Kako je slovenska levica prodala domovino

Vir foto: youtube
POSLUŠAJ ČLANEK
To ni zgodba o 2. svetovni vojni. Slednje se le obrobno dotakne. To je zgodba o stanju duha Slovenije enaindvajsetega stoletja.

Kako vam zveni beseda »domovina«? Bi lahko rekli, da časovno nevtralno? Ali pa vendarle nekoliko zaznamovano, arhaično, »out of date«? Jo v prostem pogovoru sploh uporabljate? Recimo v povsem vsakdanjem kontekstu kot »sem v tujini, v nedeljo se vračam v domovino«?

Mnogi najbrž lahko priznate, da »domovina« ni ravno del vašega rednega besednjaka, je ne bi uporabili v družbi ljudi, v kateri bi radi izpadli kul. Sploh če ste nekoliko (levo)liberalnejših, to (v slovenskem kontekstu) pomeni modernejših, naprednejših, torej levičarskih nazorov. Pravzaprav bi lahko rekli, da s tovrstnimi nazori občutek arhaičnosti »domovine« premo sorazmerno narašča. Saj veste, ko ste prvič slišali za medij Domovina, ste brž vedeli, kam ga ideološko popredalčkati. In niste se kaj dosti zmotili – Domovina je profilirani (vrednotno) konservativni, desnosredinski medij.

Narodno zavedni levičar?!


Ampak, ste se kdaj vprašali, kako to, da izraze kot so »domovina«, »domoljubje«, »slovenski narod« ter njihovo esenco v Sloveniji tako močno in nezmotljivo povezujemo z nazorsko in politično desnico? Od kod ta logičnost, samoumevnost? Navsezadnje jedro, bit, osnovna stična točka današnje slovenske levice, pregovorno temelji na »obrambi domovine« pred (nacističnim, fašističnim) okupatorjem. In prav »narodno izdajstvo« je za levi ideološko-politični pol glavna (čeprav zgodovinsko netočna) distančna točka povojne in tudi današnje levice od takratne in sedanje desnice. Dandanes pa je ponosnim potomcem (komunističnih) partizanov domovinskost kot nekaj neprijetno lepljivega, kar res nočejo, da se jih drži, oprime.

Na slednje sem se spomnil ob burnih reakcijah levičarjev na besede, ki jih je ob nedavnem Vseslovenskem srečanju v državnem zboru izrekel njegov predsednik Dejan Židan. Predsednik SD-ja je dejal, da narod ogrožata globalizacija in internacionalizacija ter pristavil: "Vsako branje tuje knjige, ko bi lahko prebiral knjigo, ki je v slovenščini, vsak pogovor, ko ne uporabiš pristne in klene slovenske besede, ogroža naš obstoj kot naroda."

Mnogi so sicer zapeli ob neposrečeno Židanovo formulacijo glede branja tujih knjig, a srž upora je vendarle bil v vsebini, sporočilu povedanega. Morda ga je najbolje izpostavil eden izmed levih komentatorjev na Twitterju, ko je zapisal, da je govor za predsednika Socialnih demokratov preveč nacionalističen. »Tole izreče predsednik SD in preživi,« se je vprašal tudi nekdanji tajnik te stranke Uroš Jauševec.
Progresivna slovenska levica se je od sklicevanja na narodno identiteto, domovinske vrednote, domoljubje in kar je še tega, že zdavnaj distancirala, to vsebino izbrisala iz svoje ideološko-politične agende

Da, progresivna slovenska levica se je od sklicevanja na narodno identiteto, domovinske vrednote, domoljubje in kar je še tega, že zdavnaj distancirala, to vsebino izbrisala iz svoje ideološko-politične agende. Tiste, ki to v političnem in javnem prostoru še vedno počnejo, pa gleda nekoliko zviška, večinoma kot desničarske nazadnjake. "Domoljupi" ali "domoljupci", jih posmehljivo zmerjajo.

Če se spodrsljaj v domoljubni smeri zgodi enemu od tistih, ki jih smatrajo za »naše«, znorijo, kot se je to zgodilo ob Židanovem govoru. Če pa se to ponavlja, oziroma celo postane politični program kogarkoli, pa ga iz svojega kroga izločijo, celo zasovražijo. Slednje se je zgodilo Borutu Pahorju – njegovo domoljubno vihtenje zastave na športnih prireditvah je za levičarje tarča posmeha, ne pa odobravajoči izkaz pripadnosti in domoljubja.

Ob predsedniku države je še en sveže naplavljen levičarski politik zaznal, da je prepustitev področja domoljubja in narodne zavesti desnici dolgoročna politična napaka. A predsednik vlade Marjan Šarec je s spretnim spinom krivdo preložil na drugo stran: »Danes se skuša ljudi deliti na domoljube in tiste, ki to niso. Domoljubje ne pripada samo nekaterim, temveč je pravica, predvsem pa dolžnost vsakega izmed nas,« je med drugim dejal v domoljubnem govoru ob Dnevu samostojnosti in enotnosti. Šarčevo sporočilo je, da si je desnica domoljubje uzurpirala. A resnica je, da je politična in ideološka levica ekskluzivo desnici nad tem področjem prepustila sama.
Slovenska levica je domovino prodala v trenutku, ko je domovinske vrednote prodala za vrednote komunistične revolucije.

Kapitulacija liberalne in socialdemokratske levice pred komunistično levico


Ampak kdaj se je to zgodilo, kdaj je slovenska levica prodala domovino? V zadnjih tridesetih letih? Za časa socialistične Jugoslavije? Menda ne med 2. svetovno vojno, ko je cvetel NOB – narodnoosvobodilni boj?

Slovenska levica je domovino prodala v trenutku, ko je domovinske vrednote zamenjala za vrednote komunistične revolucije. V trenutku, ko je ideološki in politični primat prepustila peščici militantnih komunistov in jim omogočila, da s svojo revolucionarno agendo uzurpirajo najprej narodnoosvobodilni boj, nato pa celoten družbeni in politični prostor levo od sredine.

Neformalno se je to zgodilo z ustanovitvijo Protiimperialistične fronte, formalno pa s podpisom Dolomitske izjave leta 1943. Posledice so vidne še danes, ko se izven razvejane krošnje socialistične levice na polu levo od sredine praktično ne more razviti ali pa obstati nobena druga resna politična paradigma. Najlepši dokaz tega je bilo zadnje parlamentarno glasovanje okrog financiranja javnega programa v osnovnih šolah v zasebnem lastništvu, kjer se je še enkrat izkazalo, da Slovenija v parlamentu nima nobene (levo)liberalne stranke.

Komunistom je vedno šlo le za revolucijo in nikoli za domovino. Zato tudi socialistična levica v resnici nikoli ni bila narodno zavedna, domoljubna. In zato tudi ni danes. Zato na partizanskih proslavah ter drugih njihovih prireditvah, kjer bi po logiki stvari lahko iskali zametke domoljubja, v ospredje potiskajo rdečo zvezdo, ne pa resnične slovenske simbolike. Zato tudi nočejo ločiti narodno zavednega partizanstva od grozot komunistične revolucije, k čemur so bili že tolikokrat pozvani. Zato se številni potomci partizanov ne najdemo v njihovi s sovraštvom in hujskaštvom prepojeni ceremoniji, retoriki, ikonografiji.

A to, da so ideal domovine prodali za skupek totalitarnih idej, ki jih je zgodovina zgolj v nekaj desetletjih prežvečila in izpljunila kot absolutno zlo, je velika strateška napaka slovenske levice. Še večja pa, da v svoji zablodi te stranpoti ne znajo prepoznati. V srcu slovenskih ljudi, desnih ali levih nazorov, ljubezen do domovine in pripadnost narodu, bolj ali manj goreče, še vedno tli.

In trenutek, ko bo ta plamen ponovno ponosneje in svobodneje vzplamtel, je neizogiben.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30