Kako naj se v sedanjih razmerah znajdemo kristjani?

Vir: pixabay

Z Danielom se v Stari zavezi začenja nova literarna zvrst; iz njegove preroške knjige je današnje prvo berilo. Novost te literarne vrste pride do veljave v času, ko je preroško navdihnjenje polagoma prehajalo v zaton. Zadnji izraelski prerok je bil Malahija, ki je deloval med leti 480–460 pr. Kr. Izraelci so odsotnost prerokov v stoletjih, ki so sledila, močno pogrešali, kar je nakazal psalmist z besedami: »Ne vidimo več svojih znamenj, ni več nobenega preroka, nihče med nami ne ve doklej« (Ps 74,9).

A ne le da ni bilo več prerokov, prišlo je do nečesa še bolj usodnega, do velikih zgodovinskih sprememb, ki so uveljavile novo civilizacijsko paradigmo, o kateri isti psalmist zapiše: »Doklej, o Bog, (te) bo nasprotnik zasramoval, bo mar sovražnik sramotil tvoje ime za vedno?« Kdo je ta nasprotnik, ki zasramuje Izraelovega Boga, skupaj z njim pa vse ljudstvo, ki vanj veruje? Kako naj ljudstvo te preizkušnje sprejme in kaj sploh lahko stori?

Na to vprašanje si bomo najprej odgovorili s kratkim pogledom na zgodovinsko ozadje, ki je odločilno vplivalo na psalmista in avtorja Danielove knjige, ki je nastajala v prvi polovici 2. stol. pr. Kr. Prelom sega v leto 333 pr. Kr., ko je triindvajsetletni Aleksander Makedonski pri Isu (Iskenderun, blizu meje s Sirijo), na območju prehoda Male Azije na Bližnji vzhod, z združenimi grškimi vojskami premagal perzijskega kralja Dareja III. in prodrl do meje z Indijo.

Deset let pozneje, leta 323 pr. Kr., ko še ni dopolnil 33 let, je Aleksander Veliki umrl. Velikanski imperij so si razdelili njegovi generali, imenovani diadohi. Ptolomej I. je zasedel Egipt. Vse do leta 30 pr. Kr., ko je Egipt po samomoru kraljice Kleopatre in njenega ljubimca Antonija, rimskega konzula, postal rimska provinca, so bili grški Ptolomejci egiptovski faraoni. Od Ptolomeja I., od leta 323–197 pr. Kr., je bila Palestina skupaj z Jeruzalemom pod egiptovsko nadoblastjo. Ptolomejci so v vseh svojih podrejenih deželah uvajali helenizem, preseljevali Jude v Egipt, kar je slabilo judovsko nacionalno bit, predvsem pa judovsko religijo, vendar pri tem niso bili tako agresivni kot Selevkidi.

Selevk, diadoh Aleksandra Velikega, je leta 323 pr. Kr. zasedel Sirijo in osnoval selevkidsko dinastijo. Leta 197 pr. Kr. je egiptovski vojskovodja Skopo izgubil vojno s selevkidskim kraljem Antiohom III. Po tej zmagi Selevkidi Egiptu iztrgajo tudi Palestino. Selevkidi, ki so bili kot Ptolomejci grškega porekla, so Palestino nasilno helenizirali. Z Antiohom IV. Epifanom, vladal je med leti 175–164 pr. Kr., doseže helenizacija Svete deleže svoj žalostni vrhunec. O tem težkem obdobju za Jude nadrobno pripoveduje Prva knjiga Makabejcev.

V začetku tega kratkega zgodovinskega pregleda sem omenil, da se je v tem času spremenila civilizacijska paradigma. Nekdanje imperialne sile, ki so kolonizirale Palestino pred prihodom Selevkidov, so Judom navadno pustile kulturno in versko avtonomijo in jo celo podpirale ter jim omogočale vsaj delno upravno neodvisnost. To velja zlasti za Perzijce, ki so pod vodstvom svojega kralja Kira porazili Babilonce in leta 538 pr. Kr. Judom omogočili vrnitev iz babilonskega izgnanstva.

S svojo duhovnostjo se je Marija umeščala v izročilo Danielove knjige, ki je knjiga tolažbe. Oznanja nam, naj nas vse to, kar doživljamo, ne iztiri in ne razburja, kajti Bog bdi nad človeško zgodovino.

Antioh IV., kralj Selevkidov, je med leti 167–164 pr. Kr. krvavo preganjal pravoverne Jude. Grki so v Palestini ustanavljali gimnazije, ki so bile prostor indoktrinacije grških vrednot in omalovaževanja judovskega duhovnega in kulturnega izročila. Grščina postane uradni jezik. Vrhunec sramotenja in poniževanja Judov se zgodi leta 167 pr. Kr., ko Antioh IV. Epifan jeruzalemski tempelj, najsvetejši kraj za Jude, spremeni v Zevsov tempelj.

Na te boleče dogodke nas spominja psalmist, ki smo ga omenjali v uvodu. Zaradi strahu, da bodo grški Selevkidi judovstvo izbrisali, se Judje, kljub ekonomski in vojaški šibkosti, v tajnosti odločijo za upor. Že istega leta, ko je bil oskrunjen jeruzalemski tempelj, se pri Modinu sirska selevkidska vojska spopade z upornimi Judi, ki jim poveljuje Matatija iz rodu Makabejcev. V enem od spopadov je bil Matija naslednje leto ubit. Poveljstvo uporniške judovske vojske prevzame Matatijev brat Juda. Do leta 160 pr. Kr. uspe Juda Makabejec poraziti tri selevkidske generale. Po teh uspehih zavlada Judom domača dinastija Makabejcev, imenovana Hasmonejci. Dinastija je zaradi notranjih družinskih spopadov v naslednjih desetletjih vse bolj slabela, kar je leta 63 pr. Kr. privedlo do tega, da je Pompej, rimski konzul, zavzel Jeruzalem, s čemer je bilo konec judovske neodvisnosti.

Med selevkidsko helenizacijo, ki je imela za posledico nekakšno antično globalizacijo, internacionalizacijo in multikulturnost Palestine, ter v času vladavine Hasmonejcev, se je judovska družba notranje razklala. Na eni strani so bili judovski kozmopoliti, odprti za grške vrednote, na drugi strani pa njihovi srditi nasprotniki, zeloti, judovski nacionalisti. Ob robu teh dveh blokov so se pojavljale ekstremistične sekte in skupine, predvsem dualistične. Najbolj znana med njimi je bila skupnost esenov ob Mrtvem morju, ki je zaradi pričakovanja skorajšnjega konca sveta pozivala k strogemu izpolnjevanju postave. Onstran vseh teh političnih, družbenih in verskih delitev pa so bili pobožni Judje, ki so ohranjali izročilo prerokov in živeli v pričakovanju prihoda Mesija; mednje štejemo tudi Marijo, Jezusovo mater, Janeza Krstnika in druge.

V tem obdobje judovske družbe, v katerem je nastajala Danielova knjiga, lahko vidimo vzporednico s sedanjimi razmerami na Slovenskem. Vdor tujih ideologij v slovensko družbo pred in med drugo svetovno vojno ter epidemija, ki se je začela zunaj naše države, je v zadnjem letu in pol na novo razklala tudi nas. Vsi skupaj smo potegnjeni v vrtinec spopada med levim globalističnim in desnim nacionalističnim blokom.

Ob njima se porajajo skupine anticepilcev in glasnikov zarot; znotraj cerkvenega občestva pa skupine nasprotnikov drugega vatikanskega koncila, papeža Frančiška, zagovornikov tridentinskega koncila in latinskega bogoslužja, teološki redukcionisti, fundamentalisti, raznorazni radikalci itd.

Skupna značilnost teh krogov je slabitev avtoritete papeža in škofov ter ustvarjanje zametkov nekakšne vzporedne cerkve. V duhovnem neredu vsak vleče na svoje in se zapira v svoje interpretacije politike, družbe, kulture in vere. To, kar vidimo, nas spominja na splošen razkroj družbe in propad avtoritet v 16. stol., kar je privedlo do reformacije, sto let pozneje pa do tridesetletne vojne; le da je bil takrat skupni zunanji sovražnik evropskih narodov turški imperij, danes pa je to virus, ki meče s tečajev ekonomijo in posledično vse segmente družbe.

