Kako naj nevladne organizacije znova postanejo (res) nevladne

Avatar
21

Proti koncu 19. in v začetku 20. stoletja se je začel razcvet raznih dobrodelnih društev, kulturnih društev, planinskih in telovadnih društev, strelskih društev in društev, ki bi za njih danes rekli, da so v splošnem javnem interesu, kot so na primer prostovoljna gasilska društva. Vsako društvo je bilo hierarhično organizirano, s svojimi pravili, z znanim (predvsem prostovoljnim) financiranjem, članstvom in je temeljilo predvsem na prostovoljstvu. Danes bi vsa ta društva zmetali v en koš in bi se vsemu temu enostavno reklo nevladne organizacije.

Financirala so se predvsem z donacijami, prostovoljnimi prispevki, organizacijami raznih zabavnih prireditev in članarino. Ampak takrat so bila ta društva oziroma organizacije res nevladna, sploh glede načina financiranja so bila popolnoma neodvisna od države. In zato so bila nekatera bolj, druga manj finančno uspešna, kakor so jih pač prepoznavali v lokalnem okolju, saj so bila društva predvsem lokalno delujoča (seveda pa so se nekatera tudi povezovala z drugimi sorodnimi društvi na pokrajinskem ali državnem nivoju).

Posnetek komentarja dr. Štefana Šumaha je na voljo na koncu prispevka.

Ljudje so torej sami prepoznavali društva, ki so bila za njih koristna, zanimiva ali pa so jim bila preprosto všeč. In tem so namenili svoj denar in tudi svoj prosti čas. Odločanje o tem, komu bodo namenili svoj denar, je bilo skoraj plebiscitarno: temu nekaj, temu malo in temu nič.

Danes bi se temu lahko reklo tudi neposredna demokracija, saj je veljalo pravilo en človek, en glas, en prispevek ali donacija. In ta društva so temeljila predvsem na močnem množičnem prostovoljstvu. Nagrada, ki so jo prostovoljci prejeli, je bila pogosto samo hrana in pijača ter seveda njihovo zadovoljstvo z opravljenim delom.

Od nevladnih do vladnih organizacij …

Kako pa je danes? Skoraj vsaka nevladna organizacija se prijavlja na javne razpise, zahtevajo dodatna sredstva od države, od lokalnih skupnosti … in vse bi rade imele zaposlene profesionalce, vendar ne profesionalce za zajamčeno plačo, pač pa dobro plačane profesionalce, po možnosti z akademskimi nazivi. Prostovoljci pa, pozabite … so, razen v res že renomiranih društvih s tradicijo, kot so npr. prostovoljni gasilci ali planinci in mogoče kakšna kulturnih ali športnih društvih, zgolj mizerne številke, ki omogočajo prises na državni denar.

Kjer pa je državni denar, se pogosto smisel nevladnih organizacij kot res nevladnih organizacij izgubi, vse razvodeni in le te vse bolj postajajo podaljški države in strank

Kjer pa je državni denar, se pogosto smisel nevladnih organizacij kot res nevladnih organizacij izgubi, vse razvodeni in le te vse bolj postajajo podaljški države in strank (ne nujno vladajočih), ki jim obljubljajo preživetje ter zajetne vsote denarja. Parcialni interesi interesnih skupin ali združenj prevladajo nad širšimi interesi. Denar pa, ki se zliva v te nevladne organizacije, ne služi več svojemu namenu, ampak pogosto le peščici posameznikov zaposlenih v teh organizacijah ali tem v vrhu teh organizacij, nekateri pa s tem denarjem celo financirajo svoje drage hobije.

… in nazaj …

In kako narediti nevladne organizacije znova nevladne. Lahko bi preprosto rekli: »Dajmo jih na trg!« Najenostavnejša rešitev, ne pa tudi najbolj optimalna. Ali bodo prostovoljni gasilci začeli za gašenje računati? Ali bodo razna kulturna društva lahko preživela na trgu? Konec koncev, ali bo na trgu preživel nek Mirovni inštitut ali Alpeadria green?

Vrnitev h koreninam teh organizacij, torej, da bi nevladne organizacije znova postale res nevladne in bi ljudje neposredno odločali o porabi svojega denarja, pa zopet ni tako zapletena, da se ne bi dala izvesti. Rešitev je dokaj enostavna: v proračun neposredno iz naslova dohodnine nateče cca. dve milijardi evrov (natančneje, za leto 2018 dve milijardi in dvajset milijonov), nevladne organizacije pa prejmejo cca. 300 milijonov evrov (za leto 2018 je podatek 311 milijonov), kar znaša cca. 15 %.

Torej, sedaj lahko vsak prostovoljno donira katerikoli nevladni organizaciji, pa tudi političnim strankam 0,5 % od dohodnine. Prekinimo s tem in ukinimo možnost 0,5% donacije. Prav tako se naj neha financirati nevladne organizacije. Nič, nula, zero …! Uvede pa naj se 15 % obvezna donacija (iz dohodnine), vendar z možnostjo izbire s strani davkoplačevalcev, komu gre ta donacija. Vsak davkoplačevalec naj sam odloči, katerim organizacijam (doniral bi lahko do na primer petim različnim) bo doniral 15 % svoje dohodnine.

Tudi sama izvedba ne bi bila velik zalogaj. Ob letnem obračunu dohodnine bi od podjetja, v katerem si zaposlen, prejel tudi obrazec, kjer bi napisal svoje donacije, ga vrnil v podjetje in le to bi ga posredovalo na FURS. Ali pa bi vse skupaj lahko potekalo elektronsko, saj sedaj pa ja živimo v informacijski dobi.

Če bi jaz doniral, bi izgledalo tako nekako: 8 % bi šlo lokalnim gasilcem, 3 % enemu od lokalnih kulturnih društev in 2 % enemu od lokalnih športnih društev, po 1 % pa lokalnim borcem za pravice živali in stranki katere član sem. Pa sem zaključil. Verjetno bi vsaj na prvih dveh mestih velika večina postavila podobne prioritete (Ok, za drugo mesto bi se verjetno lokalni kulturniki borili z lokalnimi športnimi klubi).

S plebiscitarno noto takega odločanja bi se hitro pokazalo, katere organizacije ljudje prepoznavamo kot koristne, všečne, zanimive … skratka katere so vredne našega zaupanja in seveda našega denarja.

Zagotovo bi se v tem primeru, z neposredno demokracijo oziroma možnostjo samostojnega odločanja, sredstva razdelila precej drugače, kot se sedaj. Nekatere organizacije bi doživele pravi razcvet, druge pa bi, žalibog, le životarile ali popolnoma ugasnile. S plebiscitarno noto takega odločanja bi se hitro pokazalo, katere organizacije ljudje prepoznavamo (ali prepoznavajo) kot recimo koristne, všečne, zanimive … skratka katere so vredne njihovega zaupanja in seveda njihovega denarja. Pokazalo pa bi se tudi, katere organizacije niso nič od tega.

Naj odloča neposredna demokracija!

Vendar pa se bojim, kako bi to sprejeli levičarji. Verjetno znova kot napad na njihove privilegije! Kakšen napad, saj oni najbolj glasno zagovarjajo neposredno demokracijo. In ta predlog gre ravno v smer tega – en človek, en glas, torej res direktna, neposredna demokracija. Edino tako lahko ločimo zrnje od plevela.

No ja, nekateri bodo pač prisiljeni poiskati nove službe, sicer je res, da bodo precej slabše plačane od teh, ki so jih v svojih nevladnih organizacijah navajeni, ampak žalibog. Ljudje so odločili. Ljudje pa imajo vedno prav (tudi če se motijo, jih ne moreš zamenjati). Pač, naj gredo na trg in naj tam poskušajo prodajati svoje mirovniške ali revolucionarne ideje, svoje nepotrebne študije in raziskave, ki so same sebi namen (oziroma je njihov namen sesati državni denar), delati tako ali tako ne znajo.

Skoraj prepričan pa sem, da jih bo trg (glede na njihove »bogate izkušnje« in »veliko znanja«) postavil tja, kamor spadajo, torej na notranjo stran Mc Donaldsovega šanka.

Avtor gostujočega komentarja je dr. Štefan Šumah

21 KOMENTARJI

  1. Dr. Štefan Šumah : “… “en človek, en glas, torej res direktna, neposredna demokracija. Edino tako lahko ločimo zrnje od plevela.”
    ============================================
    »Demokracija bo plačala, ker bo hotela ustreči vsem. Reveži bodo želeli premoženje bogatih in demokracija jim ga bo dala. Mladi bodo želeli biti spoštovani kot starejši, ženske bodo hotele biti kot moški, tujci bodo hoteli staroselske pravice in demokracija jim bo to dala. Tatovi, goljufi in moči željni kriminalci bodo želeli pomembne državne funkcije, kar jim bo demokracija omogočila, in ko bodo ti demokratsko prevzeli oblast, se bo rodila hujša tiranija, kot je vladala za časa katere koli monarhije ali oligarhije.«
    Tako Sokrat v petem stoletju pred Kristusovim rojstvom.

    Sokrat je zahteval intelektualno demokracijo – glasujejo lahko samo tisti, ki zadeve družbe dobro poznajo in ki so o posameznih problemih temeljito premislili. Bi mar ladjo družbe na viharnem morju prepustili neuki množici? Ne. Za to sta potrebna znanje in spretnost.

    “Če tisti trije“, ob čemer je pokazal na pastirje na bližnjem hribu, “lahko preglasujejo Platona in mene, potem se ti poščijem na demokracijo“, je strokovno, filozofsko in modro pojasnil Sokrat. In tisoče let kasneje dejstva to dokazujejo…..
    ===================================================
    No, sedaj, ko poznamo Kristusov nauk, bi pa še dodal, da se vodje ne smejo spotikati ob Jezusa Kristusa.

  2. Tiste, ki se že zdaj financirajo iz denarja države, ne morejo več postati NVO. Zakaj? Ker so bile ustanovljene in so kasneje delovale zaradi financiranja s strani politike, ne pa zaradi interesa ljudi.

  3. Sistem donacij z davčno olajšavo poznajo tudi Francozi in se mi zdi boljši ,kot predlagana 15% obvezna donacija. V Fanciji so donacije prostovoljne in upoštevane v olajšavi z 66%. Torej 2/3 te država oprosti davkov, 1/3 doniraš sam. Prostovljna donacija neomejena navzgor pomeni, da posameznik dejansko podpira delovanje določeno NVO. Prostovoljne donacije pomenijo tudi to, da se NVO-ji morajo obrniti k ljudstvu, ne k vladi. Poleg tega bi dovolil, da NVO kandidira tudi razpisih državnih projektov (recimo Karitas zbere veliko donacij, ki pa ne zadostujejo za velike projekte). Pogoj, da lahko kandidiraš za ta državni denar, bi bil donacije državljanov, da bi se izognil donacijam pravnih oseb kot je recimo politične stranke, Soroš in ostli bogati “ideološki filantropi”. Število donatorjev bi dalo težo takemu NVO-ju.

  4. Zanimiv predlog. Vreden proučitve. Kar se mene tiče, ga takoj podpišem. Vsekakor pa ima vlada škarje in platno, da to materijo uredi. Tak zakon gre lahko tudi na referendum, če je treba.
    Druga možnost pa je, da se z zakonom ločijo NVO ji med seboj. Med tistimi, ki delujejo v javnem interesu in preostalimi, ki delujejo v zasebnem interesu.
    Lani so naši gasilci imeli donacijsko akcijo za novo vozilo in sem prispeval. So v našem, javnem interesu, čeprav ne pričakujem, da bom pogorel.

  5. Koliko so nevladne organizacije res “nevladne” lepo pove pregovor:

    “Čigar kruh jem, tistega pesmi pojem”…
    …”in za tistega ob petkih bicikel vozim” – bi lahko še dodali tej stari modrosti.

  6. Kriva je država, ki te “nevladne” organizacije ne vpraša po rezultatih. Ko se bodo financirale iz članarine, pokazale rezultate na področjih, pomembnih za skupno dobro, pa se tudi jaz včlanim. Obstaja seznam teh NVO. Kup prepotentne, dobro servisirane mladine z levega pola, se skriva za temi organizacijami. Zakaj? KER JIM SISTEM TO DOPUŠČA!

    Vendar, vprašanje – kako dolgo? Verjamem, da bo nova vlada in JJ, temu naredila konec. In to je razlog za proteste! Kolesarijo in vpijejo za to, ker je njihovo lagodno življenje ogroženo. In prav je tako. Pri teh “nevladnih” koritih je marsikateri potomec znanih levičarjev!

    • Res je.

      Davkoplačevalci bi imeli pravico VEDETI, koliko denarja dobi določeno DRUŠTVO, od ZZB, do Mirovnega inštituta, druga športna in KULTURNA DRUŠTVA.
      Jaz bi zelo rada videla tak seznam.

      Vem, da nekatera Kulturna društva, ki imajo mnogo brezplačnih prireditev, dobijo le po “dve drobtinici”, s katerimi ne pokrijejo stroškov delovanja. Zato morajo poleg ČLANARINE, še sami plačevati UMETNIŠKEGA vodjo in pevovodja.

      Da pa kako društvo dobi po več 100.000 ali celo MILIJON, ki za Slovence ne naredi NIČ, ali celo (Ljubljanski kolesarji) škodo, je NEDOPUSTNO. To je hujša DISKRIMINACIJA, kot jo imajo Črnci v ZDA.

      Prosim, da bi NOVINARJI to prikazali. Kajti naša RTV-Ljubljana o tem ne priptavi TARČE. Pa se tu zgubi veliko DRŽAVNEGA denarja, ki ga dobivajo samo Levi privrženci. To je res KORUPCIJA, “altro, ke” glede na maske v KRIZNEM času, s katerimi je OBOGATEL “gale”. Gale bo sedaj lahko dobival “RENTO”, kot snemalec na RTV. Take se rabi tam.

  7. Kot slišimo, so med organizatorji petkovih vstajniških polit-kolesarjenj prav nekatere anarhistične in politično aktivistične nevladne organizacije, ki jih po inerciji izdatno iz proračuna financira prav aktualna vlada. Nekatere nevladne organizacije pa se menda celo samo-oklicujejo in samo-ukinjajo tako rekoč vsak teden, po trenutnem navdihu in trenutnih kameleonsko zaščitnih potrebah samooklicanih vstajnikov.
    In ko je vlada vsaj na področju naravovarstvenih in trajnostno-razvojnih NVO skušala zakonsko omejiti in pravno opredeliti meje popolne samovolje in nereda na tem področju, so solidarnostno in uravnilovsko proti vladi planile pokonci vse NVO, parlamentarna opozicija in je demonstrativno odstopil celo dr. Plutov naravovarstveni svetovalni organ pri Predsedniku RS, ki se je demonstrativno in aktivno postavil proti aktualni vladi ter proti njenemu legalnemu in legitimnemu poskusu, da vsaj delno zakonsko uredi in omeji popolno brezzakonje in brezvladje na področju NVO, zaradi katerega trpimo državljani in davkoplačevalci ogromne nepotrebne in nerazumne finančne, materialne in druge škode ter oškodovanja.
    Kdor bo skušal urediti razmerja na področju menda več deset tisoč uradno registriranih nevladnih organizacij, bo imel brez dvoma velike težave in vsaj tisoče nasprotnikov. Vse, ki so se prisesale na državne in lokalne “proračunske jasli”, se bodo namreč že v izhodišču uprle vsakršnim spremembam. Zato velja ugotoviti, da so prav NVO objektivno in praviloma najbolj zavzete in zadrte organizacije, ki podpirajo stabilnost in nepremičnost političnega “statusa quo”.
    Za začetek bi storili že nekaj, če bi vsem prostovoljnim družbenim organizacijam civilne družbe, ki za svoje dejavnosti praviloma in redno prejemajo del denarja iz proračunov lokalnih skupnosti in/ali iz državnega proračuna, odvzeli zavajajoče ime “nevladnih organizacij”. S prejemanjem stalnega dela denarja za svoje dejavnosti iz državnega in/ali lokalnih proračunov ter z ustreznim nadzorom države in/ali lokalnih skupnosti nad gospodarno in namensko programsko uporabo javnih sredstev to nikakor ne morejo več biti “nevladne organizacije”, ampak najbrž organizacije, ki v skladu z veljavno zakonodajo in priznanjem aktualne oblasti delujejo “v javnem interesu”. Za priznavanje statusa in delovanja “v javnem interesu” pa se je potrebno potegovati in zadostiti vsem predpisanim kriterijem in merilom. Kar pomeni, da je status in privilegije delovanja “v javnem interesu” mogoče na osnovi zakona in predpisanih kriterijev in meril tudi – izgubiti.

    • Imate prav. Naj se tem organizacijam – spremeni IME iz nevladnih v VLADNE-organizacije.

      Vlade SE MENJUJEJO, GLEDE NA volilni REZULTAT.
      Tako, kot si vsaka vlada POSTAVI sekretarje IN DRUGO OSEBJE, BI TUDI VSAKOKRATNA vlada, lahko sama izbrala, katero DRUŠTVO DELUJE v SPLOŠNO DOBRO vseh DRŽAVLJANOV.

      Seveda GASILSKA drušva so potrebna, da jih vsaka vlada finansira, kot slošno koristno USTANOVO. Oni morajo biti, kot del Javne službe, podobno. kot policija.

      Tudi Društva, ki ohranjajo KULTURO slovenskih PREDNIKOV, bi bilo lepo, če bi imela prednost, pred raznimi namišljenimi “Mirovniki”, ki nosijo lažno ime.

      Ti Mirovniki so največkrat organizatorji NEREDOV. Kdor dela nered in povzroča škodo, pa naj ne bi bil deležen finansiranja. Tak bi moral biti celo KAZNOVAN.

  8. Odlična ideja, tudi jaz sem razmišljal o podobnem.

    Sam bi večino sredstev namenil spletnemu portalu Domovina. Pisci na teh straneh so eni redkih v Sloveniji, ki pogumno prebijajo blokado medijskega enoumja. Za našo prihodnost bo to izjemnega pomena, veliko bolj pomembno kot en gasilski tovornjak recimo.

    Danes sem bil spet na MMC RTV… Katastrofa.

  9. Sem zaposlen v eni od nevladnih organizacij, ampak se popolnoma strinjam s predlogom in sem ga tudi že sam zagovarjal. Da ne-vladne organizacije financira vlada, je velik nesmisel. Ampak seveda s tem, ko jih finacncira, jih lahko tudi usmerja … Toliko poslušamo o ločevanju Cerkve od države, lahko bi še kaj več o ločevanju nevladnikov od vlade.😅
    Vseeno pa ni vseh nevladnih organizacij za metat v isti koš …

  10. Zagotovo ni mogoče, in tudi pošteno ni, vse t. i. nevladne organizacije obravnavati enako, od njih pričakovati enako družbeno korist ter jim zagotavljati enake družbeno priznane in finančno podprte statusne, kadrovske, materialne in finančne pogoje za njihovo redno delovanje.
    Na humanitarnem področju, recimo, zagotovo zasluži poseben položaj Rdeči križ kot del tako rekoč planetarne humanitarne organizacije z veličastno tradicijo, ogromno količino univerzalnih izkušenj in znanja ter z nenadomestljivimi vsebinskimi, kadrovskimi in materialnimi zmogljivostmi. Podobno bi veljalo za gasilske organizacije prostovoljcev, ki imajo bogato zgodovinsko in izkustveno dediščino vse od prosvetljene A-O monarhije naprej.
    Podobno bi veljalo za tradicionalno močne in trdožive prostovoljne organizacije ljubiteljske kulture in umetnosti ter njihovo veličastno vlogo pri ohranjanju nacionalne, kulturne in jezikovne samozavesti in samobitnosti ter demokratične več-središčnosti in dostopnosti kulture po vsem slovenskem ozemlju in v vseh družbenih slojih in družbenih okoljih.
    Zagotovo so dejavnosti nekaterih t. i. nevladnih organizacij tako rekoč tradicionalno in trajno v strateškem nacionalnem in/ali državnem interesu, druge pa morda vsaj v začasnem javnem interesu, po zakonsko utemeljeni ter na strokovnih kriterijih in merilih preverjeni presoji in veljavni odločitvi aktualne vlade oz. poslancev državnega zbora.
    Ne more pa biti takih “nevladnih organizacij”, ki začasno ali celo trajno pridobivajo državni in/ali lokalni proračunski denar za svoje redno in/ali izredno delovanje, več tisoč ali celo več deset tisoč, ker to pomeni neodgovorno, nepregledno, nenadzirano in pogosto tudi skrajno negospodarno zapravljanje denarja davkoplačevalcev.
    Posebno vprašanje se zastavlja ob nenehnem neurejenem in kaotičnem porajanju in ustanavljanju t. i. državljanskih iniciativ parcialnega političnega pritiska na lokalne oblasti in državno oblast, ki so prepogosto sredstvo popolnoma osebne in skupinsko interesne samovolje ter parcialne zlorabe v imenu samooklicanih višjih interesov, neredko celo nacionalnih.

  11. Dobri predlogi, ki bi jih dopolnil.

    V bistvu je res, da je 0,5 % dohodnine malo premalo in bi to mogoče dvignili. Ravno iz namena, da se doseže večjo dejansko samostojnost nevladnih organizacij iz naslova povečanih donacij.

    Predlog o povišanju je odličen a 15%, realno ne vem če je dosegljivo, ker država – ne mislim tu Vlade ampak državno birokacijo – ne bi dopustila zmanjšanja kolača zase.

    Moj predlog bi bil, 10% razdeljen na max. 3 prejemnike.

    Kako to urediti, elektronsko, z obrazcem tudi za starejše, to prepuščam v razmislek avtorju 🙂

  12. Aktiven državljan – če dodam še komentar vašega razmišljanja.

    Po mojem bi bili presenečeni, ko bi videli kako bi se denar razporedil. Vaše, omenjene nevladne organizacije z tradicijo in nekim res humanitarnim/človeškim poslanstvom bi po mojem mnenju še naprej dobile kar lepe deleže, ki jih dobivajo že sedaj. Istočasno bi malce višje prišle nekatere obče koristne, ki trenutno mogče niso tako visoko.

    Najpomembneje pa je, da bi po mojem mnenju po takšnem “anketnem” prerazdeljevanju ugotovili, da trenutni aktivistični prejemniki niti približno ne bi bili visoko po prejemkih ampak zelo zelo pri dnu. To bi jih prisilijo, da svoje delovanje racionalizirajo, da se več takšnih organizacij združi, kar nekaj pa bi se jih verjetno po hitrem postopku ukinilo, ker preprosto “ne bi sfolgale”.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime