Kako je sinova homoseksualnost vplivala na poglede katoliških staršev in zakaj ima katoliška Malta eno najbolj liberalnih LGBT zakonodaj

Veronika Snoj
14

    Embed from Getty Images
    Lansko poletje je mnoge presenetila vest, da je Malta, ena najbolj katoliških držav na svetu, legalizirala istospolne poroke. Triindvajsetim svetovnim državam, ki homoseksualno zakonsko zvezo postavljajo povsem ob bok heteroseksualni, se je pridružila s 66 glasovi za in zgolj enim proti. Nekaj mesecev pred tem so na lokalnih volitvah ljudje izvolili prvega odkrito transseksualnega politika.

    Vpogled v razmišljanje tamkaj živečih katoličanov na pravice LGBT skupnosti smo lahko dobili minuli ponedeljek, ko sta podporno skupino za starše LGBT oseb v Ljubljani obiskala Joseanne in Joseph Peregin. Starša treh otrok sodita med glavne katoliške aktiviste na Malti, ki ključno oblikujejo tamkajšnjo katoliško miselnost do teh vprašanj.   

    Zavzetima katoličanoma, članoma Skupnosti krščanskega življenja, se je življenje bistveno spremenilo, ko se jima je eden izmed sinov pri 17 letih izpovedal, da je gej.Še vedno sta namreč želela obdržati svojo versko identiteto in hkrati sprejemati svojega sina, kakršen je.

    V tem času sta tako postala aktivna člana skupine Drachma za starše LGTB oseb, kot tudi Evropske zveze staršev LGTB oseb in Globalne zveze mavričnih oseb.

    Svoja desetletna doživljanja in prizadevanja za pravice LGTB ljudi znotraj katoliške skupnosti sta strnila v pogovoru v organizaciji društva Legebitra, ki ga je vodil dr. Roman Kuhar.

    Cilj: ohraniti tako religiozno identiteto kot sina

    Na Malti se za 88 % prebivalstva opredeljuje za katoličane, od tega jih 40 % redno hodi v cerkev. Tudi Joseph in Joseanne izhajata iz gorečih katoliških družin, izobraževala sta se v katoliških izobraževalnih institucijah.

    Joseanne zatorej ni želela zavreči niti svoje religiozne identitete, kot tudi seveda ne svojega sina. Videla je, da jo je v vsem govorjenju o ljubezni, biti za drugega, v tistem trenutku Bog poklical, da tolikokrat povedano tudi uresniči. Preizkušnja je zanjo postala milost, da je postala znotraj Cerkve še bolj odprta in razumevajoča.

    Tudi Joseph verjame, da je bila njim poslana preizkušnja pravzaprav milost. “Naša družina je zdaj boljša družina. Verjetno so bili trenutki, ko smo se spraševali, zakaj se je moralo to zgoditi, vendar je izkušnja hvala Bogu družino obogatila, sploh ko vidiš, da si dal upanje tudi drugim družinam,” je dejal. “Takšna preizkušnja je priložnost, da sina ljubiš še bolj, saj te tudi on bolj potrebuje,” je dodal Joseph.

    Pred desetletjem o kakršnihkoli LGTB katoliških skupnostih na Malti niti sledu

    Toda pot ni bila lahka. Po župnijah na Malti še pred dobrim desetletjem ni bilo nobenih organiziranih skupin ali dogajanja za LGTB in njihove starše. Dogajanje na tem področju se je premaknilo tri leta po tistem, ko jima je sin povedal o svoji spolni usmerjenosti: na Malto je namreč prišla sestra Jeannine Gramick, zagovornica pravic LGTB skupin znotraj Katoliške cerkve.

    Izkazalo se je, da so na srečanje z njo prišli predvsem starši svojih LGTB otrok, in odločili so se, da se še kdaj srečajo. Tako so se razvila mesečna srečanja, ki se po desetih letih še odvijajo v prostorih Jezuitov, s čemer omogočajo varen prostor znotraj cerkvene institucije, kjer se lahko starši izpovejo.

    Vsak se mora pri skupni mizi počutiti dobro

    “Ljudje si zaslužijo spoštovanje, ljubezen in družino, ki jih spoštuje,” je dejala Joseanne, pa naj bodo hetero-, homo- ali transseksualni. “Cerkev kot Mati mora ugotoviti, da ima tudi transseksualne otroke ter najti način, da se tudi oni počutijo udobno okoli mize. Sama kot mati ne bi mogla mirno jesti, če se eden izmed otrok za mizo ne bi dobro počutil.”

    Joseph se ob tem sprašuje, kako ima lahko Cerkev toliko za povedati o nerojenih otrocih, po drugi strani pa je tako ostra do LGTB ljudi. “Cerkvi ne sledimo sami po sebi, mi sledimo Bogu, stvarniku, ki ne ustvarja odpadkov in nesmislov, čeprav tega morda ne razumemo.”

    Toliko težje kot starši, se v Cerkvi najdejo njihovi LGTB otroci. “Težko je najti prostor za LGTB katoličane,” je dejala Joseanne, saj so po eni strani LGTB, po drugi strani pa “ta verni” v LGTB skupnosti.

    “Srečala sem veliko vernih homoseksualcev in je škoda, da ne prispevajo k Cerkvi,” pravi. Ocenjuje, da okoli 25% LGTB iz katoliških družin ohrani vero, ponavadi takrat, ko jih na življenjski poti spremlja in spodbuja kakšna zelo verna oseba.

    Militanten pristop zagovornikov LGBT ne bo prinesel dobrih odzivov

    Kdo sem jaz, da bi jih sodil, je dejal papež Frančišek leta 2013 glede gejev. Čeprav kakšnih večjih sprememb na tem področju Katoliška cerkev še ni doživela, Joseanne meni, da bi bile za papeža kakšni večji premiki smrtonosni. Kljub temu je po njenem “vrata priprla”, apostolska spodbuda Amoris Laetitia, ki med drugim dovoljuje več svobode lokalnim škofom in njihovim škofijam. Spremembe je treba videti tudi v tem, koga papež Frančišek izbira za določene položaje, pravi.

    A obenem meni, da militantna nastrojenost LGTB manjšin oziroma tistih, ki se borijo za njihove pravice v družbi, ne bo dosegla pravih rezultatov. Po njenem je veliko bolj učinkovito, če Cerkev dobi priložnost, da starše LGTB otrok prepozna kot “žrtve”.

    Kaj o homoseksualcih pravita Cerkev in papež Frančišek

    V javnosti se mnogokrat ustvarja podoba, da Cerkev homoseksualce zavrača, stigmatizira in označuje za grešnike.

    A slednje samo po sebi ne drži. RKC namreč loči med homoseksualno usmerjenostjo in homoseksualnim dejanjem. “Zato oseba z istospolnim nagnjenjem sama po sebi ni nič slabši vernik kot nekdo s heteroseksualnim nagnjenjem,” na vprašanje vernega homoseksualca odgovarja pater Primož Jakop. “Kot človeško bitje je razumljena in mora biti obravnavana kot Božji otrok ter torej s spoštovanjem in dostojanstvom.”

    Da ljudi s homoseksualno usmerjenostjo ne smejo biti marginalizirani, temveč vključeni v družbo, pravi tudi Katekizem Katoliške cerkve. 

    Kot grešno pa Cerkev razume homoseksualno dejanje. Ob kopici navedb iz Svetega pisma in cerkvenega izročila, ki jih prav tako podrobno izpostavlja Jakop, slednje izhaja predvsem iz Geneze, po kateri homoseksualna dejanja ne ustrezajo namenu, ki ga je spolnosti namenil Bog. To je dopolnitev moškega in ženskega spola v  spolnem odnosu in ustvarjanje novega življenja.

    V tem smislu je treba razumeti tudi papeževo izjavo: “Če je nekdo gej in išče Boga ter je dobrega srca, kdo sem jaz, da bi ga sodil?”  Iztrgana iz konteksta je namreč mnogokrat zlorabljena kot dokaz Frančiškove podpore homoseksualnosti. A že v naslednji sapi je papež dodal, da je problem, ko homoseksualna usmerjenost preraste v lobi: “politični, prostozidarski, kakršenkoli. To je zame problem.” Izjave so namreč vzete iz Frančiškove razprave z novinarji o gejevskem lobiju v Cerkvi in družbi na splošno.

    V apostolski spodbudi Amoris Laetita Frančišek še pravi, je homoseksualce potrebno spoštovati, a absolutno ni temelja za izenačitev istospolnih in heterospolnih porok.

    Zato kakšnih relativizacij svetopisemskega nauka, kot jih izvajajo nekatere Zahodne evangeličanske Cerkve, vsaj v katoliški Cerkvi ni pričakovati.

    Print Friendly, PDF & Email

    KOMENTARJI: 14

    1. Ne smeš ležati z moškim kakor se leži z žensko; to bi bila gnusoba. (3 Mz 18, 22)

      Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« (Jn 8, 7)

    2. Spolnim posebnežem ne odrekam nobene pravice in jih ne obsojam. Nihče pa me ne bo prepričal, da je LGBTQ enako ženskemu in moškemu spolu, ki sta potreba za reprodukcijo ali za spočetje in rojstvo človeka. Zato menim, da iz tega ni potrebno delati reklame. Narava vedno naredi tako, da je prav. Brez umetnega posredovanja na razvoj človeka ( moški in ženska) bo narava vse sama popravila. Ne dovolimo, da nam bodo razni aktivisti zastrupljali naše otroke z bolnimi eksperimenti seksualnosti.

    3. Tale članek pa ne dosega nivoja člankov Domovine v zadnjem času. Zdi se prepisan s kakega levo usmerjenega medija. Še dobro, da je vsaj nekaj komentarja na koncu, pa vseeno ne uspe postaviti nazaj vtisa, da je članek prepisan od mainstreama.

      Mene recimo zmoti že besedilo, da so GOREČI katoličani. Kdo jih je tako označil? Sami sebe? Ali tisti, ki jim ustreza, da rečejo, da imajo med svojimi podporniki tudi “goreče kristjane”?

      Ko mi neka oseba začne razlagati, kako zelo poštena da je, kako zelo priljubljena je, kako zelo goreča je… mi zasmrdi. (Izkušnje pač).

      Kako se ta goreče verna starša borita za pravice LGBT? Upoštevata Božjo besedo? (Vsaj tista dva odlomka, kot navaja AlojzZ.) Če bi jo, bi ju LGBT izpljunil. Če jo ne, je problematično uporabljati pojem gorečnosti.

      Tale članek tako smrdi, da je groza.

      Pred 5 leti smo bili z družino na Malti. Kar nekaj dni smo preživeli z malteško družino in se med drugim srečali tudi z vodjem ene od pro-life skupin. Njihovo mnenje okrog perečih tem (LGBT in splav) še zdaleč ni bilo tako homogeno, kot je predstavljeno v članku in kot je bilo izglasovano v parlamentu. So se pa že takrat zavedali, da so v obdobju zatišja in, da pričakujejo tako pritiske, kot tudi financiranje tovrstnih skupin, kot je v navadi in kakršne so izkušnje v drugih državah.

      No, pa tudi to, da se srečujejo v prostorih jezuitov ni presenečenje …

    4. Če je reportaža avtorska, potem je res škoda, da ne navede nobene misli ali besede omenjenega para, le jamranje, kako je hudo in kako krivična je Cerkev. Res članek pod nivojem Domivine. Če bi podala kakšen primer dobre prakse ali izkušnjo desetletnega dela na tem področju bi bil veliko bolj verodostojen.

    5. Tudi jaz to razumrm kot reportažo in ne promocijo LGBT. Starši pač hočejo na vsak način sprejeti svojega otroka, kar je razumljivo. Sama pa mislim, da na svetu ne moremo biti v vsem vsi enaki. Čeprav homosekcualcev ne sovražim, naj imajo vse pravice na delovnem mestu in v družbi – glede družine pa zagovarjam ;MOŽ, ŽENA, OTROCI. To je naravno. Sicer pa so med njimi lahko prav dobri in pošteni delavci in prijatelji.

      Jožef ima zelo jasen pogled in večina nas misli tako.

    6. Eni se tukaj pritožujete, da Domovina objavlja takšne članke, ampak jaz od Domovine pričakujem ravno to – da predstavi tudi kakšen drugačen pogled na neko tematiko znotraj tem, ki se me kot katoličana tičejo. Če bi želel izvedeti samo tisti pogled, ki je večinsko katoliško sprejemljiv, potem bi bral (samo) Družino.

      Tudi jaz se v mnogočem ne strinjam s stališči, ki jih zagovarjata malteška starša, ampak ne morem tiščati glave v pesek in si domišljati, da tovrstne dileme znotraj naše katoliške skupnosti ne obstajajo. Seveda me zanima, zakaj na Malti naenkrat takšna liberalne progresivnost v odnosu do LGTB, ko pa je vendar v 90 odstotkih katoliška država. Vas to ne zanima?

      To še ne pomeni, da se s tem strinjam, ampak da si širim obzorje glede razumevanja procesov, ki se v katoliškem občestvu in Cerkvi dogajajo. Če se o teh molči, se o njih ne pogovarja, to še ne pomeni, da ne obstajajo! Takšno zatiskanje oči je katoličane in njeno Cerkev v preteklosti že mnogo stalo.

      Zato hvala Domovina za ta članek, po njem mi je kakšna stvar bolj jasna.

    7. Jaz pa mislim, da se Domovina trudi pisati objektivno, predstaviti tudi stališča in menja, ki za nekoga morda niso sprejemljiva.
      Bodimo realni, tudi v zelo vernih, katoliških družinah se lahko marsikaj zgodi, tudi takega, kar staršem ni všeč. In kaj lahko pri tem storijo?
      Si lahko predstavljate, da vaš sin domov pripelje namesto dekleta, fanta in ga predstavi za svojega partnerja?
      In obratno, da vaša hči pripelje domov namesto fanta, dekle in jo predstavi za svojo partnerko?
      Kaj bi storili? Se vam bi zmešalo? Bi svojo hčer, sina, nagnali skozi vrata in jim rekli, da za vas ne obstajajo več? Verjetno ne, s tem bi se morali sprijazniti, čeprav ne obravnavate njihovega početja in ga ne odobravate.
      Toda vaš otrok bi bil kljub vsemu vaš otrok, kajne?

    8. Eno je sprejemanje otroka/ljudi z ,,drugačnimi” spolnimi usmeritvami, drugo pa poskušanje infiltracije tega kot ,,dobro za vse” v celotno družbo.
      Sprejemam, se pogovarjam, sodelujem, cenim, spoštujem ljudi z drugačno spolno usmeritvijo…ne morem pa njihove usmeritve, načina prakticiranja, življenskega sloga priporočati vsem drugim-ker pač ni v skladu z mojimi vrednotami in Naravo.
      Tudi moji otroci so in še prakticirajo stvari, ki niso v skladu z mojimi vrednotami (in jih nikomur ne priporočam ), pa so seveda še vedno moji ljubljeni otroci; na kraj pameti pa mi ne pade, da bi šla v boj za njihovo zaščito (samo zato, ker so moji), če delujejo proti zakonu Narave!
      Če prepoznajo v sebi resnično trajna nagnjenja v nasprotju z Naravo, potem naj poiščejo v sebi moč, način… kako bodo to živeli, izražali-ne da bi škodovali drugim ampak dopolnjevali Stvarstvo.
      Prepričana sem, da jim je ta moč dana.

    9. Ne bi obsojal članka na prvo žogo. So pa odzivi tako ostri, ker ima velika večina ljudi zelo slabe izkušnje z militantno in infiltracijsko ideologijo LGBT v moderni družbi. Zato sumničavost.

      Vprašanje, kaj bi sami naredili, če vi kot katoliški starš dobite istospolnega sina ali hčerko, je na mestu. Še posebej, ker so ideološki pritiski taki, da si čisto zdrav sin ali hčerka lahko začneta domišljati, da sta v resnici ujeta v napačnem telesu, da je on gej/ ona lezbijka in podoben modernistični bullshit. Korektna reakcija po mojem mnenju je, da otroku rečeš, da ga imaš rad, da pa bi mu rad pojasnil nekatere zadeve. Predvsem mu je potrebno razložiti, da mora živeti celibatersko čistost. Pri premagovanju teh homoseksualnih skušnjav pa se mora nasloniti na Boga. Nikoli pa ga ne vreči iz družine, otroka je potrebno podpreti!
      Čisto praktično, pa se starši lahko tega tako izognete, da sina ali hčerko preprosto vzgajate tako kot so jih vedno. Sinu moška vzgoja, hčerki pa ženska. Otrok tudi ne vpišete v javni vrtec. V otroških letih jih imate do OŠ doma ali pa jih daste v katoliški vrtec. s tem jih zaščitite. tudi veliko se ukvarjate z njimi, še posebej kasneje v OŠ, tako da jasno lahko z vzgojo izničite morebitno trpanje LGBT ideologije v njihove glave. Če starši opravijo svoj del naloge, potem je velika verjetnost da fant ali hčerka ostane hetero.

    10. Jeannine Gramick je med drugim tudi zagovornica “pravice do splava”. Malta pa je skorumpirana do obisti (pred kratkim so umorili novinarko Daphne Caruana Galizia). In kaj sporočajo starši, če se kot “goreči katoličani” takole čez noč spreobračajo, ko jih o svojem spolnem življenju seznani njihov mladoletni sin?

    Dodaj odgovor za Kraševka Prekliči