Kako naj se v sedanjih razmerah znajdemo kristjani? Povsem tako, kot se je nekoč na zapleteno stanje odzivala Marija, Jezusova mati. Stala je zunaj vse spopadov. Bog je bil njeno sidrišče, moč in upanje. O njej je njena teta Elizabeta rekla: »Blagor ji, ki je verovala« (Lk 1,45). Marija pa je na te besede odgovorila: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju. Velike reči mi je storil Vsemogočni. Moč je skazal s svojo roko, razkropil je tiste, ki so napuhnjenih misli« (prim. Lk 1,46–56).

Marija se je podobno kot nekoč Sokrat zavedela, da je proti silam teme začasno nemočna; da ne razume, kaj kdo od vodilnih igralcev tedanjega sveta hoče; da ne pozna načrtov rimske okupacijske uprave, ne igre Heroda, ne taktike sinedrija, saducejev in farizejev. Vedela pa je, kaj je njena neposredna dolžnost – služiti življenju, otroku in možu in zaupati Bogu, da je On gospodar zgodovine.

S svojo duhovnostjo se je Marija umeščala v izročilo Danielove knjige, ki je knjiga tolažbe. Oznanja nam, naj nas vse to, kar doživljamo, ne iztiri in ne razburja, kajti Bog bdi nad človeško zgodovino. V njegovi oblasti so vsa kraljestva na zemlji, ki z vojsko prihajajo in po vojaških porazih odhajajo. Kraljestva in tisti, ki jih upravljajo, niso edina resničnost, kot si domišljajo. Ob njih lahko kot Marija v Svetem Duhu živimo vzporedni svet, kjer se ne prerekamo za drobtinice oblasti in časti, ampak porabljamo svoje moči za tistega, ki je krona stvarstva, za konkretnega človeka v njegovih eksistencialnih potrebah. Tudi nam nihče ne more vzeti veselja nad vsem lepim v umetnosti in naravi. To so naši zavetni prostori, ki jih ne more nadzirati nobena oblast. Kadar tako upamo in ravnamo, prejemamo luč, tolažbo in moč.

13 komentarjev

  1. Sem Slovenka, imam vse Zakramente, živim življenje po 10 Božjih zapovedih, naučila otroke, ki nadaljujejo naše krščansko izročilo. In vendar pravim, da duhovniki v tem času bluzite. Zakaj? Zato, ker jasno in glasno ne povesti/pridigate starim mamkam in očetom, da je politika današnjih KULovcev politika smrti in nadaljevanje komunizma. Zakaj politika smrti? Zaradi sred in petkov, zaradi strahotnega nagajanja Vladi in zaradi toninov. Ja, toninov.

  2. Milan Knep, velik Boglonaj za vaš odličen zapis, res zelo dobra primerjava Danijelove knjige z današnjim časom, ko kulturni marksizem preganja krščansko kulturo, zaenkrat samo na kulturno družbeni ravni. A ne pozabimo da so to lahko samo zametki tretje Fatimske skrivnosti in da tudi Jezusov prihod bo enkrat prišel v absolutnem smislu in ne samo na simbolni ravni! Tega dejstva se otepajo mnogi današnji sodobni teologi…

    Odlično: “Antioh IV., kralj Selevkidov, je med leti 167–164 pr. Kr. krvavo preganjal pravoverne Jude. Grki so v Palestini ustanavljali gimnazije, ki so bile prostor indoktrinacije grških vrednot in omalovaževanja judovskega duhovnega in kulturnega izročila. Grščina postane uradni jezik. Vrhunec sramotenja in poniževanja Judov se zgodi leta 167 pr. Kr., ko Antioh IV. Epifan jeruzalemski tempelj, najsvetejši kraj za Jude, spremeni v Zevsov tempelj.”

  3. Spoštovani g. Milan, odlična analiza stanja skozi izkušnjo Knjige, zgodovinskih dejstev in njene sporočilnosti.
    Kje se zgodi intelektualni ponor, da se teh dejstev ne vidi iz vesolja? Današnji “razsvetljenci” želijo reševati družbo, svet, in Cerkev na razkolniški revolucionarni način in dopovedati nam malim ljudem, da ne vidimo ped pred nosom. Morda res, pa se zato poskušamo učiti iz zgodovine. Vaš sprehod skozi zgodovino, g. Milan, bi moral tudi “luminatom” posvetiti na njihovo maratonsko traso, da pridejo na pravi cilj. Tam se srečajo vsi maratoni in tudi maratonci. Na koncu sta rabelj in žrtev skupaj…

  4. Z vsem spoštovanjem, oče Knep,
    Z zanimanjem sem prebral Vaš članek, ki je res v marsičem aktualen, ker odslikuje podobno napeto situacijo takrat v starozaveznem času, kot tudi v sedanji pandemiji COVID-a, vseeno pa menim, da je malce preveč piker.

    Zdi se mi, da bi primerjava z Marijo, ki je ‘stala izven vseh spopadov’ za katero je bil ‘Bog njeno sidrišče’ mogoče sprožila napačno ali naivno razumevanje razlage. Marija je bila globoko verna Judinja iz predane judovske družine, ki izročila judovskega ljudstva ni dajala vnemar. In kot Kristusova mati je to nadaljevala tudi po Odrešenikovem rojstvu. Navsezadnje je spoštovala Toro in bila pokorna tempeljskemu izročilu, saj molimo v rožnem vencu ‘Ki si ga Devica v templju darovala.’. Navsezadnje je tudi v Kani rekla ‘Karkoli vam reče, storite.’ Čeprav je bila preprosta je očitno svoje verske dolžnosti zelo dobro poznala in se po njih tudi zgledovala in jih v vsej polnosti izvrševala. S Kristusom je vztrajala do konca in prav tako bila prisotna z učenci v Zgornji izbi ob prihodu sv. Duha in začetku delovanja prve krščanske skupnosti. Marija torej ni bila pasivna, odmaknjena, nepoučena, nevedna…..

    Po drugi strani tudi menim, da se morda takratno starozavezno deljenje Izraelcev neposrečeno primerja s trenutnim stanjem v Cerkvi na Slovenskem (in tudi širše). Sam mislim, da Cerkev ni razdeljena na privržence in nasprotnike papeža Frančiška ali pa privržence tega ali onega koncila. Opažam, da se je v zadnjem času razmahnilo nekakšno ”opozarjanje” pred ”nasprotniki” II. Vatikanskega koncila, kar pa ne drži.
    Slovenski katoliki smo vsi zvesti papežu Frančišku ter Cerkvenemu izročilu in nauku, ki vključuje tudi II. Vatikanski koncil. Mislim pa, da sta šok, ki sta ga predstavljala pandemija COVID-19, ter zaprtje cerkva in nezmožnost prejemanja zakramentov, ki sta bila seveda posledica skrbi za javno zdravje, spodbudila prevpraševanje številnih vernikov o pravilnosti trendov v Cerkvi na Slovenskem. Gre v bistvu za nekakšno sinodalno prevpraševanje, če želite, ki se je začelo spontano med velikim delom laikata in tudi klera že pred samim uradnim naznanjenjem sinode o sinodalnosti.
    Zdi se, da je to prevpraševanje pri številnih v Cerkvi sprožilo nelagodje, ker bi utegnilo malce osvežiti dolgoletni ”status-quo”, ki traja v Cerkvi na Slovenskem. Kot vidimo v zadnjem času, je izgovarjanje na II. Vatikanski koncil ali celo njegov ”duh” pogosto nekakšna ‘carte blanche’ za vsakršne spremembe in novotarije, ki jih pogosto uvajajo skupine, ki imajo v Cerkvi preferenčni status, medtem ko se številne ostale odrinja, zasmehuje in jih prikazuje kot ”nevarne” enotnosti Cerkve.
    A dejstvo je, da se Cerkev ni začela z II. VK, ampak je v njeni zgodovini 21 koncilov, vsak s svojim doprinosom in pomenom, med drugim tudi Tridentinski, in da se je to dejstvo očitno z razlogom v Cerkvi na Slovenskem zamegljevalo. Dejstvo je tudi, da tako kot številne v Cerkvi navdihujejo nekatera karizmatična in prenovitveno navdihnjena gibanja ter pokoncilski pastoralni pristopi, nekateri ostali legitimno želimo vero živeti po navdihu starejših duhovnih spisov ter katoliškega izročila in tradicije. Tako kot Cerkev diha z obema kriloma pljuč, zahodno latinsko Cerkvijo ter vzhodnimi katoliškimi cerkvami, se tudi znotraj rimske cerkve različni pastoralno, liturgični pristopi ne izključujejo. Novi obred ne izključuje tridentinskega ali morda maševanja proti vzhodu. Karizmatične molitvene drže ne izključujejo klečanja. Slavljenje ne izključuje litanij ter rožnega venca. Nekatere navdihujejo duhovna dela Anselma Grüna, nekatere pa morda Benedikta XVI. ali kardinala Saraha ali pa življenjepisi Svetnikov.

    Zato se mi zdi nesmiselno, da se v zadnjem času stvari poizkuša predstavljati tako črno-belo in se določene dele občestva celo demonizira. To pa v času tako velikega globalnega pretresa k tako zelo potrebni edinosti Cerkve na žalost ne prispeva.

    • res je. problem slovenske Cerkve je, da hoče vernike prepričati, da se je Cerkev začela z 2. vatikanskim koncilom. prej ni obstajalo nič. kdor se s tem ne strinja, je “rad-trad” (radikalni tradicionalist) in nasprotnik papeža Frančiška. žalostno.

      Molimo za Cerkev in po papeževih namenih:
      (za večne in splošne papeževe namene, ki se ne spreminjajo):
      Napredek vere in zmagoslavje Cerkve.
      Mir in zvezo med krščanskimi knezi in vladarji.
      Spreobrnjenje grešnikov.
      Izkoreninjenje herezije.
      amen

  5. Če stopimo doli iz visokih akademskih stopnic in lepo po kmečko, po hribousko povemo čisto na kratko, lahko zadeva v kratkih potezah zveni takolele ( ni izzivanje, gre za konkretne in trde vsebine) :

    1. Kako naj se znajde mlad odraščajoči Kristjan, ko se še stari ne zna in ne more ? Papež da prijatelju žurnalistu zapisati, da Boga preprosto ni, nato njegova kurije, ne on osebno to nekako z enim stavkom zanika šele čet tri tedne…
    2. Kako naj se Kristjan obnaša, kako naj reagira, kako naj živi po Postavi, če pa papež prikimava staroselcem Amazonije in blagoslavlja na oltarju Božjega hrama v centru Krščanstva njihovo boginjo Panchamamo in jo naknadno še odtisne na vatikanski cekin za 10 Eurov ?
    3. Kako naj Kristjan stabilizira sam sebe v konfuziji podijvjanem svetu, ko njegov papež več let hude vsesplošne krize konfliktov, vojn, naravnih ujm in velikanskih predvsem podivjanih, dokazano odlično organiziranih islamskih migracij v Evropo porabi več let za intenzivne stike in pozornosti sobivanja Kristjanov njegove črede z Muslimani, medtem pa v obratni smeri ne obstaja prav popolnoma nič vsaj podobnega…?

    4. Kako naj se Kristjani Božje črede znajdejo, če njihov papež načrtno in glasno objavljeno podpira volilno kampanijo krščanskega kandidata za ptredsednika USA, ki obljublja svoji svetovni 250 milijonski velesili, da bo nazaj uvedel pravico do SPLAVA- do ubijanja nerojenih
    in kako naj se znajde, ko mu taisti papež še dodatno trmasto in brezkompromisno zadnji teden pred inavguracijo novega predsednika Bidena še trdi, da ga podpiura on osebno, namestnik Boga in mu pri tem ob strani stoji Škofovska Konferenca USA ?
    Biden takoj po nastopu mandata takoj, že prvi teden eliminara veljvne zakone proti splavu in uvede pravico do ubijanja…in , čez nekaj mesecev na osnovi zahtev iz svetovne javnosti Kristjanov in nekaterih škofov USA ŠK objavi, da precejajo možnost prepovedi dajanja Sv.Obhajila temu satanističnemu predsedniku, torej Bidenu in, da ne vlečem, prejšnji teden se strahotna farsa, Bogokletje in smrtni greh trdosrčnega upora samemu Bogu Najvišjemu udejanijo v OBHAJANJU BIDENA S STRANI BOŽJEGA NAMESTNIKA, PAPEŽA FRANČIŠKA in to v centrali Rimokatoliške svete cerkve, v Rimu, v Vatikanu !???

    NO, PROSIM ZDAJ PA NAJ NEKDO POISKUSI ODGOVORITI, RECIMO NADŠKOF ZORE, KAKO NAJ SE KRISTJANI ZNAJDEMO.
    Morda še nasvet- naj skrajša postopek ob raziskavi teh strašnih Herezij papeža Frančiška in naj potelefonira kar k papeževi levi roki, kard.Rodetu naj mu razodene kaj se dogaja in kam drvi vse skupaj. Če kard. Rode rajta postati papež kar natolcujejo mediji, naj se podviza z odgovori, kajti temu ekonom loncu kani odnesti pokrovko….
    BOG POMAGAJ!

  6. Bog daj.

    Večina delov tradicionalne latinske svete maše je stara več kot 1500 let. Predstavljajte si da podedujete tako staro hišo, ali drevo, ki je raslo skozi vsa ta stoletja. Kaj bi rekli, če bi hotel nekdo zrušiti to hišo, vas zmerjal, ker bi želeli živeti v njej namesto v moderni, kuuul kocki? Hotel izruti drevo ki je raslo in preživelo toliko kraljev, vojn, lakot, bolezni in poskrbelo za toliko vaših prednikov?

    Kaj bi rekli muslimani, hindujci, budisto, če bi jim njihovi verski voditelji rekli da ne smejo moliti kot so njihovi predniki skozi stoletja? Imel bi jih za nore.

    Kot je eden od komentatorjev že omenil – nekateri slovenski (upajmo da dobronamerni) cerkveni oblastniki in njihovi (upajmo, da dobronamerni) glasniki mislijo, da se je vesoljna Cerkev začela z 2. vatikanskim koncilom – stoletja tisočerih svetnikov, mučencev, milijarde naših prednikov in živa katoliška cerkev pred koncilom pa so le opomba.

    Vatikanski koncil je za nekatere cerkvene oblastnike to kar je OF/NOB za komuniste – dogodek o katerem se ne sme podvomiti in po katerem ni šlo NIČ!! narobe, vse bi bilo že davno SUPER!! – samo če ne bi bilo tečnih “tradicionalistov”.

    Ignorirajmo 90% upad obiska svetih maš, 90% upad zanimanja za duhovne poklice od 2. vatikanskega koncila, tako kot so komunisti ignorirali gnitje države zaradi svojih umotvorov. Ne, niso krivi duhovniki, ki se v javnosti bojijo nositi talar (kdo bi hotel biti novomašnik, če je že obstoječe duhovnike sram njihovega poklica?), niso kriva razuzdana semenišča, ni kriva liturgija, ki se jo raje kot za čaščenje Boga izkorišča za oder slabih vaških talentov in poskuse stand-up komedije, niso krive moderne cerkve, ki bolj kot na svetišča spominjajo na mrtve betonske spomenike egu arhitektov. Ni kriv nauk, ki se ga ne da več razlikovati od cenenega new age-a.

    Ne, sploh ni logično, da bi bili ljudje avtomatsko odvrnjeni od takšne mehkužne, sprane, napol mrtve teologije in liturgije. Krivi so “tradicionalisti” ki sejejo razdor!

    Kakšen razdor? Pred to tragično revolucijo nekaj let nazaj so bili VSI katoličani dolga stoletja “tradicionalisti”. Veličastna množica naših pradedov, svetnikov in mučencev za 500 let nazaj je bila “zagovornica tridentinskega koncila”. Naši predniki, vsi svetniki in mučenci za 1200 let nazaj so bili iz liberalnega postkoncilskega pogleda “fundamentalisti in razni radikalci”.

    Če bi naključnemu katoličanu iz kateregakoli stoletja prej pokazali mašo, misli, arhitekturo in dejanja ljudi, ki so v zadnjih letih priplezali na položaje moči v katoliški Cerkvi in ga vprašali, “katera vera vera je to?”, bi odgovoril: “Katoliška gotovo ni … morda neka protestantska ločina? Ampak še protestanti imajo lepše cerkve …”

    Vendar ne, moderna Cerkev bi se morala še naprej tiho prilizovati protibožjim, bolnim in odkrito satanističnim pogledon trenutnih t.i. elit. Le-te medtem podpirajo zažiganje cerkva (Francija, Kanada) in preko serij, filmov in medijev vedno bolj podžigajo sovraštvo do kristjanov. Modernisti, ki so priplezali na položaje v Cerkvi nato podzavestno posnemajo to sovraštvo elit do krščanstva tako da izražajo prezir do vedno večjega števila “tradicionalistov, radikalcev raznih fundamentalistov”, (torej tudi naših babic in dedkov, svetnikov in mučencev) ki vidijo, da nekaj smrdi.

    Spreglejmo, da se v Vatikanu odkrito časti poganske demone (“Pačamama”, sonce namesto križa …), da papež odkrito podpira javne zagovornike splava (Biden, Pelosi …). Spreglejmo, koliko oltarjev in obhajlinih miz se je šlo razbijat po 2. vatikanskem koncilu, koliko kar naenkrat izpraznjenih cerkva in samostanov se je spremenilo v “kulturne centre” kjer se izvajajo “performansi”, ki bi se jim še nekaj let nazaj reklo striptiz.

    Spravimo se raje na “tradicionaliste”, ki želijo samo Cerkev, kot so jo imele vse njihove babice in naši svetniki. Spravimo se na skupnost, ki ji je na slovenskem z ohranjanjem tradicionalne ​svete maše uspelo polniti cerkev za cerkvijo, vsako naslednjo večjo od prejšnje, vsako bolj polno tako mladih družin, otrok, starih, kot tudi firbcev ki prej niso hodili k sveti maši.

    Po njihovih sadovih jih boste spoznali.
    Tako kot so se komunisti po 2.SV najraje spravljali na najbolj nedolžne, so tudi žrtve branilcev revolucije 2.VK vedno bolj absurdno krute.

    Gospod Aljaž, ki je kljub bolečinam v hrbtenici vedno rad daroval tradicionalno mašo in za katerega zdravje nas je po pobudi dobrih sester Barbare in Helene molilo 400 vernikov, je zaradi tega ker daruje enako mašo kot milijoni duhovnikov pred njim kaznovan s prepovedjo (!) darovanja te maše ter večnim prestavljanjem iz župnije v župnijo.

    Neverjetno, da cerkveni oblastniki prepovedujejo (!) darovanje maše svojim duhovnikom, ampak žal se to res dogaja. Zagovorniki revolucije 2. vatikanskega koncila na koncu delajo enake stvari kot komunisti, zagovorniki revolucije med 2. svetovno vojno – oboji prepovedujejo in omejujejo maševanje ter zaničujejo vero kot so jo imeli naši dedki, babice, svetniki in mučenci.
    Da bi bila ironija še večja cerkveni oblastniki ob tem, tako kot komunisti, zmerjajo “tradicionaliste” s “klerikalci”. Kaj je bolj klerikalnega od zlorabe papeževske ali škofovske oblasti za grozodejstvo kot je prepoved (!) maševanja?

    Dragi duhovniki, škofje, pastirji,
    poskrbite za nas. Sinovi prosijo hranilnega kruha, vi pa jim dajete mrtve kamne. Dajte nam kruha in hvaležni vam bomo. Že na Hrvaškem se škofje obnašajo drugače. Molimo za vas in vaš pogum. Korajža velja, Jezus Kristus se ne vda.

    Deo gratias.

  7. Kako se,se je v teh razmerah znašel KOMUNAJZAR,tovariš Janez Janša,ki sedaj hodi k maši in to samo zaradi svoje maščevalne narave,ker so ga vrgli iz PARTIJE ?
    In RKC-ja,ta njegova preteklost nič ne moti.Motimo pa jih tisti,kateri NIKDAR nismo bili in ne bomo tam.

Komentiraj