Kako Kučana zamenjati z Janšo in razkrinkati sovraštvo

Ker slovenščina ne pozna ipsilona, smo morda v času pandemije doživljali prav posebno zmoto. V zadnjih mesecih sem se namreč naučil, da misofobija pomeni strah pred mikrobi, bakterijami in podobnim. Zdaj pa sem ugotovil, da sem se morda naučil napak.

Grki so imeli namreč izraz músos, ki je pomenil nekaj takega kot »nečistoča«. In tako bi v jezikih, ki uporabljajo y, strah pred nečistočo, mikrobi, bakterijami in podobnim transkribirali kot mysofobija. Tako bi misofobija ostala rezervirana za navezavo na to, kar namreč misos v stari grščini pomeni – »sovraštvo«. In glej ga zlomka, zdi se mi, da je v teh časih strah pred sovraštvom morda ravno toliko ali pa še malo bolj aktualen kot strah pred mikrobi.

Povsod okoli nas sovraštvo

Strah in sovraštvo gresta verjetno pogosto z roko v roki. In gotovo je prav, da smo občutljivi na izražanje sovraštva. Tega sovraštva se zdi, da je vedno več. Iz ZDA spet prihajajo vesti o protestih, o posledicah teh protestov in o vse večji polarizaciji ter razdeljenosti družbe.

Pa ni treba do ZDA, tudi pri nas je sovraštva kar nekaj. Še vedno pa se mi zdi, da se povprečen Slovenec z njim vendarle srečuje (k sreči) na internetu, v razpravah pod objavljenimi članki in seveda na družbenih omrežjih. In čeprav je morda res vsaka spletna razprava obsojena da prej ali slej degenerira po Godvinovem zakonu do primerjave s Hitlerjem, je kljub temu raven razprave družbeni indikator, ki ga ne bi smeli zanemarjati.

Tako lahko izbirate ali boste ogorčeni nad človekom ki sovraži kristjane in omalovažuje njihove praznike, ali nad človekom, ki poniževalno govori o ženskah, žali feministke in nedopustno sodi o moškosti posameznikov. (Mimogrede, en link vas vodi na Domovino, drugi na RTV.)

Lahko izbirate ali boste k odstopu pozivali direktorja bolnišnice, ki v svojih tvitih odreka storitve tistim, ki dvomijo v resnost virusa in primernost reakcije oblasti ali zdravnika, ki v svojih tvitih odreka naprave kristjanom, ki jim tako in tako pomaga že Bog. (Mimogrede, en link vas vodi na Večer, drugi na Demokracijo … Bi nadaljeval, pa se mi zdi, da je jasno, v katero smer gredo stvari …)

Sovraštva je torej dovolj. Ga je preveč. Včasih celo že v samih vesteh in novicah, komentarji pa kažejo še precej bolj tragično sliko. Bi pa tole kolumno izkoristil za premislek o našem odzivanju na to sovraštvo. V tem našem strahu namreč ne verjamem, da vedno reagiramo najbolj primerno. Pa kdo bi upal soditi o primernosti – ne reagiramo najbolj učinkovito, naš strah nas ne vodi stran od sovraštva, v zmanjševanje tega sovraštva, ampak v vse večje sovraštvo.

Pri tovrstnem odločanju o tem, kakšen odziv bi bil primeren, bi morali imeti pred očmi nekakšno rawlsovsko tančico nevednosti, da ne bi vedeli, kdo je neko izjavo podal (ali konkretneje zapisal tvit) in na koga, ali na katero specifično skupino ljudi se nanaša. Naši odzivi pa se mi zdi, da so zelo pogosto pogojeni prav s tem, kdo (čigav človek je) je nek tvit objavil o kom (čigav človek je pa ta) o vsebini sami.

Prva alternativa glede »sovražnega govora«

Verjetno se vsi skupaj strinjamo, da se nihče ne bi strinjal s tem, da ena stran (političnega spektra) enostransko definira, kaj je to sovražni govor. No, vsaj ne druga stran. Če želimo pri tem ohranjati vsaj videz objektivnosti, moramo pri definiciji in vzpostavitvi vzorčnih primerov segati po kar največjem družbenem konsenzu (obeh/vseh polov).

In tako nam dejansko ostaneta po mojem videnju dve skrajni možnosti. Lahko vzpostavimo legalistično stanje, kjer je, kar večinoma razumemo kot sovražni govor, opredeljeno v 297. členu Kazenskega zakonika, ki obravnava »javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti« (in ne neposredno sovraženega govora). Tam sta kumulativno navedena »javno spodbujanje ali razpihuje sovraštvo, nasilje ali nestrpnost« in pa učinek tega delovanja, ki je v tem, da »lahko ogrozi ali moti javni red in mir«, oz. način tega delovanja, ki je opredeljen »z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev«.

V tem primeru smo v preteklosti lahko videli, da sodišča niso preganjala praktično ničesar, ker je (a) vedno umanjkala realna grožnja javnemu redu in miru, oz. ker je (b) bila uporaba grožnje, zmerjanja in žalitev vedno rezervirana bolj za interpretacijo v civilno-pravnih postopkih.

V tem smislu torej skorajda ne moremo govoriti o javnem spodbujanju ali razpihovanju sovraštva, nasilja ali nestrpnosti pri nas.

Spoštujmo sogovornika, tudi, če se z njim ne strinjamo in celo če se nam zdi, da zlorablja to spoštovanje … In razpravljamo. Z idejami. Ne na osebni ravni

Druga alternativa

Ampak kaj, ko pa vendarle ves čas slišimo toliko o »sovražnem govoru«? OK, očitno se torej ne pogovarjamo o pojmu, ki bi bil opredeljen pravno. Če pa gre za neke obče človeške norme dostojnosti in si še vedno želimo o njih čim širšega konsenza, potem pa smo pred vprašanjem razsodnika. Če o tovrstni dostojnosti ne more razsojati pravo, kdo bo?

Ne vidim dovolj velike avtoritete v družbi, ki bi lahko razsojala o tem. Ne vidim nekoga, ki bi ga kot avtoriteto priznavale vse »sprte strani« v našem prostoru. Ideja o tem, da bi bilo tu merodajno mnenje predsednika škofovske konference, je verjetno tistim na levi ravno tako smešna in neprimerna kot bi bila tistim na desni smešna in neprimerna ideja o tem, da bi bil to Mirovni Inštitut ali morda kak Državljan D.

V tem primeru nam torej ostane samo to, da verjamemo vsakokratni žrtvi o njeni prizadetosti in te prizadetosti ne minimaliziramo. Spoštujemo sogovornika, tudi, če se z njim ne strinjamo in celo če se nam zdi, da zlorablja to spoštovanje … In razpravljamo. Z idejami. Ne na osebni ravni.

Toda pomembno – za tovrstno dvigovanje kulture razprave in sobivanja ne bi smeli vnašati pravnih pojmov in pravnega besedišča, ne bi smeli apriori diskvalificirati osebe in groziti z represijo – sicer bomo ideji v ozadju samo dajali dodatno moč. Ali drugače – pravega spoštovanja ne moremo zapovedati in pa tudi če dosežemo, da človek, ki nam ni všeč, izgubi službo, njegove ideje ne izginejo kot njegovo delovno mesto …

Recept

Vem, da sem že zelo dolg, ampak ponujam pa samo še čisto praktičen recept, ki ni več tako abstrakten.

Če niste prepričani ali se je potrebno angažirati ali umiriti, predlagam naslednje. Najprej zelo preprosto seveda zamenjajte vse omembe levih in desnih (ker ne bi smelo biti pretežko). V naslednjem koraku pojdite nekoliko bolj osebno v zgodbo in z malce domišljije zamenjajte vsako Janšo za Kučana in obratno (in seveda vse skupaj razširite še ne janšizem, kučanizem, …). Končno pa vse geje zamenjajte za katolike in pedre za katolibane … če razumete poanto.

Ta zadnji del je verjetno najzahtevnejši, ker je potrebno pri sebi reflektirati, s čim se identificiram in kaj me antagonira. To seveda nista samo spolna usmeritev in verska pripadnost, tako da je tu potrebnega kar nekaj premisleka. V izjavi skratka zamenjajte opredelitev s katero se identificirate s tisto, ki vam gre na živce (ali obratno).

Sedaj ponovno preberite spremenjeno izjavo in razmislite ali ste upravičeno razburjeni oz. ali se vam upravičeno reakcija drugih zdi pretirana. In potem – s tem zavedanjem – vstopite v razpravo/družbeno akcijo in prispevajte svoj kamenček k temu, da bi kot družba delovali nekoliko bolj konstruktivno.

In pa čisto za konec – mislim, da pravi način za soočanje s strahom pred sovraštvom ni v ograjevanju v lastnem mehurčku, niti v pozivanju na vojno proti tistim, ki mislijo drugače.