Če so odgovori naše ankete med obiskovalci Stične mladih prejšnji teden razkrili, da mladi politikom ne zaupajo kaj prida, se poraja vprašanje – v kolikšni meri ti zaupajo svojim bližnjim ter avtoritetam in kaj jim pomenijo (krščanske) vrednote?
Komu mladi zaupajo?
V sedmem vprašanju ankete smo tako mladim obiskovalcem Stične dali nalogo, da z oceno od 1 do 5 (pri čemer je 1 pomenila, da sploh en zaupajo in 5 da popolnoma zaupajo) označijo svoje zaupanje do osem ključnih oseb, s katerimi v vsakdanjem življenju vzpostavljajo odnose. Oceniti so morali svoje zaupanje do mame, očeta, bratov/sester, najboljšega prijatelja, duhovnika, učitelja, trenerja in voditelja oz. animatorja. Imeli so tudi možnost, da na seznam sami dopišejo pomembno osebo v njihovem življenju.
Enako kot pri politikih smo njihove odgovore zbrali ter za vsako osebo izračunali povprečno oceno. V primeru, da ta ni bila ocenjena, odgovora nismo upoštevali pri izračunu ocene, saj domnevamo, da nekateri mladi z določenimi osebami – tak primer so trenerji in voditelji – nimajo stika.
Kot je razvidno iz zgornjega grafa, mladi najbolj zaupajo svojim staršem, in sicer mami nekoliko bolj kot očetu – prve so dobile povprečno oceno 4,53, drugi pa 4,38. Zelo visoko se je uvrstilo tudi zaupanje najboljšim prijateljem (4,33) ter bratom in sestram (4,32).
Precej blizu za najboljšimi prijatelji in družino so uvrščeni duhovniki (3,93), sledijo jim voditelji in animatorji (3,77), precej nižje – a še vedno višje, kot katerikoli politik – so se uvrstili učitelji (3,18), povprečno oceno manj kot 3 pa so dobili zgolj trenerji (2,68).
Osebe, ki so jih mladi še uvrstili na seznam zaupanja vrednih so še papež, redovne sestre, fantje, možje in žene.
Verska praksa – kako pogosto k maši in aktivnost v župniji
Kar 82,9 % sodelujočih v anketi sveto mašo obiskuje redno vsak teden in za praznike, 7,3 % pa celo večkrat tedensko. 4,9 % odstotka je takšnih, ki gredo k maši približno enkrat na mesec in ravno toliko jih mašo obišče nekajkrat letno.
Želeli smo tudi izvedeti, ali so še na kakšen drug način vpleteni v življenje katoliškega občestva. Tu so mladi lahko izbrali več možnih odgovorov.
Največ – skoraj polovica – jih v župnijah sodeluje kot animator na oratoriju, nekoliko manj jih poje v zboru ter obiskuje mladinski oz. študentski verouk. Sledijo ministriranje, sodelovanje pri skavtih, aktivnosti na SKAM-u, vodenje drugih skupin, prisotna pa sta bila tudi dva bogoslovca, član ŽPS in pritrkovalec. Pet mladih na vprašanje ni odgovorilo.
Splav in kontracepcija
Mlade smo nato vprašali, ali menijo, da je splav lahko upravičen. Izbirali so lahko med štirimi odgovori: “da, v vseh primerih”, “izjemoma – socialna stiska, posilstvo”, “samo v primeru posilstva” ter “ne, v nobenem primeru”.
Več kot polovica, natančneje 57,5 % vprašanih meni, da splav ni v nobenem primeru upravičen, 7,5 % mladih meni, da je upravičen zgolj v primeru posilstva, 32 % pa jih meni, da je upravičen tudi v socialni stiski. Da je splav upravičen v vseh primerih meni meni ena oseba (kar je 2,5 %).
Zanimalo nas je tudi, katero obliko kontracepcije so mladi pripravljeni uporabiti. Na izbiro so imeli šest oblik kontracepcije – od kondomov, hormonskih tabletk, hormonskih obročkov, diafragme, materničnega vložka pa do naravne metode, izbrali pa so lahko tudi opcijo “drugo” in “nobeno”. Izbrali so lahko več kot eno metodo.
Iz grafa je razvidno, da je največ mladih pripravljenih uporabiti kondome, sledi jim naravna metoda, odločitev za nobeno od kontracepcij, tem sledijo hormonske tabletke in obliži, en sam vprašani bi izbral diafragmo in eden drugo obliko kontracepcije.
Zanimivo je, da se nihče ni odločil za opcijo hormonskih obročev ter materničnega vložka.
Zanimalo nas je tudi, ali mladi mislijo, da je vredno s spolnostjo čakati do poroke oziroma vsaj do takrat, ko srečajo tisto pravo osebo, ali so nemara prepričani drugače.
Rezultati ankete so pokazali, da jih večina želi s spolnostjo počakati do takrat, ko najdejo tistega zares pravega pravega partnerja ali pa do poroke.
Kaj pa poroka?
Za konec nas je zanimalo, kakšen odnos imajo mladi do poroke in zakonske zveze, in sicer nas je zanimalo, če bi se bili pripravljeni poročiti z osebo, ki ni veren katolik in ali je poroka po njihovem mnenju nujna za skupno življenje. Zanimalo nas je tudi, ali menijo, da so že našli svojo “boljšo polovico”.
No, da najprej odgovorimo na slednje: 39,4 % vprašanih je mnenja, da je že spoznalo osebo, o kateri menijo, da bi z njo lahko preživeli življenje.
Na vprašanje, če bi se poročil z osebo, ki ni veren katolik, je negativno odgovorilo 29,7 %, ostali bi bili na poroko pripravljeni. Brez zadržkov je 40,5 % vprašanih, ostali pa ali pod pogojem, da je pripadnik katerekoli druge vere ali pa da je pripadnik druge krščanske vere.
In ali mladi menijo, da je poroka nujna za skupno življenje?
56,4 % jih meni, da je, in to že od začetka skupnega življenja, 33,3 % pa jih prav tako meni, da je, a sčasoma. 16,3 % vprašanih pa je prepričanih, da poroka ni pomembna za skupno življenje in da je popolnoma sprejemljivo živeti skupaj neporočen.
Dobro, da ni bilo vprašanje: Ali mislite, da je gospod Alfejev boljši katolik od papeža? Ker prvič želi obnoviti katoliške cerkve v Siriji, drugič ker želi zagotoviti varnost katolikom v Siriji in ker po apostolskem zgledu nosi brado?
Dobro, da mladi ne berejo Družine. V njej je zanimiv članek o tem, kako patriarh postavi vsa prizadevanja papeža Frančiška na zelo trhle temelje. Pravzaprav ga premaga na Frančiškovem terenu.
Hilarion Alfejev je v uvodu omenil preganjanje kristjanov po vsem svetu, nato pa je na podlagi zadnjih podatkov raziskovalnega inštituta Pew in nekaterih drugih raziskav predstavil zaskrbljujočo, vendar stvarno podobo problemov, s katerimi se krščanstvo trenutno sooča zaradi migracije in zahodne sekularizacije. Spregovoril je tudi o prihodnosti krščanstva, kakršno si predstavlja brez globokih in napornih poskusov evangelizacije.
Metropolit Hilarion je orisal streznjujoč pogled na vpliv migracije na evropsko celino: »Sodeč po številkah agencije Frontex pri Evropski zvezi je samo v letu 2015 v Evropo vstopilo 1,8 milijona migrantov… število migrantov v Evropi je naraslo z 49,3 milijone ljudi v letu 2000 na 76,1 milijonov v letu 2015.«
Drugi razlog za preoblikovanje verskega zemljevida Evrope je po metropolitovih besedah sekularizacija evropske družbe. Kot kažejo izsledki britanske ankete, se prvič v zgodovini več kot polovica prebivalcev te države ne opredeljuje za pripadnika katere koli veroizpovedi. To k sreči ne velja za Rusijo, kjer istovetenje z vero narašča, čeprav se mnogi opredeljujejo kot »verni do neke mere« ali pa »ne preveč verni«. Vendarle pa strmo narašča število ljudi, ki se opredeljujejo kot »zelo verni«.
To dobro novico je treba uravnotežiti s hitrim upadanjem verske prakse v Evropi in Severni Ameriki in tu Hilarion predlaga, da bi morali zgodovino temeljito preučiti, v poduk in svarilo:
»Rad bi vas spomnil, da v Rusiji pred letom 1917 nihče ni niti pomislil, da bo stoletja staro krščansko cesarstvo kdaj razpadlo in da ga bo zamenjal ateistični totalitarni režim. In celo ko se je to zgodilo, jih je le peščica verjela, da gre za resno stvar, ki bo trajala veliko let.
Sodobni upad krščanstva v zahodnem svetu lahko primerjamo s položajem v Ruskem cesarstvu pred letom 1917.
Vzroki za revolucijo in dramatične dogodke, ki so ji sledili, so bili globoko duhovni, pa tudi družbeni in politični. Aristokracija in razumniki so dolga leta opuščali vero, sledili so jim preprosti ljudje.
Njegova svetost Kiril, patriarh Moskve in vse Rusije, je o tem govoril januarja 2017: Temeljni zlom tradicionalnega načina življenja – govorim o duhovnem in kulturnem samozavedanju ljudi – je bil mogoč zgolj zato, ker je iz življenja ljudi izginilo nekaj izredno pomembnega, najprej iz življenja tistih, ki so pripadali eliti. Kljub zunanji blaginji in videzu, znanstvenim in kulturnim dosežkom je v življenju ljudi ostajalo vse manj prostora za življenje v iskreni veri v Boga, za razumevanje izjemnega pomena vrednot, ki so del duhovnega in moralnega izročila.«
Hilarion je posebej obsodil upor proti veri, kakršnega izkazuje Evropska zveza:
»In ko so pol stoletja po ustanovitvi Evropske zveze pisali njeno ustavo, bi bilo povsem naravno, če bi krščanske Cerkve pričakovale, da bo vloga krščanstva kot ena izmed evropskih vrednot vključena v ta dokument, ne da bi s tem posegali v sekularno naravo oblasti v združeni Evropi.
Toda, kot vemo, se to ni zgodilo.
Ko je Evropska zveza pisala svojo ustavo, svoje krščanske dediščine ni želela omeniti niti v preambuli dokumenta.
Trdno verjamem, da Evropa, ki se je odpovedala Kristusu, ne bo sposobna ohraniti svoje kulturne in duhovne istovetnosti.«
http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/B59E7A3C747D6023C12581A700332EA7?OpenDocument
butasta vprašanja… ta vprašanja so pomembna odraslim, ne otrokom… in ti niso povedali “svojega” mnenja, so povedali vaše mnenje..
Gledati ozko in kritično na mlade kristjane, ki so se potrudili iti v Stično, je nekorektno in nepošteno. Organozatorjem pa ob tem uspehu tudu graja. Zakaj, pri samem bogu, ti ljudje ne potrkajo na srca slovenskih volilcev in jih poskušajo tako kot mlade v Stični zbrati na voliščih, ko se odloča o kraji davkoplačevalcev in o udbomafijski kraji naše domovine Slovenije.
Slovenci se več pogovarjamo o splavih, kot o porodih otrok. Zato v moji neposredni okolici prevladujejo starjši ljudje, ki imajo s srednje starimi otroki okrog 25 avtomobilov. Skupaj pa manj kot pet otrok. Od tega sta dva ” hrvaško-srbskih” staršev, ki pa se obnašajo, kot, da je vsa vas njuna. Pa še misel o: da jih večina želi s spolnostjo počakati do takrat, ko najdejo tistega zares pravega pravega partnerja”. V čem? Spolnost ni lep videz, ni ekonomski položaj, ni stan, ampak je skupek potrebnih ujemanj, ki potem tudi zagotavlja zadovljno skupno življenje, celo po poroki. Na Koroškem je bilo/je v navadi, da mora par najprej dobiti otroka, šele potem pa se lahko poroči.
Dobra vprašanja in pravilno, da se objavi izsledke takšne raziskave. Mogoče, bi bilo bolje še povečati vzorec (čeprav je to verjetno težko).
Se pa strinjam s predhodnikom – starajoča se družba je problem. Mogoče bi pogovor o splavu res morali obrniti – a ne v smer, kjer je splav deproblematiziran – temveč v smer, kjer se spodbuja veselje do življenja.
Naravna metoda za katoličane ni ena od oblik kontracepcije, ponuditi bi bilo treba pa še abstinenco kot enega od možnih odgovorov.