Kako je sinova homoseksualnost vplivala na poglede katoliških staršev in zakaj ima katoliška Malta eno najbolj liberalnih LGBT zakonodaj

Privzeta profilna slika
Veronika Snoj

POSLUŠAJ ČLANEK
Embed from Getty Images
Lansko poletje je mnoge presenetila vest, da je Malta, ena najbolj katoliških držav na svetu, legalizirala istospolne poroke. Triindvajsetim svetovnim državam, ki homoseksualno zakonsko zvezo postavljajo povsem ob bok heteroseksualni, se je pridružila s 66 glasovi za in zgolj enim proti. Nekaj mesecev pred tem so na lokalnih volitvah ljudje izvolili prvega odkrito transseksualnega politika.

Vpogled v razmišljanje tamkaj živečih katoličanov na pravice LGBT skupnosti smo lahko dobili minuli ponedeljek, ko sta podporno skupino za starše LGBT oseb v Ljubljani obiskala Joseanne in Joseph Peregin. Starša treh otrok sodita med glavne katoliške aktiviste na Malti, ki ključno oblikujejo tamkajšnjo katoliško miselnost do teh vprašanj.   

Zavzetima katoličanoma, članoma Skupnosti krščanskega življenja, se je življenje bistveno spremenilo, ko se jima je eden izmed sinov pri 17 letih izpovedal, da je gej.Še vedno sta namreč želela obdržati svojo versko identiteto in hkrati sprejemati svojega sina, kakršen je.

V tem času sta tako postala aktivna člana skupine Drachma za starše LGTB oseb, kot tudi Evropske zveze staršev LGTB oseb in Globalne zveze mavričnih oseb.

Svoja desetletna doživljanja in prizadevanja za pravice LGTB ljudi znotraj katoliške skupnosti sta strnila v pogovoru v organizaciji društva Legebitra, ki ga je vodil dr. Roman Kuhar.

Cilj: ohraniti tako religiozno identiteto kot sina


Na Malti se za 88 % prebivalstva opredeljuje za katoličane, od tega jih 40 % redno hodi v cerkev. Tudi Joseph in Joseanne izhajata iz gorečih katoliških družin, izobraževala sta se v katoliških izobraževalnih institucijah.

Joseanne zatorej ni želela zavreči niti svoje religiozne identitete, kot tudi seveda ne svojega sina. Videla je, da jo je v vsem govorjenju o ljubezni, biti za drugega, v tistem trenutku Bog poklical, da tolikokrat povedano tudi uresniči. Preizkušnja je zanjo postala milost, da je postala znotraj Cerkve še bolj odprta in razumevajoča.

Tudi Joseph verjame, da je bila njim poslana preizkušnja pravzaprav milost. "Naša družina je zdaj boljša družina. Verjetno so bili trenutki, ko smo se spraševali, zakaj se je moralo to zgoditi, vendar je izkušnja hvala Bogu družino obogatila, sploh ko vidiš, da si dal upanje tudi drugim družinam," je dejal. "Takšna preizkušnja je priložnost, da sina ljubiš še bolj, saj te tudi on bolj potrebuje," je dodal Joseph.

Pred desetletjem o kakršnihkoli LGTB katoliških skupnostih na Malti niti sledu


Toda pot ni bila lahka. Po župnijah na Malti še pred dobrim desetletjem ni bilo nobenih organiziranih skupin ali dogajanja za LGTB in njihove starše. Dogajanje na tem področju se je premaknilo tri leta po tistem, ko jima je sin povedal o svoji spolni usmerjenosti: na Malto je namreč prišla sestra Jeannine Gramick, zagovornica pravic LGTB skupin znotraj Katoliške cerkve.

Izkazalo se je, da so na srečanje z njo prišli predvsem starši svojih LGTB otrok, in odločili so se, da se še kdaj srečajo. Tako so se razvila mesečna srečanja, ki se po desetih letih še odvijajo v prostorih Jezuitov, s čemer omogočajo varen prostor znotraj cerkvene institucije, kjer se lahko starši izpovejo.

Vsak se mora pri skupni mizi počutiti dobro


"Ljudje si zaslužijo spoštovanje, ljubezen in družino, ki jih spoštuje," je dejala Joseanne, pa naj bodo hetero-, homo- ali transseksualni. "Cerkev kot Mati mora ugotoviti, da ima tudi transseksualne otroke ter najti način, da se tudi oni počutijo udobno okoli mize. Sama kot mati ne bi mogla mirno jesti, če se eden izmed otrok za mizo ne bi dobro počutil."

Joseph se ob tem sprašuje, kako ima lahko Cerkev toliko za povedati o nerojenih otrocih, po drugi strani pa je tako ostra do LGTB ljudi. "Cerkvi ne sledimo sami po sebi, mi sledimo Bogu, stvarniku, ki ne ustvarja odpadkov in nesmislov, čeprav tega morda ne razumemo."

Toliko težje kot starši, se v Cerkvi najdejo njihovi LGTB otroci. "Težko je najti prostor za LGTB katoličane," je dejala Joseanne, saj so po eni strani LGTB, po drugi strani pa "ta verni" v LGTB skupnosti.

"Srečala sem veliko vernih homoseksualcev in je škoda, da ne prispevajo k Cerkvi," pravi. Ocenjuje, da okoli 25% LGTB iz katoliških družin ohrani vero, ponavadi takrat, ko jih na življenjski poti spremlja in spodbuja kakšna zelo verna oseba.

Militanten pristop zagovornikov LGBT ne bo prinesel dobrih odzivov


Kdo sem jaz, da bi jih sodil, je dejal papež Frančišek leta 2013 glede gejev. Čeprav kakšnih večjih sprememb na tem področju Katoliška cerkev še ni doživela, Joseanne meni, da bi bile za papeža kakšni večji premiki smrtonosni. Kljub temu je po njenem "vrata priprla", apostolska spodbuda Amoris Laetitia, ki med drugim dovoljuje več svobode lokalnim škofom in njihovim škofijam. Spremembe je treba videti tudi v tem, koga papež Frančišek izbira za določene položaje, pravi.

A obenem meni, da militantna nastrojenost LGTB manjšin oziroma tistih, ki se borijo za njihove pravice v družbi, ne bo dosegla pravih rezultatov. Po njenem je veliko bolj učinkovito, če Cerkev dobi priložnost, da starše LGTB otrok prepozna kot "žrtve".

Kaj o homoseksualcih pravita Cerkev in papež Frančišek

V javnosti se mnogokrat ustvarja podoba, da Cerkev homoseksualce zavrača, stigmatizira in označuje za grešnike.

A slednje samo po sebi ne drži. RKC namreč loči med homoseksualno usmerjenostjo in homoseksualnim dejanjem. "Zato oseba z istospolnim nagnjenjem sama po sebi ni nič slabši vernik kot nekdo s heteroseksualnim nagnjenjem," na vprašanje vernega homoseksualca odgovarja pater Primož Jakop. "Kot človeško bitje je razumljena in mora biti obravnavana kot Božji otrok ter torej s spoštovanjem in dostojanstvom."

Da ljudi s homoseksualno usmerjenostjo ne smejo biti marginalizirani, temveč vključeni v družbo, pravi tudi Katekizem Katoliške cerkve. 

Kot grešno pa Cerkev razume homoseksualno dejanje. Ob kopici navedb iz Svetega pisma in cerkvenega izročila, ki jih prav tako podrobno izpostavlja Jakop, slednje izhaja predvsem iz Geneze, po kateri homoseksualna dejanja ne ustrezajo namenu, ki ga je spolnosti namenil Bog. To je dopolnitev moškega in ženskega spola v  spolnem odnosu in ustvarjanje novega življenja.

V tem smislu je treba razumeti tudi papeževo izjavo: “Če je nekdo gej in išče Boga ter je dobrega srca, kdo sem jaz, da bi ga sodil?”  Iztrgana iz konteksta je namreč mnogokrat zlorabljena kot dokaz Frančiškove podpore homoseksualnosti. A že v naslednji sapi je papež dodal, da je problem, ko homoseksualna usmerjenost preraste v lobi: "politični, prostozidarski, kakršenkoli. To je zame problem." Izjave so namreč vzete iz Frančiškove razprave z novinarji o gejevskem lobiju v Cerkvi in družbi na splošno.

V apostolski spodbudi Amoris Laetita Frančišek še pravi, je homoseksualce potrebno spoštovati, a absolutno ni temelja za izenačitev istospolnih in heterospolnih porok.

Zato kakšnih relativizacij svetopisemskega nauka, kot jih izvajajo nekatere Zahodne evangeličanske Cerkve, vsaj v katoliški Cerkvi ni pričakovati.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike