Kako Kučana zamenjati z Janšo in razkrinkati sovraštvo

Avatar
15

Ker slovenščina ne pozna ipsilona, smo morda v času pandemije doživljali prav posebno zmoto. V zadnjih mesecih sem se namreč naučil, da misofobija pomeni strah pred mikrobi, bakterijami in podobnim. Zdaj pa sem ugotovil, da sem se morda naučil napak.

Grki so imeli namreč izraz músos, ki je pomenil nekaj takega kot »nečistoča«. In tako bi v jezikih, ki uporabljajo y, strah pred nečistočo, mikrobi, bakterijami in podobnim transkribirali kot mysofobija. Tako bi misofobija ostala rezervirana za navezavo na to, kar namreč misos v stari grščini pomeni – »sovraštvo«. In glej ga zlomka, zdi se mi, da je v teh časih strah pred sovraštvom morda ravno toliko ali pa še malo bolj aktualen kot strah pred mikrobi.

Povsod okoli nas sovraštvo

Strah in sovraštvo gresta verjetno pogosto z roko v roki. In gotovo je prav, da smo občutljivi na izražanje sovraštva. Tega sovraštva se zdi, da je vedno več. Iz ZDA spet prihajajo vesti o protestih, o posledicah teh protestov in o vse večji polarizaciji ter razdeljenosti družbe.

Pa ni treba do ZDA, tudi pri nas je sovraštva kar nekaj. Še vedno pa se mi zdi, da se povprečen Slovenec z njim vendarle srečuje (k sreči) na internetu, v razpravah pod objavljenimi članki in seveda na družbenih omrežjih. In čeprav je morda res vsaka spletna razprava obsojena da prej ali slej degenerira po Godvinovem zakonu do primerjave s Hitlerjem, je kljub temu raven razprave družbeni indikator, ki ga ne bi smeli zanemarjati.

Tako lahko izbirate ali boste ogorčeni nad človekom ki sovraži kristjane in omalovažuje njihove praznike, ali nad človekom, ki poniževalno govori o ženskah, žali feministke in nedopustno sodi o moškosti posameznikov. (Mimogrede, en link vas vodi na Domovino, drugi na RTV.)

Lahko izbirate ali boste k odstopu pozivali direktorja bolnišnice, ki v svojih tvitih odreka storitve tistim, ki dvomijo v resnost virusa in primernost reakcije oblasti ali zdravnika, ki v svojih tvitih odreka naprave kristjanom, ki jim tako in tako pomaga že Bog. (Mimogrede, en link vas vodi na Večer, drugi na Demokracijo … Bi nadaljeval, pa se mi zdi, da je jasno, v katero smer gredo stvari …)

Sovraštva je torej dovolj. Ga je preveč. Včasih celo že v samih vesteh in novicah, komentarji pa kažejo še precej bolj tragično sliko. Bi pa tole kolumno izkoristil za premislek o našem odzivanju na to sovraštvo. V tem našem strahu namreč ne verjamem, da vedno reagiramo najbolj primerno. Pa kdo bi upal soditi o primernosti – ne reagiramo najbolj učinkovito, naš strah nas ne vodi stran od sovraštva, v zmanjševanje tega sovraštva, ampak v vse večje sovraštvo.

Pri tovrstnem odločanju o tem, kakšen odziv bi bil primeren, bi morali imeti pred očmi nekakšno rawlsovsko tančico nevednosti, da ne bi vedeli, kdo je neko izjavo podal (ali konkretneje zapisal tvit) in na koga, ali na katero specifično skupino ljudi se nanaša. Naši odzivi pa se mi zdi, da so zelo pogosto pogojeni prav s tem, kdo (čigav človek je) je nek tvit objavil o kom (čigav človek je pa ta) o vsebini sami.

Prva alternativa glede »sovražnega govora«

Verjetno se vsi skupaj strinjamo, da se nihče ne bi strinjal s tem, da ena stran (političnega spektra) enostransko definira, kaj je to sovražni govor. No, vsaj ne druga stran. Če želimo pri tem ohranjati vsaj videz objektivnosti, moramo pri definiciji in vzpostavitvi vzorčnih primerov segati po kar največjem družbenem konsenzu (obeh/vseh polov).

In tako nam dejansko ostaneta po mojem videnju dve skrajni možnosti. Lahko vzpostavimo legalistično stanje, kjer je, kar večinoma razumemo kot sovražni govor, opredeljeno v 297. členu Kazenskega zakonika, ki obravnava »javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti« (in ne neposredno sovraženega govora). Tam sta kumulativno navedena »javno spodbujanje ali razpihuje sovraštvo, nasilje ali nestrpnost« in pa učinek tega delovanja, ki je v tem, da »lahko ogrozi ali moti javni red in mir«, oz. način tega delovanja, ki je opredeljen »z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev«.

V tem primeru smo v preteklosti lahko videli, da sodišča niso preganjala praktično ničesar, ker je (a) vedno umanjkala realna grožnja javnemu redu in miru, oz. ker je (b) bila uporaba grožnje, zmerjanja in žalitev vedno rezervirana bolj za interpretacijo v civilno-pravnih postopkih.

V tem smislu torej skorajda ne moremo govoriti o javnem spodbujanju ali razpihovanju sovraštva, nasilja ali nestrpnosti pri nas.

Spoštujmo sogovornika, tudi, če se z njim ne strinjamo in celo če se nam zdi, da zlorablja to spoštovanje … In razpravljamo. Z idejami. Ne na osebni ravni

Druga alternativa

Ampak kaj, ko pa vendarle ves čas slišimo toliko o »sovražnem govoru«? OK, očitno se torej ne pogovarjamo o pojmu, ki bi bil opredeljen pravno. Če pa gre za neke obče človeške norme dostojnosti in si še vedno želimo o njih čim širšega konsenza, potem pa smo pred vprašanjem razsodnika. Če o tovrstni dostojnosti ne more razsojati pravo, kdo bo?

Ne vidim dovolj velike avtoritete v družbi, ki bi lahko razsojala o tem. Ne vidim nekoga, ki bi ga kot avtoriteto priznavale vse »sprte strani« v našem prostoru. Ideja o tem, da bi bilo tu merodajno mnenje predsednika škofovske konference, je verjetno tistim na levi ravno tako smešna in neprimerna kot bi bila tistim na desni smešna in neprimerna ideja o tem, da bi bil to Mirovni Inštitut ali morda kak Državljan D.

V tem primeru nam torej ostane samo to, da verjamemo vsakokratni žrtvi o njeni prizadetosti in te prizadetosti ne minimaliziramo. Spoštujemo sogovornika, tudi, če se z njim ne strinjamo in celo če se nam zdi, da zlorablja to spoštovanje … In razpravljamo. Z idejami. Ne na osebni ravni.

Toda pomembno – za tovrstno dvigovanje kulture razprave in sobivanja ne bi smeli vnašati pravnih pojmov in pravnega besedišča, ne bi smeli apriori diskvalificirati osebe in groziti z represijo – sicer bomo ideji v ozadju samo dajali dodatno moč. Ali drugače – pravega spoštovanja ne moremo zapovedati in pa tudi če dosežemo, da človek, ki nam ni všeč, izgubi službo, njegove ideje ne izginejo kot njegovo delovno mesto …

Recept

Vem, da sem že zelo dolg, ampak ponujam pa samo še čisto praktičen recept, ki ni več tako abstrakten.

Če niste prepričani ali se je potrebno angažirati ali umiriti, predlagam naslednje. Najprej zelo preprosto seveda zamenjajte vse omembe levih in desnih (ker ne bi smelo biti pretežko). V naslednjem koraku pojdite nekoliko bolj osebno v zgodbo in z malce domišljije zamenjajte vsako Janšo za Kučana in obratno (in seveda vse skupaj razširite še ne janšizem, kučanizem, …). Končno pa vse geje zamenjajte za katolike in pedre za katolibane … če razumete poanto.

Ta zadnji del je verjetno najzahtevnejši, ker je potrebno pri sebi reflektirati, s čim se identificiram in kaj me antagonira. To seveda nista samo spolna usmeritev in verska pripadnost, tako da je tu potrebnega kar nekaj premisleka. V izjavi skratka zamenjajte opredelitev s katero se identificirate s tisto, ki vam gre na živce (ali obratno).

Sedaj ponovno preberite spremenjeno izjavo in razmislite ali ste upravičeno razburjeni oz. ali se vam upravičeno reakcija drugih zdi pretirana. In potem – s tem zavedanjem – vstopite v razpravo/družbeno akcijo in prispevajte svoj kamenček k temu, da bi kot družba delovali nekoliko bolj konstruktivno.

In pa čisto za konec – mislim, da pravi način za soočanje s strahom pred sovraštvom ni v ograjevanju v lastnem mehurčku, niti v pozivanju na vojno proti tistim, ki mislijo drugače.

Avtor komentarja je Marko Weilguny

15 KOMENTARJI

  1. V teoriji in praksi še ni razčiščeno, kaj je sovražni govor.

    Zaenkrat je to le zlorabljena floskula združene slovenske fašistične levice, ko v boju za oblast brani svoje privilegije in hlasta po davkoplačevalskem denarju.

    Smrt komunizmu je sovražni govor, smrt janšizmu pa legitimno politično orodje v boju za oblast.

    Zato previdno, ko gre za očitke sovražnega govora.

    • Avtor je na dolgo in filozofsko razložil, kako naj množica državljanov v sebi premaga sovraštvo.

      Toda, ko se toto sovraštvo tako razplamti, kot ga kažejo sedanji množični protesti Levice, se ne bodo umirili, tudi, če vladajoči stopijo do njih in jim ponudijo ledeno limonado, ali pa toplo kavo.

      Če tem ljudem razgrajanje dovolimo, se samo od sebe le širi.
      Prav zato imamo policijo, tožilstva in sodišča, da povedo kaje PRAV in kaj NAROBE.

      Da ima vsak človek simpatije le do svoje politične opcije je razumljivo.
      Da pa se gredo tudi Tožilci in Sodniki, pri presoji o PRAV in NAROBE, le “igro”, našim je dovoljeno vse, Desne pa bomo preganjali, pa če so kaj storili ali ne, pred sodišče naj pridejo, da jih vsaj PRESTRAŠIMO.

      Zato mislim, da ni toliko pomembno, kaj nekdo reče in misli.
      Problem je, da ta ki odloča o KRŠITVI, marsikdaj NE- DELUJE modro in PO ZAKONU, ampak Levici dovoljuje vse nečednosti.

      Ko bodo enaka MERILA za vse, se bo točno vedelo, kaj je pravica, sovražni govor, kraja……

      Na naših tleh, se je to začelo vse mešati že leta 1945 in so sodišča delala po UKAZU, nekaznovano se je tedaj pobijalo in kradlo veliko PREMOŽENJA, gozdov, hiš njiv ……

      Danes pa Levi nekaznovana lahko pozivajo k uboju: “Ubi Janšu” !
      Tožilec reče, da to ni kaznivo, ker ta ni v resnici tako mislil.
      Sedaj pa je vprašanje, ali imamo zakone za MISLI ali za POZIVANJE k uboju ?

  2. Odličen članek , sovraštva je res na obeh straneh preveč. Pa posploševanja pri oceni dejanj tudi- kdor je naš je nezmotljiv, vaš pa je za najmanjši prekršek največji zločinec. Res so naši odzivi zelo pogosto pogojeni prav s tem, kdo je nekaj objavil o kom. Sam pa kot človeka, ki skuša preseči delitve, vidim predsednika Pahorja, čeprav je v tem svojem trudu preveč pasiven. A ima vsaj uvid, da to sovraštvo za nas in naše otroke ni dobro. Za ostale to sovraštvo sploh ni problem, dokler ni usmerjeno proti našim.

  3. Kdor kdaj spremlja razprave v parlamentu lahko hitro ugotovi iz katerega pola veje sovraštvo. Pri strankah, ki so trenutno v vladi preprosto ne najdem poslanca( govorca), ki bi se to pogled o kdaj s pozabil. Tudi temperamentnejši med njimi imajo nek soliden nivo komunikacije. Občudujem predvsem gospoda Jožefa Horvata, ki kljub umazanim provokacija ohranja spoštljiv odnos do sogovornikov. Na levici so v manjšini tisti, ki se v debato vključujejo solidno in nežaljivo. Da o Levici ne govorim! Morda je tu res Mesec izjema, ki svoj politični gnev zoper drugo stran uspešno obvladuje. Če pa poslušam Tomičevo, Kordiša, Trčka, Pavšič, Šarca in nekatere “dame” iz LMŠ, me mine potrpljenje. Parlament bi moral biti visoki zbor izključno kulturnih predstavnikov ljudstva! Že ob kandidaturah za poslanca bi moralo biti tu neko sito! In razprave v parlamentu strogo v stilu “ad rem” in ne “ad personam”! Res pa je, da je posamezen poslanec odraz tistega dela iz volilne baze, ki ga izvoli. Pred Prešernom na Tromostovju se ob petkih ližeta in posmehuje ta Tomička in častna Ljubljančanka Svetlana. Iz njiju veje več kot sovraštvo, ampak rdeča zvezda ju ščiti! Z rdečo zvezdo si tudi na sodišču zaščiten! To je naša stvarnost in sledilci, kolesarji, le protest iz čistega sovraštva, vse napumpano in ne vedno, pa ne ve zakaj je tam! Kako ponižno so živeli pod prejšnjimi vladami! Takrat sta se vendarle cedila med in mleko!! Ali ne bi moralo biti razumnem človeku že zdavnaj vse jasno!!??
    Članek je dobronameren, filozofski, psihološki…. jaz imam pa tako rada, če se bobu reče bob, kumari pa kumara!

    • Se ne bi strinjal, ravno iz največje vladne stranke pogosto prihajajo cinični in žaljivi komentarji, pa ne le proti opoziciji, ampak proti vsakomur, ki jih v vsem 100% ne podpira. A ker ti komentarji niso usmerjeni proti vašim, je to za vas dopustno. Jaz bi rekel, naj se zgledujejo po g. Horvatu, ki mu po nivoju komunikacije ne sežejo niti do kolen.

      • Pa kaj bi vi radi?
        Da se vse neumnosti sprejme brez komentiranja?
        Da v največji stranki vse laži, podtikanja in žalitve prenesejo molče?

  4. Slovenski levičarji, preoblečeni postboljševiki, so nas pripravili do tega, da jih sovražimo. Pokojni prof. Justin Stanovnik je rekel, da so totalitarno poškodovani, jaz pa pravim, da so pokvarjeni v dno duše.

      • Resnica je ena sama prava, verjetno nekje vmes med tem, kar trdijo sprte strani. Kar zagovarja Levica in kar zagovarja SDS ( vsaka prepričana 100% v svoj prav) ni v vsem prava resnica, tudi to bo treba priznati ( isto velja za leve), sicer se bomo pobili med sabo. Čeprav se mi zdi, da nekaterih ( zame nesposobnih) politikov to resnično ne skrbi.

  5. Poglejmo kako bi izgledak komentar SK kot ga predlaga avtor. Slovenec kremenit 5. septembra 2020 ob 7:56 At 7:56

    V teoriji in praksi še ni razčiščeno, kaj je sovražni govor. JASNO PA JE DA MOJ GOVOR NE MOREBITI SOVRAŽEN SAJ NAPADAM ZGOLJ DESNIČARJE !

    Zaenkrat je to le zlorabljena floskula združene slovenske fašistične DESNICE, ko v boju za oblast brani svoje privilegije in hlasta po davkoplačevalskem denarju.

    Smrt JANŠIZMU je sovražni govor, smrt KOMUNIZMU pa legitimno politično orodje v boju za oblast.

    Zato previdno, ko gre za očitke sovražnega govora.

    • Res je, na žalost se delitve in sovraštvo vedno bolj poglabljajo, kot da ne razumemo, kaka škoda je to za naše potomce, ki bodo hočeš nočeš živeli drug ob drugem, morda celo znotraj istih družin, in nosili breme tega sovraštva, ki ga mi ne zmoremo, včasih pa tudi nočemo premagati.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime