Kako letos zveni Sveta noč

»Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod« (Lk 2,11). Božja beseda, ki jo v bogoslužju prebiramo na današnji praznik, je polna starozaveznih aluzij, posebej na judovskega kralja Davida: tako Jezus kot Jožef sta imenovana »Davidov sin« (Mt 1,1.20), Betlehem se imenuje »Davidovo mesto« (Lk 2,11), že prerok Izaija pa je v mesijanski napovedi zaklical, da »míru na Davidovem prestolu ne bo konca« (Iz 9,6).

Danes, ko je kristjanom božič tako rekoč ugrabljen s strani komercialne kulture – spomnimo zgolj na histerijo nakupov, sladkobnost okrasja ali plehkost t. i. »božičnih« popularnih pesmi –, je lahko koronski čas, kljub številnim težkim posledicam in žalostnim osebnim zgodbam, tudi čas poglobitve. Če je Božjega sina, Jezusa Kristusa, nadomestil rdeči mož z belo brado, če si Odrešenika predstavljamo zgolj kot smehljajočega se dojenčka z voščilnic in kar na žalost obisk in sodelovanje (s petjem) pri polnočnicah ni mogoče, nam lahko letos izziv poglobitve vere predstavlja skok v starozavezno zgodovino, v obnebju katere je bil Jezus dejansko rojen.

Kljub temu, da se za potrditev Davidove osebnosti biblična govorica pogosto poslužuje pretiravanja pri opisovanju njegove zgodovinske vloge, ta slavni judovski kralj, ki je živel okrog 1000 let pred Kristusom, razkriva ključ do pravilnega razumevanja pomena Kristusa. O clavis David (O ključ Davidov) smo opevali Kristusa v adventni antifoni, ki je utemeljena na podobi Božje izbire Eljakima: »Na njegove rame bom dal ključ Davidove hiše: ko bo odprl, ne bo nihče zaprl, ko bo zaprl, ne bo nihče odprl« (Iz 22,22); Mesijevi oblasti se torej ne bo moglo nič zoperstaviti.

David in Jezus

Posebno povezavo med Jezusovim rojstvom in Davidom odkrijemo v Prvi Samuelovi knjigi, kjer je opisan slovit dogodek Samuelovega prihoda v Betlehem. »Ko je prišel v Betlehem, so mu šli mestni starešine s trepetom naproti in rekli: ›Pomeni tvoj prihod mir?‹ Odgovoril jim je: ›Mir.‹« (1 Sam 16,4-5) Po žalovanju nad Savlom je namreč po Gospodovem naročilu prišel iskat novega izraelskega kralja: nihče izmed imenitnih Jesejevih sinov ni bil izbran, marveč David, najmlajši svetlopolti deček, katerega je Bog izvolil in ga velel maziliti z oljem. »Ne glej na njegov videz ne na njegovo postavo. Zares, Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce.« (1 Sam 16,7) Presunljivo: Kristus, kar pomeni Maziljenec, rojen v Betlehemu, je tisti, ki prinaša Božji mir, pri čemer pa se to ne zgodi na zunanji, viden način, marveč na znotraj – četudi navzven ne bo imel velikega uspeha in se ne bo odločilno vpisal v svetno zgodovino, bo Bog po svojem Sinu spreminjal človeška srca in življenja.

Kristus je tisti, ki prinaša Božji mir, pri čemer pa se to ne zgodi na zunanji, viden način, marveč na znotraj – četudi navzven ne bo imel velikega uspeha in se ne bo odločilno vpisal v svetno zgodovino, bo Bog po svojem Sinu spreminjal človeška srca in življenja.

Druga tipološka podobnost Kristusa in Davida pa je opisana ob Davidovem prihodu na Savlov dvor. Svetopisemski pisatelj poroča, da je Savla začel mučiti zli duh, ko se je Gospodov duh umaknil od njega. »Kadar je bil torej tisti Božji duh na Savlu, je David vzel citre in igral s svojo roko. Tedaj je Savlu odleglo in mu je bilo bolje in zli duh se je umaknil od njega.« (1 Sam 16,23)

Pri Davidovi sposobnosti blagozvočnega igranja na citre ne gre zgolj za blagodejne učinke, za katere so v antiki (znana je primerjava Davida z Orfejem) verjeli, da zdravilno vplivajo na človeško duševno razpoloženje: v tej podobi lahko vidimo tudi naš težaven čas, poln negotovosti, ekonomskih, družbenih, političnih, predvsem pa telesnih, psihičnih in duhovnih bolezni.

Jezus kot zdravilo življenja

Že zgodaj je Cerkev – v Novi zavezi, predvsem pa v začetnih teoloških uvidih cerkvenih očetov – Jezusa Kristusa, Davidovega sina, razumela kot »novega Davida«, ki ima v polnosti prav to moč ozdravljanja. Efrem Sirski († 373) Jezusa pogosto imenuje »Zdravilo življenja«, v 17. himni o Gospodovem rojstvu pa vzklika: »Pridite, vi slepi, vzemite luč / brez denarja. Pridite, vi hromi, / vzemite svoje noge. Vi nemi in gluhi / vzemite svoje glasove. In katerih je roka pohabljena / naj prejmejo nove roke.« (HdNAT 17.13)

Božična skrivnost učlovečenja, ko se nebesa spuščajo na Zemljo v Kristusovi osebi, je torej praznik ozdravitve vsega človeštva in celega stvarstva. Odtlej – in v liturgični izkušnji odslej – nam Bog po svojem Sinu igra na citre zdravilne melodije, ko nas uči sprejemanja in ljubezni drug do drugega, ko nas z nevidnimi strunami priteguje vedno bolj v svoj objem. Svetopisemska izkušnja govori o tem, da je Bog svojemu ljudstvu najbližje tedaj, ko se to znajde v najhujših preizkušnjah.

Ne bojmo se torej morečih okoliščin, ki nas obdajajo, temveč rajši prisluhnimo odrešilnemu glasu Novorojenega, katerega melodika boža, blagozvočnost zdravi in prisotnost mazili.