Kako naj Cerkev zadrži generacijo milenijcev ali jih vsaj ponovno pridobi

Samo štirje odstotki milenijske generacije je vernikov, katerih vera temelji na Svetem pismu, so ugotovitve raziskave, sicer opravljene v ZDA, vendar je trend prisoten povsod v Zahodnem svetu.

To pomeni, da 96 odstotkov mladih, rojenih v poznih devetdesetih in zgodnjih letih novega tisočletja, verjetno ne živi naukov Sv. pisma, ne cenijo krščanske morale in jih verjetno ni moč najti v cerkvi. Preberite zakaj.

Morda se sliši kontroverzno, a le dva od desetih Američanov, mlajših od 30 let verjameta, da je vredno obiskati cerkev. 59 odstotkov pripadnikov milenijske generacije, ki so kot otroci hodili v cerkev, se je od slednje odvrnilo. 35 odstotkov jih ima anti-cerkveno stališče in verjamejo, da cerkev naredi več škode kot koristi.

Učitelj, pisatelj, govornik, vernik in humorist Sam Eaton se je lotil iskanja ključnih problemov, zakaj je tako ter ponudil rešitve, ki so bile na spletni strani faithit.com namenjene ameriškemu bralstvu, a mnoge izmed njih so aktualne tudi za slovenske razmere:

  1. Ljudje nis(m)o slišani

Milenijci cenijo, da so slišani. Ko cerkev sprejema odločitve, brez, da bi vprašala vsaj za mnenje, daje jasno sporočilo, in sicer, da je ne briga, kaj si ljudje mislijo. Zakaj bi potem slepo sledili instituciji, ki je ne morejo spremeniti in oblikovati?

  1. Siti smo govorov o vrednotah in tem, kaj bi “morali”

Seveda je pomembno, da se organizacija premika v isti smeri, a za kristjane, bolj kot za kogarkoli drugega, bi moralo biti lažje slediti vodji, ki ga že imamo. Jezus je namreč povsem jasen glede tega, kaj je namen našega bivanja na Zemlji.

“Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in z vso dušo in z vsem mišljenjem in z vso močjo. ” Druga je ta:”. Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe” . Ni zapovedi večje od teh dveh “(Mr 12: 30-31)

Ljubi Boga in ljubi ljudi okrog sebe. Naloga opravljena. Saj smo vsi del enega Kristusovega telesa.

3. Ne kriviti kulture

Vsi se zavedamo, da se svet vrti hitro, da se stvari spreminjajo in vplivajo tudi na vero. A to kulturo gradimo tudi mi sami in ni kriva za vse, kar gre kdaj narobe.

Na prave rešitve, ki imajo učinek v naši skupnosti se je moč osredotočiti šele, ko za vse, kar ni tako kot bi si sami želeli, nehamo kriviti druge.

  1. Efekt izključevanja

Cerkev in njeni ljudje so pogosto bolj izključevalni kot vključevalni. Kot da je vera nekaj elitnega, nekaj, kjer se lahko delimo na naše in vaše, verne in ne verne, pravične in vse druge. Cerkev bi morala najti način, da bi bila bolj sočutna, bolj prijazna, vključujoča. Sicer bo ljudem opazno bolje brez nje kot z njo. In tudi v resnici so neverni večkrat bolj sočutni, pravični, prijazni … od vernih (slednje morda velja za ZDA, ampak razmere v Sloveniji so glede tega vendarle nekoliko drugačne). Moramo najti način, da bi bili bolj človeški.

  1. Nezaupanje in napačno razporejanje virov

Vedno znova nam je bilo rečeno, naj damo »desetino« in dali 10 odstotkov naših dohodkov cerkvi. A kam je zares šel ta denar? Milenijci, manj kot katerakoli druga generacija, zaupajo institucijam, saj so bili znova in znova priče temu, kako pokvarjene in egoistične so lahko elite, ki upravljajo z njimi.

Ljudje si željo skoraj boleče transparentnosti. Želijo si vedeti in videti, kam gre vsak darovani evro.

Zakaj bi tisoče težko prisluženih evrov dali na primer za vzdrževanje stavbe, ki ni v uporabi, da bi služila skupnosti ali zakaj bi financirali bogate graščine, če pa bi isti denar lahko zagotovil hrano, čisto vso in zatočišče za nekoga v stiski?

Cerkvene finance bi zato morale biti dostopne. Cerkev si mora zaslužiti zaupanje, da zanjo z zaupanjem lahko darujemo. Delovati mora varčno, premišljeno, nakupi morajo biti upravičeni, upravljanje pametno. Vsak evro bi moral biti kar najbolj uporabljen za božje kraljestvo.

  1. Radi bi mentorje, ne pridigarje

Pridiganje milenijske generacije ne dosega kot je doseglo njihove starše in stare starše. Če nekaj deluje tisoč let, ne bo nujno delovalo do konca časov. Saj imamo na milijone podcastov in YouTube video pastirji so na dosegu rok.

Milenijci hrepenijo po odnosu, po tem, da nekdo hodi ob njih, jih spremlja. Gre za generacijo, kjer je odstotkovno največ otrok odraščalo brez očeta.

  1. Čutiti se cenjen

Župnije so močno odvisne od služenja svojih mladih odraslih. Ti pa imajo občutek, da ves čas le pomagajo, le delajo. Počutijo se izkoriščeni in ne dovolj dobri, ker se premalo duhovnikov zaveda, da je njihovo delo potrebno pohvaliti, mu dati vrednost, ga opaziti. In tudi ljudi –morajo vedeti, da so dobri taki kot so. Potrebna je cerkev, ki verjame v ljudi, jih spodbuja in spremlja.

  1. Govoriti o kontroverznih temah

Cerkev mora z mladimi predelati vsa kontroverzna, boleča, zanimiva vprašanja. Tega ne bo storil nihče drug. V svojih 20ih in 30ih letih mlad človek sprejme najpomembnejše odločitve za kariero, izobraževanje, odnose, poroko, seks, finance, otroke, smisel, telesno podobo … in potreben je nekdo, ki bo mladim dosledno govoril resnico na vseh teh področjih, jim bo dovolil biti ranljiv, spraševati in dobiti odgovore ter rasti.

  1. Javno mnenje

Potrebna je sprememba razumevanja vloge Cerkve znotraj skupnosti. Cerkev mora biti aktiven del skupnosti, ki ni namenjen le sam sebi, ampak pripravljen služiti, sprejemati. Tako bi jo lahko začutila vsa okolica. Rešitev je torej v sodelovanju z lokalno skupnostjo, z vključenostjo in povezanostjo z vsemi ljudmi. To ruši tudi mnoge stereotipe ljudi o cerkvi in vernih.

  1. Manj težav pri prilagajanju

Cerkev ne doseže milenijske generacije. Če je trejtjina njenih pripadnikov proti cerkvi, potem to zagotovo ni po Božji volji. Dovolj je torej izgovorov, potrebno je sprejeti realnost in namerno delati korake za premik te in naslednjih generacij. Sami ne bodo stopili skozi cerkvena vrata.

Cerkev realnosti problema ne razume in ni niti približno tako zaskrbljena kot bi morala biti. A če premikov ne bo, se zahodnemu krščanstvu obeta izumrtje, je jasen Eaton.

12 komentarjev

  1. Življenje prvih vernikov
    Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah. Vse pa je v duši navdajal strah, zakaj po apostolih se je dogajalo veliko čudežev in znamenj. Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval. Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem. Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi. Gospod pa jim je vsak dan pridruževal te, ki so našli odrešenje. (Apd 2, 42-47)

    Poudarjam: “Gospod pa jim je vsak dan pridruževal …”

  2. “Sicer bo ljudem opazno bolje brez nje kot z njo.” da.. veliko lažje in veliko bolje se živi brez stalnega tlačenja duhovščine, ki si je kar sama vzela pravico, da govori v imenu boga..

    “Moramo najti način, da bi bili bolj človeški.” skenslajte vero in začnite uporabljat razum.. Znanost in razum sta vsem nam neskončno izboljšali življenje v pičlih 300 letih. Religija je imela tisočletja čas, da se dokaže in ji nikakor ne uspe. Ne dokazat svoje trditve, ne izboljšat človeško stanje.

    “in potreben je nekdo, ki bo mladim dosledno govoril resnico na vseh teh področjih”
    kar je problem. Religije ne govorijo resnice. Jih znanost povozi na vsakem koraku..

    “se zahodnemu krščanstvu obeta izumrtje”
    stoletja prepozno.. Škoda, ki jo religije počenjajo mejijjo na zločine proti človeštvu..

  3. Vprašanje, če gre razmišljanje v pravo smer.
    Mislim, da prilagajanje Cerkve svetu ni prava pot, čeprav izgleda všečna. Katoliki moramo biti sol zemlje, luč sveta. Drugačni, opazno drugačni, da nato spreminjamo svet. Navsezadnje lahko analiziramo delovanje Cerkve v Sloveniji po času od osamosvojitve (liturgija, pastorala, duhovno življenje župnij itd.). Smo res bili uspešni? Smo pripravljeni priznati neuspehe in poraze?

    Če bi zgornje razmišljanje delovalo, potem bi protestantske cerkve – vsaj tiste bolj liberalne – bile v razcvetu. Mislim, da sem v enem od komentarjev že pisal, da ni tako – ortodoksne bolj uspešno zadržujejo vernike. Vsaj v ZDA, kjer je toliko ločin, se da te podatke lepo primerjati. Tudi znotraj ameriškega katolištva je podobno. V Evropi je tako, da so najbolj liberalne cerkve – protestantske, tiste luteranske – v največjem upadu. To velja za Nemčijo, Belgijo, Nizozemsko, celotno Skandinavijo. Podobno je z anglikanci.

    Če komentiram trditve in jih prenesem na Slovenijo z vidika evangelizacije, prenosa vere (preko duhovnikov, katehetov, vzgoje itd.):

    1. Ljudje nis(m)o slišani: ja duhovnik, katehet mora poslušati probleme in vprašanja ljudi. Tudi provokativna. a na njih mora odgovoriti v skladu z Naukom. Sočutno – v skladu z vizijo, ki jo zagovarja papež Frančišek- a v skladu z Naukom. Mehčanje in prilagajanje, ter delanje Cerkve bolj posvetne, ljudi ne prepriča. Kvečjemu zadeva izpade hinavsko. Ljudje pa hinavščine ne maramo. Če si duhovnik/katehet/starš – BODI duhovnik/katehet/starš!

    2. Siti smo govorov o vrednotah in tem, kaj bi “morali”: se strinjam z napisanim, a osebno me moti zanikanje greha v posredovanju nauka in vere. Spet: iskrenost, čeprav je težka, je prava pot. Hitro lahko pridemo na polje hinavščine.

    3. Ne kriviti kulture: v Sloveniji se to premalo poudarja. Vedno je med katoliki sklicevanje na zunanje okoliščine in da se ne da nič narediti. To defetistično miselnost je potrebno premagati. Tudi med klerom, ki pesimizem včasih prenaša na laike, včasih pa znamenja situacije ignorira in jih ne prepozna in laikov nanje sploh ne opozori!!! Oboje je znamenje šibkosti.

    4. Efekt izključevanja: spet – usmiljenje in vključevanje a ne za ceno zanikanja korenin. Cerkev je v prejšnjem režimu mogoče poizkušala in popustila s približevanjem komunistični oblasti preko Ciril-Metodijskega društva, nekaterih klerikov (škof Grmič) pa vemo kakšni so bili rezultati…..

    5. Nezaupanje in napačno razporejanje virov: en izmed ključnih problemov v slovenski Cerkvi na kar ste opozarjali na Iskreni.net in Domovini (škandal mariborske nadškofije, obnova dvorca Goričane). Sam bi rad dal več za Cerkev (raje kot tistim, ki pod pretvezo javnega dobrega zganjajo diskriminacijo) ampak bi rad, da bi se v ekonomskih zadevah odločanje prestavilo na laike. Ki bi morali gospodarsko premoženjske zadeve voditi skrajno konservativno s fokusom na dolgi rok. Tu duhovščina slovenskim laikom – od katerih jih je v vsaki župniji veliko zelo zvestih Cerkvi – premalo zaupa. In to veliko ljudi boli, ker so za Cerkev iz prostovoljnih darov in časa ogromno dali, ne prejmejo pa zaupanja in potrditve njihove zvestobe.

    6. Radi bi mentorje, ne pridigarje: hja, vprašanje. Sam menim, da je kvaliteta pridig v Sloveniji globoko padla – in posledično tudi dojemanje vere, znanje o nauku. Ni pomembno, da imamo “kul” duhovnike, potrebno je imeti iskrene, Cerkvi zveste duhovnike. V Sloveniji je pri pastorali preveč fokusa na ‘kul’ in premalo na Resnico. Se pa ta težava začne že v družinah. Kaj je rešitev? Potrebno jo je iskati na vseh nivojih, od TeoF naprej.

    7. Čutiti se cenjen: odgovor, ki se navezuje na točko 5. Premalo zaupanja v zveste, verne laike.

    8. Govoriti o kontroverznih temah: se strinjam, tega je še premalo. Tudi pri skavtih, se na te prehode odraščanja premalo daje recimo. Vprašanje, kako so zastavljeni oratoriji – ki so eden redkih uspehov. Kateheza po župnijah je tudi veliko vprašanje. O tem bo potrebno iskreno govoriti. Cerkev oznanja Resnico iz ljubezni in se ne sme bati težkih tem.

    9. Javno mnenje: isto kot glede kulture. Javno mnenje so celotno povojno obdobje podžigali proti Cerkvi na koncu pa smo katoliki bili ključni za nastanek samostojne države Slovenije. Tudi danes je katoliški del naroda najbolj državotvoren, stanoviten in varuh slovenske kulture (društva, organizacije, izročilo, itd.). Ne vem, česa bi se bali. Bodimo PONOSNI.

    10. Manj težav pri prilagajanju: spet – pravilna smer ni v opuščanju standardov in prehod v flower-power new-age katolištvo ampak zvestoba Resnici. Krščanstvo oziroma Rim je preko svetnikov, mučencev, misijonarjev evangeliziral najprej Evropo in nato cel svet. In to v bistveno težjih okoliščinah kot so sedaj v začetku 21. stoletja.

    Še enkrat ponavljam: ljudje cenijo iskrenost. Cerkev mora biti iskrena. Če bodo ljudje hoteli pomoč ubogim, bodo šli k Zvezi prijateljev mladine, Sončku, Rdečemu križu. Če pa hočejo izvir žive vode, jih lahko Cerkev lahko privlači samo z Resnico. Ki je težka in neizprosna a polna ljubezni in veselja. Saj gre za veselo oznanilo. Karitas in socialne dejavnosti Cerkve so IZJEMNO pomembne ampak Cerkev NI socialna ustanova. O tem je v enem svojih prvih nastopov govoril tudi papež Frančišek. Če se pretvarjamo, da smo nekaj drugega kot smo in če se bojimo in nas je sram tega, kar smo, ljudje tega ne bodo cenili ampak nas bodo spregledali.

    • “ampak nas bodo spregledali.”

      smo vas že spregledali.. Poti nazaj ni.. Ta vaša tako očitna borba za oblast nad ljudmi s pomočjo končne nagrade in pisanja črnih pik v “božjo redovalnico” je pač.. v osnovni šoli otroci vidijo skozi tako natego..

      je najbolj žalostno gledat, kako nižji duhovčini ni nič jasno. Višja duhovščina, ki ji je jasno da je vse skup pravljica, se pa lepo skriva na hrbtih lokalnih župnikov in pobira denar za.. uporabo franšize.. zraven pa izbira polščice za kopalnice..

      • Kdo je koga spregledal? 🙂
        Ah smrt Boga je napovedoval že Nietsche. Times je leta 1966 objavil znamenito naslovnico “Is God dead?” Velike ideologije 20. stoletja so bazirale na znanstvenem materializmu in kaj so prinesle? 🙂

        Cerkev je bila s strani različnih diabolično navdahnjenih sil vedno na udaru. Papeže so srednjeveški vladarji izganjali v Avignon, brutalno je Cerkev preganjal Henrik VIII v Angliji, Rimu so grozili Arabci, Saraceni, Turki, Napoleon je papeža odpeljal v zapor, papeštvo so nato napadali od revolucij leta 1848, v časih prve svetovne vojne, mehiške revolucije in vojne christerosov, španskih komunistov v španski državljanski vojni, Stalina, KGB, vse do padca železne zavese in v sedanjem času sekularizacije.

        Problem današnjih trendov je: 1. da je bilo vse z sekularizacijo neuspešno že poizkušeno v zadnjih 100 letih – vključno z ideološko usmerjenim “javnim” izobraževanjem (indoktrinacijo – vemo kako je to bilo pri nas) 2. da veliko delov sveta takšen pristop vedno bolj odvrača in zaradi svoje duhovne vitalnosti privabljajo s svojimi temačnimi (islam) ali obnoviteljskimi (Rusija in pravoslavje, delno Indija in Kitajska) ideologijami.

        Bolj ali manj je jasno, da bo po ateističnem 20. stoletju, 21. stoletje versko. Ključno je, da se Katoliška cerkev pripravi na nov čas, kot zvesta priča Božje Resnice na zemlji.

      • tezko boste imeli religiozno stoletje, če je sam 4% milenijcev, ki še hodijo al verjamejo v boga.. (podatek je iz vasega clanka na tem sajtu.. ne vem ze kje.. mal pobrskaj..)

        “smrt Boga je napovedoval že Nietsche.”
        ko je niče rekel bog je mrtev, tega ni potegnil ven iz svoje ri… Ta izjava je samo logična posledica vsega, kar je prej napisal.. ( dejstva )..

        “javnim” izobraževanjem (indoktrinacijo – vemo kako je to bilo pri nas) ”
        le kaj indoktrinirajo v našem današnjem šolstvu? Dej mal povej o tem.. Tko na palec in počez neki obtoževat.. ja.. neresno..

        ” kot zvesta priča Božje Resnice na zemlji.”
        maš kake konkretne dokaze, da bogec obstaja? Nekak po 2000 letih bi vi moral imet res tiste prave, konkretne, neoporečne dokaze.. kot recimo 2+2=4.. 2K let in smo še vedno pri.. govoricah, pričevanjih čutenjih, eno knjigo mate napisano.. in to je to.. In pol pričakuješ, da bodo ljudje na podlagi teh bedarij uravnavali svoje življenje? Naivno.. Res naivno..

        tvoj drugi odstavek.. si pa naštel vse ljudi, ki niso v svojem času verjeli RKCju, da so le RKC oni tisti pravi predstavnik boga..

        “Velike ideologije 20. stoletja so bazirale na znanstvenem materializmu in kaj so prinesle?”
        kot da zločini komunizma dokazuje, da ima religija prav? Le kako je to povezano? Zločini religij dokazujejo da ima ateizem prav? Ker frizer narobe odstriže las, le to dokazuje, da ima predsednik vlade prav? Le kako je to povezano? Daj malce razloži ta fenomen..

        dans rabmo dokaze.. Če jih nimate, bi bil cajt, da malce znižate javno blebetanje..

    • ” zakaj svojo vero vsiljuje drugim” misliš ateizem? Ateizem ni vera, ampak je odsotnost vere. Ker nobena religija še ni sproducirala nobenega konkretnega dokaza za svoje trditve.. In to je vse, kar je ateizem.

      ” in jih žali”
      nekak je to napačn naslov. Duhovščina žali naš razum. In ti bi moral tehtat med tem kaj govori duhovščina in kaj je realnost. In če misliš, da boš šel v nebesa, ja.. težka bo. Noben duhovnik ne ve, kaj se dogaja po smrti. Ker duhovniki so navadni ljudje ki se oblačijo smešno. Malce jih sleci, in malce poglej mimo gledaliških rekvizitov. Mogoče ti rata splezat ven iz verske indoktrinacije.

      “da je sicer sploh ni možna uveljaviti, ker je zgrešena?”
      govoriš o ateizmu? Ima ateizem kako dogmo? Ne. Uči ateitem kako doktrino? Ne. Je samo en stavek. Ne verjamemo duhovščini, ker nimajo nobenih dokazov. In to je vse. Govori samo o tem, kako ima duhovščina narobe in kako oni potegnejo denar iz tvojega verskega žepa. Ti dobiš sanje, da so nebesa in drugo življenje, oni pa danes dobijo tvoj denar. Lepa zamenjava. Dobiš obljubo za denar. Biznis model in mokre sanje vsakega šarlatana..

      tko da.. svojo jezo malce preusmeri na duhovščino. Oni ti lažejo, ne jst.

  4. Rokc je povedal Resnice in ker je mlad, bo tudi Cerkev našla pot. Priklon mladiču! In kjer je on, je še kdo.

    Vse ekonomsko razvitejše družbe imajo enak problem, ne glede na religijo, pa še množijo se nič več.

    ‘Mala čreda’, je rekel Gospod: “Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam da Kraljestvo.”

  5. Problem Rimokatoliške cerkve in krščanstva je poleg vseh naštetih problemov v teološkem nauku, ki ljudi obremeni z negativnimi občutki strahu, krivde, sramu in žalitve.

    1) strah pred peklom, hudičem in Bogom. To je ustrahovanje ljudi, to je igra korenček in palica, če boš naredil to, kar pravimo mi, bo v redu, sicer pa bo jok in škripanje z zobmi, večno prekletstvo, ogenj in peklenske muke. To je preživeto. S tem so lahko strašili ljudi v antiki in srednjem veku, danes pri ozaveščenih ljudeh pa to ne gre več. Tako da ta teološki nauk je tisti, ki je v razvitem svetu pokopal Cerkev.

    2) krivda, da smo mi ljudje krivi, da je bog osebno v osebi Jezusa trpel in umrl na križu in so za za nas in zaradi nas mučili. Dragi moji, to je obremenjevanje ljudi s krivdo in dolgom in to je zelo velik “greh”, to je čustvena in psihološka manipulacija in gotovo posredni ali neposredni vzrok za samomore in depresije. Zelo zelo grdo je drugim govoriti, da so nekaj krivi. Še cerkev sama ima nauk, naj prvi vrže kamen tisti, ki je brez greha, se pravi, naj ne obsojamo, a hkrati cerkev sama trdi, da smo ljudje krivi za to smrt. S tem se res dela velika škoda ljudem.

    3) sram. Katoliška morala je naredila veliko škode, ko je spolnost in spolno slo označevala kot greh. Še sam imam spomine iz mladosti, da je seks “samo za otroke delat”. Ljubi Bog, kdo si je to izmislil in s tem manipuliral ljudi, da bi jih odvzel veselje. Današnji liberalizem je samo odziv na to represivno preteklost, jaz pa pravim, dobra je srednja pot. Ampak to je ljudem povzročilo mnoge travme in mnogo potlačenih čustev, kar povzroča mnoge probleme in bolezni.

    4) žalitev. “Moj Bog, žal mi je, da sem grešil in ŽALIL tebe, ki si moj najboljši oče.” To je spet manipulacija, kajti seveda nihče ne more užaliti boga, to nima nobenega smisla. Kdor naredi nekaj slabega, bo to kasneje plačal, nima pa Bog nobene veze tukaj ali pa nobene užaljenosti. Bog je užaljen? A se hecate? Je bog kdaj tudi jezen potem? Ne bogu pripisovat človeških lastnosti. Sploh pa je to podobno kot krivda, obremenjevanje ljudi, češ da so užalili boga, to je poniževanje in teptanje ljudi in človeškega dostojanstva. To so hude čustvene posledice !

    Razgledani ljudje res ne pristanejo na te zadeve in taka zavajanja, zato vsi, ki v dovolj veliki meri razmišljajo s svojo glavo, rečejo, hvala ampak ne hvala. Tako sem rekel tudi sam. Če bi bilo govora samo o ljubezni in Bogu, bi bilo vse v redu, ampak take sofisticirane čustvene manipulacije, ki ljudi nezavedno potlačijo, in to vse v imenu boga, to je pa natančno izdelan načrt obvladovanja ljudi in to je nasprotje svobode. Vse to ima za posledico pa pomanjkanje samozavesti, poguma in zaupanja vase. In pa razne druge bolezni se iz tega razvijejo, depresija, anksioznost in podobno …

  6. Odgovor uporabniku Marku zelo na hitro:
    1) Sam tebi ne bi rekel preživeto strašenje. Realno v življenju poteka boj med Dobrim in Zlom. Ljudje kljub nasprotnemu to občutimo. Zanimiv je primer katoliškega pisatelja J.R.R. Tolkiena, ki je v svojo epopejo Gospodar prstanov vtkal globoko katoliško simboliko in so jo bralci nezavedno sprejeli. Od njih je bil verjetno velik delež mladih ateistov, agnostikov, a to ni problem. Zavedli so se tega, zbudila se jim je vest. Tudi filmska trilogija Petra Jacksona to z umetniškega vidika to lepo pokaže in gledalcem je to povsem naravno, filmi so bili zelo dobro sprejeti.
    2) Zadevo je potrebno obrniti. Gre za veselo sporočilo: Kristus je umrl za naše grehe na križu in s tem nam je skozi njegovo Cerkvijo dana možnost rešitve pred pogubljenjem. Ker Bog neskončno ljubi rešitev daje vsem, ki sprejmejo vero, do zadnjega trenutka imajo možnost rešiti se (seveda ne v nebeško slavo ampak v vice. Zato se toliko moli za ‘grešne duše v vicah’).
    3) Težave seksualne revolucije se kažejo danes v demografskih težavah razvitih družb. Morala očitno je pomembna in del te je tudi sram. Pretirana seksualizacija vsega sproža deviacije, psihoze, hude težave ljudi, podira zdrava razmerja. Seveda da o staranju prebivalstva ne govorimo. Sprejemam pa kritiko, da bi morala Cerkev o tem pogumno in javno govoriti – bolj laiki kot pa kleriki.
    4) Žalitev Boga: nič novega, realna, obstoječa zadeva, prisotna že v Stari Zavezi. Zanimivo, če pogledamo kako je izvoljeno ljudstvo bilo samokritično in v svoje največje starozavezne knjige pogumno navedlo vse svoje napake, ki so jih naredili pred Bogom: kdo je danes sposoben takšne samokritike? Zakaj žalitev? Bog je naš stvarnik, ustvaril nas je po svoji podobi iz ljubezni, da smo srečni, dal nam je svobodo. Žalitev nas spomni na to, da smo grešili in se spokorimo greha in smo zopet v občestvu z Njim.

    Hvaležen sem za komentatorja Markota, ker lepo pokaže kaj vse je narobe z današnjo moraliko ter filozofijo v post-modernosti. Ljudje ne sprejemajo (samo)kritike. Zato tudi avtoritete ne sprejemajo (in s tem cerkvene avtoritete). Zato štiri točke o “nazadnjaški” Cerkvi: ustrahovanje, krivda, sram, žalitev. To so kar tipična področja, ki jih moderen sekulariziran Zahodnjak naslavlja, to vedno slišim. Sporočila, ki pa jih tak človek noče slišati so: razločevanje, odrešenje, moralnost, edinost. Gre torej za globlji epistemološki (spoznavnostni) problem človeka v modernem svetu.

    Glejte, v bistvu je tako, da cerkvene skupnosti, ki se glede teh občutij, ki jih je lepo opisal komentator Marko, prilagodijo post-modernističnemu sekularnemu Zahodu – propadejo. Glejte episkopalno cerkev (in ostale ‘mainstream protestant churches’) v ZDA, anglikansko v VB, luteranske v Nemčiji in Skandinaviji. Glejte razlike med različnimi deli katoliške cerkve (liberalni, konservativni, tradicionalisti; razlike po državah itd.). Človek pa še vedno išče smisel življenja in če izrineš moralo in vero potem dobiš nasilje, anarhijo. Nekateri tudi temu pripisujejo vzpon alt-right na Zahodu, denimo. Zakaj strah pred islamom v Evropi (ne govorim o skrajnežih ampak o navadnih muslimanskih skupnostih)? Oni imajo smisel življenja, mi ne. Kako je napisal p. Branko Cestnik: ‘ Povrnimo se k muslimanskemu mladeniču, ki je oni dan stopil pred kristjana in ga stresel z besedami: „Jaz sem Amir, mojemu očetu je ime Hamo, bratom pa Alija, Osman in Enes. Kdo so pa tvoj oče in bratje?“ Slovenec in menda birmani kristjan odmomlja: „Moj biološki oče je Dejan. Odraščal sem z maminim partnerjem Jožetom – imel sem ga rad. Zdaj živim v skupnem gospodinjstvu z Janezom, saj sta se mama in Jože razšla. Nimam bratov in sester.“ ‘
    (link: http://branenacesti.blogspot.si/2014/12/jaz-sem-musliman-kaj-si-pa-ti.html)

    Tonačev: hvala, ja mislim, da smo mladi preprosto soočeni s tem, da moramo poglobiti vero in jo jemati resno, drugače te ni več. Slovenski kler na žalost temu ne sledi in poizkuša biti hipijevski, všečen vsem, brezzobi tiger. Veliko družin se tega premalo zaveda in preveč upanja polaga v duhovnike in škofe IMHO. Ne potrebujemo ‘cool župnikov’ potrebujemo ‘svetniške duhovnike, zveste Nauku.

Komentiraj