, manj pa so jih skrbeli pogledi drugih. To naj bi bilo povezano s širitvijo in raziskovanjem, saj so nedavne psihološke študije pokazale, da ameriške zvezne države na nekdanjem zahodnem obrobju (kot je Montana) običajno dosegajo višje rezultate pri meritvah individualizma.
Smo to, kar jemo
Toda morda najbolj presenetljiva teorija prihaja s kmečkega dvorišča. Thomas Talhelm z Univerze v Chicagu je s svojo ekipo opravil preproste psihološke teste na približno tisoč študentih iz dveh delov Kitajske. Študenti na severu so na vprašanja odgovarjali bolj kot Američani in Evropejci: Ponavadi so bili bolj individualistični in so uporabljali bolj analitično razmišljanje. Tisti na jugu so se bolj uskladili s kulturami na Japonskem in v Koreji. Talhelm je pregledal 28 različnih kitajskih provinc in ugotovil, da se zdi, da usmeritev razmišljanja odraža lokalno kmetijstvo. Natančneje, bistvena razlika je vrsta osnovnega pridelka, ki se goji v regiji; na jugu večinoma riž, na severu pa večinoma pšenica.
Gojenje riža zahteva veliko večje sodelovanje: Je delovno intenzivno in zahteva zapletene namakalne sisteme, ki zajemajo veliko različnih kmetij. Nasprotno pa pridelava pšenice zahteva približno polovico manj dela in je bolj odvisna od padavin kot od namakanja, kar pomeni, da kmetom ni treba sodelovati s sosedi in se lahko osredotočijo na nego svojih pridelkov.
Od takrat je Talhelm svojo hipotezo preizkusil tudi v Indiji, ki prav tako kaže jasen razkorak v regijah s pridelavo pšenice in riža, s podobnimi rezultati.
Slovenija izrazito kolektivistična
Seveda pa gre tu le za nekatere izmed dejavnikov, ki vplivajo na kulturo in načine razmišljanja. Na Slovenijo jih ne moremo aplicirati. Pri nas je verjetno najbolj pomemben zgodovinski razvoj. Da je za Slovenijo značilen domačijski produkcijski način, ki je način družbene organizacije agrarnih družb, smo na Domovini že pisali. Produkcija je v takem sistemu usmerjena k zadovoljitvi potreb članov domačije, te pa med člani ne variirajo na pomemben način.
Vpliv religije je težje implementirati. Kot v svoji študiji piše Adam Cohen s sodelavci, so religije (kot vsaka druga oblika kulture) zapletene in neka vera ima lahko določene individualistične in kolektivistične značilnosti. Na primer, mnogi kristjani ne cenijo samo svoje osebne vere v Boga (morda individualistična značilnost), ampak tudi nagrajujejo sodelovanje v verski skupnosti (kolektivistična značilnost). Religije in kulture pa druga drugo sooblikujejo.
S tega vidika je zanimiv pregled lastnosti slovenske ter avstrijske družbe. Družbi, ki sta v mnogih pogledih zgodovinsko, versko in kulturno prepleteni, a po svojih lastnostih dokaj različni. Nedvomno je na te razlike vplivalo ogromno število dejavnikov – ki se jih morda niti še ne zavedamo.
Zadnje objave
Odmev tedna: Prišel, videl in komaj zmagal
19. 4. 2024 ob 21:29
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Minuta molka – skoraj nič ne gre več v pravo smer
19. 4. 2024 ob 13:00
Ključni dnevi za razdelitev deset tisoč računalnikov
19. 4. 2024 ob 10:45
Pravna država: če imaš 40 poslancev, še ne pomeni, da imaš absolutno oblast
19. 4. 2024 ob 6:00
Vlada spreminja postopke naročanja in najdaljše čakalne dobe
18. 4. 2024 ob 17:37
Ekskluzivno za naročnike
Minuta molka – skoraj nič ne gre več v pravo smer
19. 4. 2024 ob 13:00
Domovina 144: Zakaj policija ne preiskuje napovedanega strelskega pohoda
17. 4. 2024 ob 6:30
Prihajajoči dogodki
APR
20
Moški zajtrk s Petrom Gregorčičem
07:00 - 09:00
APR
20
Godalni kvartet kolektiva Carpe artem
19:00 - 20:30
APR
20
Večer z Nuško Drašček in Jako Puciharjem
20:00 - 22:00
APR
22
Koncert za zbor – Alfred Šnitke
20:15 - 21:30
APR
24
SAKRALNI ABONMA – KOMORNI ZBOR KGBL IN AMBROŽ ČOPI
19:30 - 21:00
Video objave
Odmev tedna: Prišel, videl in komaj zmagal
19. 4. 2024 ob 21:29
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Izbor urednika
Vračajo se vici o policajih
17. 4. 2024 ob 6:31
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
8 komentarjev
rasputin
Črno-belo slikanje družbenih pojavov je lahko dobro za njihovo osvetlitev, je pa v praksi precej neuporabno, ker praksa ni črnobela, temveč vsebuje vse možne sive odtenke.
Zahod ni tako zelo individualen, kot naj bi po teoriji bil, Vzhod, vzemimo Kitajsko, pa ni tako kolektivističen, kot naj bi v teoriji bil.
Zahod je prek instreumentaliziranih medijev dosegel visoko stopnjo politično-ideološkega enoumja in s tem visoko stopnjo kolektivistične uniformirane miselnosti, Kitajska pa je prek svobodnega podjetništva dosegla visoko stopnjo individualizma. Zahodni podjetniki trdijo, da je skoraj ni države, kjer bi se dalo laže poslovati kot na Kitajskem.
Še vedno velja, da je gram prakse več vreden kot tona teorije. Brez poznavanja in upoštevanja relevantnih dejstev je družboslovno razglabljanje prazna sholastika, ki je vir resnice iskala v Bibliji, kvečjemu še morda v antičnih spisih, na realna dejstva pa se ni ozirala.
Zahod misli, da živi v najboljšem od vseh možnih svetov, Kitajci pa mislijo enako zase. Kdo ima prav? Nihče! Tako Zahod kot Kitajska imata svoje pluse in minuse. Dr. Ben Goertzel, eden od vodilnih znanstvenikov pri razvijanju umetne inteligence, ki živi v Hong Kongu, je v nekem intervjuju dejal, da Kitajsko vodijo inženirji, Ameriko pravniki, Veliko Britanijo pa bedaki. Vse troje ima svoje posledice.
Pred časom je zgledalo, da se bosta Zahod in Kitajska izenačila na nekakšni srednji poti, na kateri bi se Zahod deloma de-demokratiziral, Kitajska pa bi se deloma demokratizirala. Pandemija je pokazala, da takšna politično-ideološka poroka Zahoda in Vzhoda ni nekaj nemogočega, saj je Zahod med pandemijo 3 leta živel - vegetiral - pod pritiskom medikotiranije, ki je nato skopnela kot pomladanski sneg. Zanimivo, da so se medikotiraniji uprli celo Kitajci, nakar je kitajska oblast popustila in hitro razglasila konec pandemije.
Je pandemija sploh kdaj bila, ali smo bili priče največji prevari v zgodovini človeštva?
Hudič je vedno v podrobnostih - v dejstvih. Človek si lahko slika pravljične gradove v oblakih, kar redno počno politiki in mediji v njihovi službi, toda to ne rešuje problemov, temveč jih povečuje.
APMMB2
Nesporno je Zahod dosegel vrh in nobena druga civilizaija se temu vrhu še ni približala. Kje so vzroki za to, je vprašanje, ki se pojvlja redko. Ne spomnim se, da bi kdo na to vprašanje prepričljivo odgovarjal, bolj ali manj pa je mnogo teorij, ki nas prepričujejo, da so vse kulture bolj alimanj enakovredne in nas želijo prepričati, da so primitivci iz pragozda enakovredni vrhunskim atomskim fizikom. Do takšnega pojmovanje prihaja zato, ker očitno ne znamo ločiti enakosti od enakopravnosti. Ko je deklaracija o človekovih pravicah vse ljudi na svetu izeančila in jim podelila enake pravic, ni posebej poudarila, da pa s tem ni izenačila ljudi. Ljudje smo različni, imamo pa enake pravice. Na to pozabljamo, seveda pa manipulanti to namenoma spregledajo in ustvarjajo zmedo. Kljub temu pa vprašanje, zakaj je Zahodna civilizacija vrh človeštva,ki ga nobena druga civilizacija ni dosegla, pa ostaja odprto. Kakorkoli opazujemo in tehtamo , je rezultat vedno enak: Zahodna civilizacija je vrh človeštva. Danes se pojavlja dekadenca, razgradnja, pa kljub temu Zahodne ciciizacije še nobena druga ni dohitela, kaj šele, da bi jo prehitela. Še najbolj sta se Zahodni civilizaciji približali Japonska in Kitajska. Obe sta naredili veli korak, vednar pred vsem s kopiranjem in krajo intelektualne lastnine. Med Zahodno civlizacijo in Azijskimi tigri pa niha Rusija, ki ni ne Zahodna civilizacija, niti ni Azijski tiger. Pred vsem za zahodni svet je nevarna dekadenca,ki razkraja Zahodno kulturo. Pred vsem Franfurtaska šola je nevarna, ker se nekaj blaznežev ukvarja z nevarno milsijo, da je Zahodna civilizacija slaba, neustrezna, da jo je potrebno uničiti, požgati in na pogorišču zgraditi novo, boljšo. Takšno mišljenje je neustrezn, nevarno in nenaravno. Vse civilizacije na svetu se razvijajo po naravni poti. To pot imenujemo evolucija.Ta je iz primitivnih enoceličarjev razvila človeka.Tudi človek se razvija po evolucijskih načelih in zahodni človek je plod evolucije. Zakaj se je razvil je mogoče ugotoviti, mogoče je najti odgovor, nikakor pa ne moremo in ne snmemo zanikati evolucije. In prav to želi današnja filozofija spremeniti. Zgraditi želi novega človeka in namesto evolucije uvaja revolucijo. Revolucija ne more nadomestiti evolucije. Naj to ponazorim s preprostim dokazom: Naj se še tako trudimo, otrok ne more vozii avtomobila. Vozil ga bo ko bo odrastel. Torej ko bo dozorel. To bo naredila evolcija in ne revolucija s tem, da otoka prisiljujemo, ga posedamo za volan in ga lako še tako silimo, avta ne bo zmogel voziti. Ko danes gledamo civilizacije, ki sledijo Zahodni civilizaciji, vidimo, da pač niso doživele še vseh stopenj, ki jih je doživlalal Zahodna civilizacija. Pred vsem nobena med nimi ni doživela razsvetljenstva.
AlojzZ
"Tudi človek se razvija po evolucijskih načelih in zahodni človek je plod evolucije." Darvinizem oziroma iz njega razvita evolucija sta ideologiji in ne znanost.
tohuvabohu
Evolucija? Živali večinoma shodijo kmalu po rojstvu, človek pa za to rabi celo leto. In želvice se, čim se izležejo, podajo na nevarno pot proti morski obali. Btw, ne mešaj biološke in kulturne evolucije. V prvi je glavni mehanizem naravna selekcija, v drugi pa ...
AlojzZ
Oh! Na teh straneh, ki naj bi bile od krščanskih demokratov, je tako modrovanje? No, dobro. Bomo že preživeli, samo ... a nimajo taki že drugod svoj prostor? Dovolj prostora?
Rokc5
AlojzZ: Kaj te je pa zmotilo?
Katarina Mikus
Ste me pa nasmejali! Stran krščanskih demokratov? A tistih iz Nemčije ali naše NSi? To je stran kristjanov, vsak je po svoje patron.
AlojzZ
Zmotilo? To, da se tako razmišljanje pojavi na strani kristjanov (po Katarini). Nisem dovolj jasno napisal? Sicer pa naj gospod Teo Petrovič Presetnik razmišlja svobodno. Čisto njegova stvar je, če v njegovem razmišljanju ni Boga, do tega ima vso pravico.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.