Kako miselnost 'poslance na minimalce!' uničuje slovensko politiko
Marsikaterega Slovenca so v letošnjem letu preplavili podobni občutki tesnobe kot konec leta 2008. Da pa je podobnost s časom svetovne gospodarske krize izpred desetletja res popolna, se je zgodba skoraj do potankosti ponovila tudi na področju prvotnega diletantskega odziva na krizo.
Neodločnost maziljencev levice je namreč že dvakrat reševal Janez Janša. Po triletnem mencanju Pahorjevih ministrov, je moral zadeve leta 2012 presekati z ZUJF-om, letos pa je zopet moral z roko udariti po mizi, potem ko je premier Šarec ob izbruhu korona-krize ostal izgubljen v vesolju. Iz tega lahko sklepamo, da za slovenskim (ne)reševanjem kriz stoji kronični primer težav upravljanja kadrovskega potenciala v državi.
V zadnjih letih se je v moderni pogovorni angleščini uveljavila besedna zveza, ki izhaja iz računalniškega besednjaka, t.j. 'Garbage in, garbage out', v prevodu 'smeti noter, smeti ven'. V informatiki to pomeni, da vnos nekakovostnih ali celo napačnih podatkov v računalniški sistem oz. programsko kodo, rezultira v produciranju nekakovostnih in neuporabnih rezultatov s strani tega istega sistema.
Če to primerjavo uporabimo za oceno delovanja slovenskega političnega sistema, vidimo, da slednje povsem drži. Še posebej po letu 2008 namreč kvaliteta slovenskega vrhunskega oz. top političnega kadra katastrofalno pada. Še več, poplava t.i. novih obrazov z levice je v kombinaciji s populizmi, kot so bili vzkliki ''poslance na minimalce!'' vse skupaj še bistveno poslabšala.
V slovensko politiko so tako v zadnjem desetletju vstopali številni šarlatani, mešetarji in nastopači, ki jim vstop med poslansko-ministrsko-sekretarske vrste pomeni mali osebni triumf. Oportuni posamezniki brez znanja in kilometrine za politično obrt ter brez volje prevzemanja osebne in politične odgovornosti za odločitve – ali celo ne-odločitve, kot v primeru Marjana Šarca, so ustvarili politični razred na avtopilotu.
Politični razred na avtopilotu je Slovenijo na koncu pripeljal v konkretne gospodarsko-politične posledice, ki se za navadne državljane kažejo v t.i. 'slovenskem izgubljenem desetletju'. Če se trdo levi ekonomisti kot je Jože P. Damijan ter apologeti prostega trga strinjajo o nečem, je to sledeče: Slovenija je med letoma 2008 ter 2020 glede na primerljive države, t.j. naše glavne evropske konkurentke, močno zaostala. Zaostali pa smo med drugim tudi zato, ker slovenski politiki niso vešči obrti in ker se vrhunska politika, ki vključuje pravo zahtevno vodenje, materialno ne izplača oz. je postala neke vrste materialno-osebni sadomazohizem.
Misel je morda res provokativna, toda slovenske težave z materialno podstatjo vrhunskih politikov imajo že dolgo brado. In čeprav v slovenskih Butalah prav vsak razume pomen pregovora 'za malo denarja, malo muzike', je slovensko ''šparanje na plačevanju znanja'' že ponarodelo.
O svojem soočanju s slovenskim zastonjkarstvom je tako pred leti že pisal Miha Mazzini. Slovenci so tako npr. tradicionalno znani po udrihanju čez visoke plače medicinskega kadra. Vsesplošni mentaliteti ''šparanja'' so z veseljem sledili tudi delodajalci. Med mladimi v Sloveniji so se razpasle šale o oglasih za delo, ki za 900 evrov želijo sveže diplomiran ter motiviran tehnični kader z desetletnimi (!) izkušnjami, tekočim znanjem angleščine in nemščine, znanjem treh računalniških programerskih jezikov, s pripravljenostjo kombiniranja razvojnega dela z nadomeščanjem kolegov s področja prodaje in nabave, vse po potrebi. Ne bodimo torej presenečeni, da povprečen Slovenec tudi iz materialnega vidika ne ceni vrhunskih politikov.
A da dobimo vpogled v celotno sliko, se moramo vprašati tudi sledeče: Kdo je v Sloveniji profiter slovenskega javno-medijskega linča ter golid besednega gnoja, ki smo jih zlili po slovenskih pogoltnih politikih, ki ''nič ne delajo'' in ''samo sedijo v državnem zboru'', kot vedo povedati zlobni jeziki za šankom? Komu je to v interesu?
Definitivno so v prvi vrsti glavni profiterji številni direktorji javnih, državnih in para-državnih podjetij. Tako npr. lahko glavni državni ''pogrebnik'' (direktor javnega podjetja Žale) mimogrede dobi višjo plačo kot predsednik Vlade.
Da ne bo pomote, s tem seveda ne zanikamo odgovornosti prvega, a zdi se, da se v senci finančnega linča slovenskih politikov sonči velik del slovenskega državnega para-gospodarstva, ki si stran od oči javnosti razdeljuje plače, nagrade in bonuse. In ne pozabimo na dobršen del predvsem srednje in višje javne uprave, ki stran od medijskega besnila nad ministri deluje po inerciji najmanjšega odpora.
Povprečen Slovenec preprosto ne razume, da tako kot gospodarski dragulj Krka brez dobro plačanega managementa ne bi preživel v svetovni farmacevtski industriji, tudi od materialno zaničevanega političnega razreda ne moramo pričakovati razvojnih prebojev. Delo politika na najvišjih nivojih zahteva strokovno usposobljenost in izkušnje s področja, ki ga politik pokriva, stalno 24-urno prisotnost 7 dni na teden in javno izpostavljenost skupaj z zahtevanim javnim razkritjem osebnih podatkov, kar je politik dolžan storiti kot visok javni uslužbenec. Stres pa ni prisoten le v korona časih, ampak je stalnica. Da o vplivih na družinsko življenje ne govorimo.
Današnja tema je v Sloveniji – tudi spričo trenutne situacije – zelo nehvaležna, a menim, da bo potrebno tudi s tem slovenskim vročim kostanjem enkrat opraviti. Nalijmo si čistega vina: trenutna situacija je do številnih politikov, ki garajo in v dobro države nosijo glave na pladnju, skrajno krivična, saj imajo med seboj v vrstah mnoge, ki so za svoje neznanje in nestrokovnost po drugi strani plačani še bistveno preveč.
In če bomo kot država po koroni želeli napredovati ter krizo, kot bi rekel Predsednik Republike, končno enkrat izkoristili kot priložnost, se bo potrebno soočiti tudi s to v Sloveniji tabuizirano in nenazadnje osovraženo problematiko.
Šele takrat pa bi dejansko v polnosti poleg korenčka nujno zaživela tudi palica, t.j. jasno zavedanje politika, da z nastopom te odgovorne funkcije zavestno prevzema osebno-materialno in navsezadnje kazensko odgovornost za svoje vodenje ter svoje odločitve.
Posnetek komentarja Rajka Podgorška je na voljo na koncu prispevka.
Neodločnost maziljencev levice je namreč že dvakrat reševal Janez Janša. Po triletnem mencanju Pahorjevih ministrov, je moral zadeve leta 2012 presekati z ZUJF-om, letos pa je zopet moral z roko udariti po mizi, potem ko je premier Šarec ob izbruhu korona-krize ostal izgubljen v vesolju. Iz tega lahko sklepamo, da za slovenskim (ne)reševanjem kriz stoji kronični primer težav upravljanja kadrovskega potenciala v državi.
V zadnjih letih se je v moderni pogovorni angleščini uveljavila besedna zveza, ki izhaja iz računalniškega besednjaka, t.j. 'Garbage in, garbage out', v prevodu 'smeti noter, smeti ven'. V informatiki to pomeni, da vnos nekakovostnih ali celo napačnih podatkov v računalniški sistem oz. programsko kodo, rezultira v produciranju nekakovostnih in neuporabnih rezultatov s strani tega istega sistema.
Če to primerjavo uporabimo za oceno delovanja slovenskega političnega sistema, vidimo, da slednje povsem drži. Še posebej po letu 2008 namreč kvaliteta slovenskega vrhunskega oz. top političnega kadra katastrofalno pada. Še več, poplava t.i. novih obrazov z levice je v kombinaciji s populizmi, kot so bili vzkliki ''poslance na minimalce!'' vse skupaj še bistveno poslabšala.
V slovensko politiko so tako v zadnjem desetletju vstopali številni šarlatani, mešetarji in nastopači, ki jim vstop med poslansko-ministrsko-sekretarske vrste pomeni mali osebni triumf.
V slovensko politiko so tako v zadnjem desetletju vstopali številni šarlatani, mešetarji in nastopači, ki jim vstop med poslansko-ministrsko-sekretarske vrste pomeni mali osebni triumf. Oportuni posamezniki brez znanja in kilometrine za politično obrt ter brez volje prevzemanja osebne in politične odgovornosti za odločitve – ali celo ne-odločitve, kot v primeru Marjana Šarca, so ustvarili politični razred na avtopilotu.
Politični razred na avtopilotu je Slovenijo na koncu pripeljal v konkretne gospodarsko-politične posledice, ki se za navadne državljane kažejo v t.i. 'slovenskem izgubljenem desetletju'. Če se trdo levi ekonomisti kot je Jože P. Damijan ter apologeti prostega trga strinjajo o nečem, je to sledeče: Slovenija je med letoma 2008 ter 2020 glede na primerljive države, t.j. naše glavne evropske konkurentke, močno zaostala. Zaostali pa smo med drugim tudi zato, ker slovenski politiki niso vešči obrti in ker se vrhunska politika, ki vključuje pravo zahtevno vodenje, materialno ne izplača oz. je postala neke vrste materialno-osebni sadomazohizem.
Posledice "šparanja" v politiki
Misel je morda res provokativna, toda slovenske težave z materialno podstatjo vrhunskih politikov imajo že dolgo brado. In čeprav v slovenskih Butalah prav vsak razume pomen pregovora 'za malo denarja, malo muzike', je slovensko ''šparanje na plačevanju znanja'' že ponarodelo.
O svojem soočanju s slovenskim zastonjkarstvom je tako pred leti že pisal Miha Mazzini. Slovenci so tako npr. tradicionalno znani po udrihanju čez visoke plače medicinskega kadra. Vsesplošni mentaliteti ''šparanja'' so z veseljem sledili tudi delodajalci. Med mladimi v Sloveniji so se razpasle šale o oglasih za delo, ki za 900 evrov želijo sveže diplomiran ter motiviran tehnični kader z desetletnimi (!) izkušnjami, tekočim znanjem angleščine in nemščine, znanjem treh računalniških programerskih jezikov, s pripravljenostjo kombiniranja razvojnega dela z nadomeščanjem kolegov s področja prodaje in nabave, vse po potrebi. Ne bodimo torej presenečeni, da povprečen Slovenec tudi iz materialnega vidika ne ceni vrhunskih politikov.
A da dobimo vpogled v celotno sliko, se moramo vprašati tudi sledeče: Kdo je v Sloveniji profiter slovenskega javno-medijskega linča ter golid besednega gnoja, ki smo jih zlili po slovenskih pogoltnih politikih, ki ''nič ne delajo'' in ''samo sedijo v državnem zboru'', kot vedo povedati zlobni jeziki za šankom? Komu je to v interesu?
Definitivno so v prvi vrsti glavni profiterji številni direktorji javnih, državnih in para-državnih podjetij. Tako npr. lahko glavni državni ''pogrebnik'' (direktor javnega podjetja Žale) mimogrede dobi višjo plačo kot predsednik Vlade.
Zdi se, da se v senci finančnega linča slovenskih politikov sonči velik del slovenskega državnega para-gospodarstva, ki si stran od oči javnosti razdeljuje plače, nagrade in bonuse.
Da ne bo pomote, s tem seveda ne zanikamo odgovornosti prvega, a zdi se, da se v senci finančnega linča slovenskih politikov sonči velik del slovenskega državnega para-gospodarstva, ki si stran od oči javnosti razdeljuje plače, nagrade in bonuse. In ne pozabimo na dobršen del predvsem srednje in višje javne uprave, ki stran od medijskega besnila nad ministri deluje po inerciji najmanjšega odpora.
Povprečen Slovenec preprosto ne razume, da tako kot gospodarski dragulj Krka brez dobro plačanega managementa ne bi preživel v svetovni farmacevtski industriji, tudi od materialno zaničevanega političnega razreda ne moramo pričakovati razvojnih prebojev. Delo politika na najvišjih nivojih zahteva strokovno usposobljenost in izkušnje s področja, ki ga politik pokriva, stalno 24-urno prisotnost 7 dni na teden in javno izpostavljenost skupaj z zahtevanim javnim razkritjem osebnih podatkov, kar je politik dolžan storiti kot visok javni uslužbenec. Stres pa ni prisoten le v korona časih, ampak je stalnica. Da o vplivih na družinsko življenje ne govorimo.
Recimo bobu bob - politike je treba plačati bolje
Današnja tema je v Sloveniji – tudi spričo trenutne situacije – zelo nehvaležna, a menim, da bo potrebno tudi s tem slovenskim vročim kostanjem enkrat opraviti. Nalijmo si čistega vina: trenutna situacija je do številnih politikov, ki garajo in v dobro države nosijo glave na pladnju, skrajno krivična, saj imajo med seboj v vrstah mnoge, ki so za svoje neznanje in nestrokovnost po drugi strani plačani še bistveno preveč.
In če bomo kot država po koroni želeli napredovati ter krizo, kot bi rekel Predsednik Republike, končno enkrat izkoristili kot priložnost, se bo potrebno soočiti tudi s to v Sloveniji tabuizirano in nenazadnje osovraženo problematiko.
Šele takrat pa bi dejansko v polnosti poleg korenčka nujno zaživela tudi palica, t.j. jasno zavedanje politika, da z nastopom te odgovorne funkcije zavestno prevzema osebno-materialno in navsezadnje kazensko odgovornost za svoje vodenje ter svoje odločitve.
Povezani članki
Zadnje objave
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Golob zavrnil ponudbo evropskih naprednjakov, da postane njihov spitzenkandidat
18. 3. 2024 ob 6:31
Lažnivi svet »sončnega kralja« Roberta Goloba
17. 3. 2024 ob 16:30
Ekskluzivno za naročnike
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Domovina 139: Laži socialista Goloba
13. 3. 2024 ob 9:00
Franc Bole: »oče urednik«, pionir in velikan katoliške medijske scene
11. 3. 2024 ob 16:11
Prihajajoči dogodki
MAR
19
Predstavitev knjige o Virgilu Ščeku
11:00 - 12:00
MAR
19
Slovesne večernice
18:00 - 19:00
MAR
19
MAR
20
Video objave
Odmev tedna: Mučeniki, cvetje in komunikacija
15. 3. 2024 ob 20:37
Odmev tedna: "svobodni" odhodi in pripravljenost strank na evropske volitve
8. 3. 2024 ob 22:07
Vroča tema: RTVS je prevzela trda levica
6. 3. 2024 ob 20:31
5 komentarjev
AlojzZ
V sistemu afriškega policaja in komunistične morale je sedanje stanje največ, kar lahko mali človek dobi. Upam pa, da nihče ne misli, da lahko klasično moralo kupiš.
Kraševka
Morala se vzgaja doma, v šoli in v cerkvi.
Alojzij Pezdir
Če hočeš v Sloveniji nasilno zaustaviti in/ali celo trajno uničiti karierno pot političnega ali katerega koli drugega kandidata za javne funkcije, objavi njegovo plačo in nemara še kake dvojno obračunane potne stroške.
Spomnite se kandidature dotlej uglednega bankirja in celo guvernerja BS Arharja za predsednika republike, ki ga je iz predsedniške tekme brutalno izvrgla znana "tarčna" novinarka TV Slovenija z objavo njegove plačne liste, ali dr. Mira Cerarja, ki ga je vsa leta njegove tudi sicer neuspešne politične kariere premiera vlade RS in zunanjega ministra spremljala enkrat objavljena ter nenehoma ponavljana vestička o domnevno nekoč dvakrat obračunanih potnih stroških.
In spomnimo se na drugi strani poslancev Levice, ki so se celo predvolilno glasno promovirali s populističnim in demagoškim geslom: "Poslance na minimalce!", potem pa so v parlamentu takoj pozabili na svoje lažnivo "farbanje naivnih množic". In ne le to. Kot smo lahko prebrali, se najbolj zagrizeni zagovorniki uravnilovke v tej stranki ne želijo odreči niti predvidenemu "sindikalnemu" odstotku od svojih poslanskih mesečnih plač v korist lastni stranki in njeni gospodarski/finančni neodvisnosti.
V resnici velja, da imamo oblast, kakršno si zaslužimo. Oziroma, da pripustimo k vzvodom odločanja in oblasti le tiste, ki so pripravljeni "služiti volivcem" za nesorazmerno nizke plače ter ob tem še stoično trpeti nenehno politično aktivistično šikaniranje in javne linče dela množičnih medijev ter nizkotno privoščljivo in nevoščljivo naslajanje anonimnežev iz spletnih kloak in družabnih omrežij medsebojnega opravljanja in blatenja.
Ivan Kukar
Se spominjam leta 2000, ko sem delal pol leta v kabinetu predsednika vlade za plačo, ki je bila nižja od plač mojih sošolk iz OŠ, ki so tedaj delale kot vzgojiteljice in učiteljice. Idealizem? Naivnost? ... Vsekakor lahko z dvajsetletne časovne distance ocenim, da je takšen sistem tudi žaljiv in ponižujoč do sposobnih, motiviranih in delovnih oseb, ki so pripravljene sprejemati odgovornost. Posledično se takšna populacija praviloma ne odloča za tovrstno kariero, temveč se namesto njih za njo odločajo ljudje z osebnostno strukturo "afriških policistov" (t.j. država mi zagotovi zgolj "uniformo", plače pa sploh ne rabim, ker bom "v uniformi" že sam znal dobro poskrbeti za sebe in svojo družino).
Iz tega izhaja zaključek, da ima vsak narod v bistvu na dolgi rok natanko takšno vodstvo, kot si ga zasluži.
Se pa opravičujem svetlim izjemam, ki profesionalno opravljajo svoje delo - ampak izjeme ne determinirajo sistema.
Kraševka
Se pridružujem vašemu mnenju.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.