Kako miselnost 'poslance na minimalce!' uničuje slovensko politiko

Vir foto: storyblocks
Marsikaterega Slovenca so v letošnjem letu preplavili podobni občutki tesnobe kot konec leta 2008. Da pa je podobnost s časom svetovne gospodarske krize izpred desetletja res popolna, se je zgodba skoraj do potankosti ponovila tudi na področju prvotnega diletantskega odziva na krizo.


Posnetek komentarja Rajka Podgorška je na voljo na koncu prispevka.




Neodločnost maziljencev levice je namreč že dvakrat reševal Janez Janša. Po triletnem mencanju Pahorjevih ministrov, je moral zadeve leta 2012 presekati z ZUJF-om, letos pa je zopet moral z roko udariti po mizi, potem ko je premier Šarec ob izbruhu korona-krize ostal izgubljen v vesolju. Iz tega lahko sklepamo, da za slovenskim (ne)reševanjem kriz stoji kronični primer težav upravljanja kadrovskega potenciala v državi.

V zadnjih letih se je v moderni pogovorni angleščini uveljavila besedna zveza, ki izhaja iz računalniškega besednjaka, t.j. 'Garbage in, garbage out', v prevodu 'smeti noter, smeti ven'. V informatiki to pomeni, da vnos nekakovostnih ali celo napačnih podatkov v računalniški sistem oz. programsko kodo, rezultira v produciranju nekakovostnih in neuporabnih rezultatov s strani tega istega sistema.

Če to primerjavo uporabimo za oceno delovanja slovenskega političnega sistema, vidimo, da slednje povsem drži. Še posebej po letu 2008 namreč kvaliteta slovenskega vrhunskega oz. top političnega kadra katastrofalno pada. Še več, poplava t.i. novih obrazov z levice je v kombinaciji s populizmi, kot so bili vzkliki ''poslance na minimalce!'' vse skupaj še bistveno poslabšala.
V slovensko politiko so tako v zadnjem desetletju vstopali številni šarlatani, mešetarji in nastopači, ki jim vstop med poslansko-ministrsko-sekretarske vrste pomeni mali osebni triumf.

V slovensko politiko so tako v zadnjem desetletju vstopali številni šarlatani, mešetarji in nastopači, ki jim vstop med poslansko-ministrsko-sekretarske vrste pomeni mali osebni triumf. Oportuni posamezniki brez znanja in kilometrine za politično obrt ter brez volje prevzemanja osebne in politične odgovornosti za odločitve – ali celo ne-odločitve, kot v primeru Marjana Šarca, so ustvarili politični razred na avtopilotu.

Politični razred na avtopilotu je Slovenijo na koncu pripeljal v konkretne gospodarsko-politične posledice, ki se za navadne državljane kažejo v t.i. 'slovenskem izgubljenem desetletju'. Če se trdo levi ekonomisti kot je Jože P. Damijan ter apologeti prostega trga strinjajo o nečem, je to sledeče: Slovenija je med letoma 2008 ter 2020 glede na primerljive države, t.j. naše glavne evropske konkurentke, močno zaostala. Zaostali pa smo med drugim tudi zato, ker slovenski politiki niso vešči obrti in ker se vrhunska politika, ki vključuje pravo zahtevno vodenje, materialno ne izplača oz. je postala neke vrste materialno-osebni sadomazohizem.

Posledice "šparanja" v politiki


Misel je morda res provokativna, toda slovenske težave z materialno podstatjo vrhunskih politikov imajo že dolgo brado. In čeprav v slovenskih Butalah prav vsak razume pomen pregovora 'za malo denarja, malo muzike',  je slovensko ''šparanje na plačevanju znanja'' že ponarodelo.

O svojem soočanju s slovenskim zastonjkarstvom je tako pred leti že pisal Miha Mazzini. Slovenci so tako npr. tradicionalno znani po udrihanju čez visoke plače medicinskega kadra. Vsesplošni mentaliteti ''šparanja'' so z veseljem sledili tudi delodajalci. Med mladimi v Sloveniji so se razpasle šale o oglasih za delo, ki za 900 evrov želijo sveže diplomiran ter motiviran tehnični kader z desetletnimi (!) izkušnjami, tekočim znanjem angleščine in nemščine, znanjem treh računalniških programerskih jezikov, s pripravljenostjo kombiniranja razvojnega dela z nadomeščanjem kolegov s področja prodaje in nabave, vse po potrebi. Ne bodimo torej presenečeni, da povprečen Slovenec tudi iz materialnega vidika ne ceni vrhunskih politikov.

A da dobimo vpogled v celotno sliko, se moramo vprašati tudi sledeče: Kdo je v Sloveniji profiter slovenskega javno-medijskega linča ter golid besednega gnoja, ki smo jih zlili po slovenskih pogoltnih politikih, ki ''nič ne delajo'' in ''samo sedijo v državnem zboru'', kot vedo povedati zlobni jeziki za šankom? Komu je to v interesu?

Definitivno so v prvi vrsti glavni profiterji številni direktorji javnih, državnih in para-državnih podjetij. Tako npr. lahko glavni državni ''pogrebnik'' (direktor javnega podjetja Žale) mimogrede dobi višjo plačo kot predsednik Vlade.
Zdi se, da se v senci finančnega linča slovenskih politikov sonči velik del slovenskega državnega para-gospodarstva, ki si stran od oči javnosti razdeljuje plače, nagrade in bonuse.

Da ne bo pomote, s tem seveda ne zanikamo odgovornosti prvega, a zdi se, da se v senci finančnega linča slovenskih politikov sonči velik del slovenskega državnega para-gospodarstva, ki si stran od oči javnosti razdeljuje plače, nagrade in bonuse. In ne pozabimo na dobršen del predvsem srednje in višje javne uprave, ki stran od medijskega besnila nad ministri deluje po inerciji najmanjšega odpora.

Povprečen Slovenec preprosto ne razume, da tako kot gospodarski dragulj Krka brez dobro plačanega managementa ne bi preživel v svetovni farmacevtski industriji, tudi od materialno zaničevanega političnega razreda ne moramo pričakovati razvojnih prebojev. Delo politika na najvišjih nivojih zahteva strokovno usposobljenost in izkušnje s področja, ki ga politik pokriva, stalno 24-urno prisotnost 7 dni na teden in javno izpostavljenost skupaj z zahtevanim javnim razkritjem osebnih podatkov, kar je politik dolžan storiti kot visok javni uslužbenec. Stres pa ni prisoten le v korona časih, ampak je stalnica. Da o vplivih na družinsko življenje ne govorimo.

Recimo bobu bob - politike je treba plačati bolje


Današnja tema je v Sloveniji – tudi spričo trenutne situacije – zelo nehvaležna, a menim, da bo potrebno tudi s tem slovenskim vročim kostanjem enkrat opraviti. Nalijmo si čistega vina: trenutna situacija je do številnih politikov, ki garajo in v dobro države nosijo glave na pladnju, skrajno krivična, saj imajo med seboj v vrstah mnoge, ki so za svoje neznanje in nestrokovnost po drugi strani plačani še bistveno preveč.

In če bomo kot država po koroni želeli napredovati ter krizo, kot bi rekel Predsednik Republike, končno enkrat izkoristili kot priložnost, se bo potrebno soočiti tudi s to v Sloveniji tabuizirano in nenazadnje osovraženo problematiko.

Šele takrat pa bi dejansko v polnosti poleg korenčka nujno zaživela tudi palica, t.j. jasno zavedanje politika, da z nastopom te odgovorne funkcije zavestno prevzema osebno-materialno in navsezadnje kazensko odgovornost za svoje vodenje ter svoje odločitve.



Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike