Kako miselnost ‘poslance na minimalce!’ uničuje slovensko politiko

Rajko Podgoršek
13

Marsikaterega Slovenca so v letošnjem letu preplavili podobni občutki tesnobe kot konec leta 2008. Da pa je podobnost s časom svetovne gospodarske krize izpred desetletja res popolna, se je zgodba skoraj do potankosti ponovila tudi na področju prvotnega diletantskega odziva na krizo.

Posnetek komentarja Rajka Podgorška je na voljo na koncu prispevka.

Neodločnost maziljencev levice je namreč že dvakrat reševal Janez Janša. Po triletnem mencanju Pahorjevih ministrov, je moral zadeve leta 2012 presekati z ZUJF-om, letos pa je zopet moral z roko udariti po mizi, potem ko je premier Šarec ob izbruhu korona-krize ostal izgubljen v vesolju. Iz tega lahko sklepamo, da za slovenskim (ne)reševanjem kriz stoji kronični primer težav upravljanja kadrovskega potenciala v državi.

V zadnjih letih se je v moderni pogovorni angleščini uveljavila besedna zveza, ki izhaja iz računalniškega besednjaka, t.j. ‘Garbage in, garbage out’, v prevodu ‘smeti noter, smeti ven’. V informatiki to pomeni, da vnos nekakovostnih ali celo napačnih podatkov v računalniški sistem oz. programsko kodo, rezultira v produciranju nekakovostnih in neuporabnih rezultatov s strani tega istega sistema.

Če to primerjavo uporabimo za oceno delovanja slovenskega političnega sistema, vidimo, da slednje povsem drži. Še posebej po letu 2008 namreč kvaliteta slovenskega vrhunskega oz. top političnega kadra katastrofalno pada. Še več, poplava t.i. novih obrazov z levice je v kombinaciji s populizmi, kot so bili vzkliki ”poslance na minimalce!” vse skupaj še bistveno poslabšala.

V slovensko politiko so tako v zadnjem desetletju vstopali številni šarlatani, mešetarji in nastopači, ki jim vstop med poslansko-ministrsko-sekretarske vrste pomeni mali osebni triumf.

V slovensko politiko so tako v zadnjem desetletju vstopali številni šarlatani, mešetarji in nastopači, ki jim vstop med poslansko-ministrsko-sekretarske vrste pomeni mali osebni triumf. Oportuni posamezniki brez znanja in kilometrine za politično obrt ter brez volje prevzemanja osebne in politične odgovornosti za odločitve – ali celo ne-odločitve, kot v primeru Marjana Šarca, so ustvarili politični razred na avtopilotu.

Politični razred na avtopilotu je Slovenijo na koncu pripeljal v konkretne gospodarsko-politične posledice, ki se za navadne državljane kažejo v t.i. ‘slovenskem izgubljenem desetletju’. Če se trdo levi ekonomisti kot je Jože P. Damijan ter apologeti prostega trga strinjajo o nečem, je to sledeče: Slovenija je med letoma 2008 ter 2020 glede na primerljive države, t.j. naše glavne evropske konkurentke, močno zaostala. Zaostali pa smo med drugim tudi zato, ker slovenski politiki niso vešči obrti in ker se vrhunska politika, ki vključuje pravo zahtevno vodenje, materialno ne izplača oz. je postala neke vrste materialno-osebni sadomazohizem.

Posledice “šparanja” v politiki

Misel je morda res provokativna, toda slovenske težave z materialno podstatjo vrhunskih politikov imajo že dolgo brado. In čeprav v slovenskih Butalah prav vsak razume pomen pregovora ‘za malo denarja, malo muzike’,  je slovensko ”šparanje na plačevanju znanja” že ponarodelo.

O svojem soočanju s slovenskim zastonjkarstvom je tako pred leti že pisal Miha Mazzini. Slovenci so tako npr. tradicionalno znani po udrihanju čez visoke plače medicinskega kadra. Vsesplošni mentaliteti ”šparanja” so z veseljem sledili tudi delodajalci. Med mladimi v Sloveniji so se razpasle šale o oglasih za delo, ki za 900 evrov želijo sveže diplomiran ter motiviran tehnični kader z desetletnimi (!) izkušnjami, tekočim znanjem angleščine in nemščine, znanjem treh računalniških programerskih jezikov, s pripravljenostjo kombiniranja razvojnega dela z nadomeščanjem kolegov s področja prodaje in nabave, vse po potrebi. Ne bodimo torej presenečeni, da povprečen Slovenec tudi iz materialnega vidika ne ceni vrhunskih politikov.

A da dobimo vpogled v celotno sliko, se moramo vprašati tudi sledeče: Kdo je v Sloveniji profiter slovenskega javno-medijskega linča ter golid besednega gnoja, ki smo jih zlili po slovenskih pogoltnih politikih, ki ”nič ne delajo” in ”samo sedijo v državnem zboru”, kot vedo povedati zlobni jeziki za šankom? Komu je to v interesu?

Definitivno so v prvi vrsti glavni profiterji številni direktorji javnih, državnih in para-državnih podjetij. Tako npr. lahko glavni državni ”pogrebnik” (direktor javnega podjetja Žale) mimogrede dobi višjo plačo kot predsednik Vlade.

Zdi se, da se v senci finančnega linča slovenskih politikov sonči velik del slovenskega državnega para-gospodarstva, ki si stran od oči javnosti razdeljuje plače, nagrade in bonuse.

Da ne bo pomote, s tem seveda ne zanikamo odgovornosti prvega, a zdi se, da se v senci finančnega linča slovenskih politikov sonči velik del slovenskega državnega para-gospodarstva, ki si stran od oči javnosti razdeljuje plače, nagrade in bonuse. In ne pozabimo na dobršen del predvsem srednje in višje javne uprave, ki stran od medijskega besnila nad ministri deluje po inerciji najmanjšega odpora.

Povprečen Slovenec preprosto ne razume, da tako kot gospodarski dragulj Krka brez dobro plačanega managementa ne bi preživel v svetovni farmacevtski industriji, tudi od materialno zaničevanega političnega razreda ne moramo pričakovati razvojnih prebojev. Delo politika na najvišjih nivojih zahteva strokovno usposobljenost in izkušnje s področja, ki ga politik pokriva, stalno 24-urno prisotnost 7 dni na teden in javno izpostavljenost skupaj z zahtevanim javnim razkritjem osebnih podatkov, kar je politik dolžan storiti kot visok javni uslužbenec. Stres pa ni prisoten le v korona časih, ampak je stalnica. Da o vplivih na družinsko življenje ne govorimo.

Recimo bobu bob – politike je treba plačati bolje

Današnja tema je v Sloveniji – tudi spričo trenutne situacije – zelo nehvaležna, a menim, da bo potrebno tudi s tem slovenskim vročim kostanjem enkrat opraviti. Nalijmo si čistega vina: trenutna situacija je do številnih politikov, ki garajo in v dobro države nosijo glave na pladnju, skrajno krivična, saj imajo med seboj v vrstah mnoge, ki so za svoje neznanje in nestrokovnost po drugi strani plačani še bistveno preveč.

In če bomo kot država po koroni želeli napredovati ter krizo, kot bi rekel Predsednik Republike, končno enkrat izkoristili kot priložnost, se bo potrebno soočiti tudi s to v Sloveniji tabuizirano in nenazadnje osovraženo problematiko.

Šele takrat pa bi dejansko v polnosti poleg korenčka nujno zaživela tudi palica, t.j. jasno zavedanje politika, da z nastopom te odgovorne funkcije zavestno prevzema osebno-materialno in navsezadnje kazensko odgovornost za svoje vodenje ter svoje odločitve.

13 KOMENTARJI

  1. Kučanova naplavitev novih obrazov in bebaviost slovenstva ter kriminalna izdaja Foruma21 , podprta z lažmi družbeno političnih delavcev, sta naredila mojo domovino neprijazno in nevarno za svobodo in demokracijo!

  2. Se spominjam leta 2000, ko sem delal pol leta v kabinetu predsednika vlade za plačo, ki je bila nižja od plač mojih sošolk iz OŠ, ki so tedaj delale kot vzgojiteljice in učiteljice. Idealizem? Naivnost? … Vsekakor lahko z dvajsetletne časovne distance ocenim, da je takšen sistem tudi žaljiv in ponižujoč do sposobnih, motiviranih in delovnih oseb, ki so pripravljene sprejemati odgovornost. Posledično se takšna populacija praviloma ne odloča za tovrstno kariero, temveč se namesto njih za njo odločajo ljudje z osebnostno strukturo “afriških policistov” (t.j. država mi zagotovi zgolj “uniformo”, plače pa sploh ne rabim, ker bom “v uniformi” že sam znal dobro poskrbeti za sebe in svojo družino).

    Iz tega izhaja zaključek, da ima vsak narod v bistvu na dolgi rok natanko takšno vodstvo, kot si ga zasluži.

    Se pa opravičujem svetlim izjemam, ki profesionalno opravljajo svoje delo – ampak izjeme ne determinirajo sistema.

  3. Če hočeš v Sloveniji nasilno zaustaviti in/ali celo trajno uničiti karierno pot političnega ali katerega koli drugega kandidata za javne funkcije, objavi njegovo plačo in nemara še kake dvojno obračunane potne stroške.
    Spomnite se kandidature dotlej uglednega bankirja in celo guvernerja BS Arharja za predsednika republike, ki ga je iz predsedniške tekme brutalno izvrgla znana “tarčna” novinarka TV Slovenija z objavo njegove plačne liste, ali dr. Mira Cerarja, ki ga je vsa leta njegove tudi sicer neuspešne politične kariere premiera vlade RS in zunanjega ministra spremljala enkrat objavljena ter nenehoma ponavljana vestička o domnevno nekoč dvakrat obračunanih potnih stroških.
    In spomnimo se na drugi strani poslancev Levice, ki so se celo predvolilno glasno promovirali s populističnim in demagoškim geslom: “Poslance na minimalce!”, potem pa so v parlamentu takoj pozabili na svoje lažnivo “farbanje naivnih množic”. In ne le to. Kot smo lahko prebrali, se najbolj zagrizeni zagovorniki uravnilovke v tej stranki ne želijo odreči niti predvidenemu “sindikalnemu” odstotku od svojih poslanskih mesečnih plač v korist lastni stranki in njeni gospodarski/finančni neodvisnosti.
    V resnici velja, da imamo oblast, kakršno si zaslužimo. Oziroma, da pripustimo k vzvodom odločanja in oblasti le tiste, ki so pripravljeni “služiti volivcem” za nesorazmerno nizke plače ter ob tem še stoično trpeti nenehno politično aktivistično šikaniranje in javne linče dela množičnih medijev ter nizkotno privoščljivo in nevoščljivo naslajanje anonimnežev iz spletnih kloak in družabnih omrežij medsebojnega opravljanja in blatenja.

  4. Ker vsi razen politikov vemo, da so ljudje in njihove kompetence osnova uspešnega delovanja in vodenja ne samo podjetij, ampak tudi države in javnih ustanov je tema g. Podgorška še kako aktualna.
    Moja opazka pa gre v smeri, da se članek g. Podgorška tipično po socialistično fokusira na nagrado (plače) izpušča pa temeljno podmeno za določitev plače, ki je uspešnost. Plačilo mora biti najprej povezano z rezultatom-produktivnostjo v primeru politikov toprej z rastjo DBP.
    Se pa strinjam, da je v priemeru t.i. javnih in državni podjetij, zadel bistvo. Prav v javnem sektorju in državnih podjetjih se sktiva ključni razlog relativno nižje gospodarske uspešnosti .

    Poglejmo kaj pravi EOCD:
    Stopnja državnega lastništva v gospodarstvu v Sloveniji še vedno med najvišjimi v OECD – podjetja v večinski oziroma delni državni lasti zagotavljajo 11 % vseh delovnih mest, kar je več kot trikratnik povprečja OECD. Veliko teh podjetij je bilo slabo upravljano, kar je imelo negativen vpliv na kredibilnost in razvoj relativno nelikvidnega slovenskega kapitalskega trga. Izboljšanje korporativnega upravljanja v Sloveniji ostaja ključni izziv, zlasti v odnosu do podjetij v državni lasti (PDL). Boljše korporativno upravljanje slovenskih PDL bo povečalo njihovo vrednost in lahko prispeva k boljšim rezultatom pri privatizaciji mnogih PDL. Tržna kapitalizacija 61 podjetij, ki kotirajo na Ljubljanski borzi, je konec leta 2012 predstavljala le 14 % BDP v primerjavi s povprečjem OECD, ki je znašalo 84 %. Poleg tega je delež tujega kapitala v podjetjih le malo nad 30 % BDP, kar je manj kot polovica tega deleža v Estoniji, na Madžarskem ali na Češkem. Slabosti v upravljanju bank v državni lasti in v njihovem nadzoru so tudi botrovale slabim standardom pri dodeljevanju posojil, prekomernemu prevzemanju tveganj in napačni alokaciji posojil.

    V javna in državna podjetja se namreč kadruje po politični lojalnosti in ne znanju.
    Zato direktorji neglede na rezultatate ali pa so rezultati dobri že zaradi monopolnega položaja javnega oz. državnega podjetja dobivajo višje plače od politikov. Nastane logično vprašanje zakaj je tako?
    Ne moremo spregledati, da gre za ljudi, ki jih nastavijo in določijo plačo taisti politiki. Zakaj torej soglašajo s tako anomalijo ?
    Zato bi brez posebnih študij prej soglašal, da je treba zmanjša plače direktorjem javnih oz državnih podjetij ali še bolje da jih je treba vezati na uspšnost. Kajti politikii so krivi v toliko, da nastavljajo nesposobne ljudi, pri le teh pa se prične paravi problem zakaj je Slovenija v primerjavi z vzhodnimi državami po letu 2008 zaostala. Osnova zaostanka je sicer finančna luknja, za katero pa so ponovno prvenstveno krivi politiki z BS na čelu, saj so bili tudi v bančništvu direktorji nastavljeni od politike (torej ne prvenstveno po kriteriju sposobnost) in vsaka politika je imela v svojem fevdu tudi banko. (desna opcija npr. NKBM, leva pa NLB)
    Gre za vprašanje če bi res ob boljših plačah politiki uveljavili boljše gospodarjenje.
    Poglejmo primer Pivčeve pa bomo videli ali me bo zgodovina demantirala.
    Pivčeva je menda velik strokovnjak za optimizacije procesov vinske fermentacije.
    Zakaj se je odločila za politiko kljub nizkim plačam, če bi lahko brilkjirala na svojem področju
    in delala v kašni VInski kleti. Zanimivo da privatni lastniki vedo, da je za mesto direktorja potrebno znanje vodenaj in organizacije ter predvsem ekonomija. Vsemje torej jasno da tako ozek strokovnjak torej ne more voditi niti vinske kleti. Lahko pa je minister in lahko je predsednil stranke.
    Poanta. Ko bo PiIvčeva dokončno dojela za kaj se gre bo umaknjena (pametneje bi bilo če bi se sama umaknila) iz politike bo doživela olajšanje, politika jo bo postavila na direktorsko mesto kakega javnega zavoda kjer, ne bo imela noben odgovornosti v smislu uspešnosti, bo pa imela višjo plačo kot jo ima sedaj.

  5. Odličen članek. Če bi bilo po mojem, bi ministrom, PV in predsedniku države takoj dvignil plače za 2x, najvišjim vladnim funkcionarjem pa nekje do 50 %. Tudi vrhunskemu managementu v zdravstvu, ki je velikokrat kritično zapostavljen. Samo javnost tega ne bi sprejela. Začaran krog. Če imaš slabe politike, jim javnost noče zvišati plač, če pa jim ne zviša plač, bodo politiki ostali slabi.

    GORDIJSKI VOZEL SE PRESEKA TAKO, da se zviša plače politikom in vladnim funkcionarjem, ampak z veljavnostjo šele v naslednjem sklicu parlamenta.

  6. G. Rudolf odlična ideja na koncu. Se strinjam z vašim predlogom da se plače politikom oblikuje tako da so sestavljen iz dveh delov fiksnega, ki naj bo 80% sedanje mase za plače in variabilnega, ki je vezan na enega ali več ekonomskih kazalcev uspešnosti.
    Če bodo naredili s svojimi ukrepi državo in državljane bogatejše je prab da so udeleženi pri pogači. Temu lahko nasprotujejo samo slovenski zavistneži, vendra v svojo škodo.
    Če bodo imeli poslanci višje plače bo to zato ker so nam omogolčili višjo kakovost življenja in višji standard

    • Hvala za komentar. Mislim sicer, da ni potrebe, da je vezava plač političnih funkcionarjev vezana na kazalce uspešnosti. O njihovi uspešnosti namreč presojajo volilci. Za ostale visoke menedžerje v JS in funkcionarje, pa se absolutno strinjam z variabilnim nagrajevanjem vezanim na uspeh.

      Bi bilo pa fino, da bi novinarji na splošno bolj temeljito spremljali “ključne kazalce” uspešnosti v državi. Namesto Pivčevih narezkov in podobnih neumnosti recimo.

      • Volilci težko spoznajo USPEŠNOST politika, ker mediji uspešnost zelo zameglijo. Največkrat promovirajo lenuhe, ki jih je pri Levici zeeelo veliko. Pa jih naša RTV kar naprej pokliče pred ekran, da lahko oblatijo usšešnega in prizadevnega politika.
        Volilci pa volijo tiste, ki jih RTV projecira, kot zvezde.

  7. V sistemu afriškega policaja in komunistične morale je sedanje stanje največ, kar lahko mali človek dobi. Upam pa, da nihče ne misli, da lahko klasično moralo kupiš.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime