Kako je Janša z obiskom Kijeva domačo konkurenco nevtraliziral na zunanjepolitičnem področju

Foto: EPA


Nepričakovani obisk treh predsednikov vlad, slovenskega Janeza Janše, češkega Petra Fiale ter poljskega Mateusza Morawieckega (skupaj z njegovim svetovalcem Jaroslawom Kaczyńskim) v obleganem Kijevu je poleg tuje presenetil tudi slovensko javnost. In če so bili tuji odzivi enoglasno pozitivni ter polni podpore in občudovanja geste treh predsednikov, smo se v Sloveniji zopet ''zaciklali'' na relaciji levo-desno. Toda, ali je slovenska levica z odzivom tokrat vendarle škodovala  predvsem sama sebi?

Ob vsej grozi, ki iz dneva v dan prihaja iz Ukrajine, je o notranjepolitičnih oz. predvolilnih implikacijah Janševega podviga pravzaprav neprimerno govoriti. A na nek način nam šokanten ter trmast odgovor slovenske opozicije narekuje prav to.

Najprej velja pazljivo pomisliti, ali je Janez Janša po prepričanju levice ta medijski trik sploh potreboval. Verjetno ne. V slovenski notranji politiki se trenutno ni zgodilo nič kaj presenetljivega, kar bi narekovalo kakršnokoli preusmeritev pozornosti. Janša v kampanjo vstopa iz pričakovanih anketnih pozicij, tako osebnih kot strankarskih. Notranja ideološka politika se vrti okoli istih problemov, ki se preko t. i. 'kolesariata' ter angažmaja nevladnikov vlečejo že dve leti ter ljudi delajo že pasivne. Večina političnih premikov se dogaja na levici. Nevarna pot na fronto v oblegani Kijev tega ni in ne bo spremenila.

No, ko pa vendarle pogledamo na zadnjo Janševo potezo iz predvolilnega stališča, je ta vsaj z njegove strani politično genialna. Janševa pot v Kijev seveda ne pomeni odločilne akcije za zmago na volitvah, prav tako mu na od sovraštva oslepljeni levici ne bo pridobila prijateljev. Toda njen predvolilni vpliv leži povsem drugje.

Janez Janša je s to potezo samo nadgradil svoj aktivni angažma tako pri vodenju EU-ja kot tudi ob naraščanju ukrajinske krize ter z njo dokončno zaprl usta tistim, ki bi zunanjo politiko želeli izrabiti kot polje političnega 'sparinga' na predvolilnih soočenjih. Ne glede na to, kako se bo vojna v Ukrajini odvijala, je Janša s to potezo razbil vse morebitne kritike na račun zunanjepolitičnega vodenja in opoziciji učinkovito odvzel manevrski prostor na področju zunanjepolitične tematike v času predvolilnih bojev.
Janša je z obiskom Ukrajine razbil vse morebitne kritike na račun zunanjepolitičnega vodenja in opoziciji učinkovito odvzel manevrski prostor na področju zunanjepolitične tematike v času predvolilnih bojev.

Torej, Janez Janša si je zagotovil, da bodo Ukrajina in posledično naš odnos do EU in Nata, ki bodo najverjetneje v vsakem primeru ostali vroča tema v času volitev, postali Ahilova peta opozicije. Če bo opozicija premierju očitala, da se o Ukrajini preveč govori, bo to glede na situacijo izpadlo neresno. A premier je opozicijo istočasno pustil brez vseh argumentov, s katerimi bi mu ta na temo Ukrajine in Rusije lahko očitala kakršnokoli pasivnost, neopaznost ter nezastopanje interesov države. Ta dvojni minus je za opozicijo toliko bolj očiten, ker jo je ukrajinska vojna ujela povsem nepripravljeno, poleg tega pa se je s pobalinskim odzivom v koleno ustrelila kar sama.

Dejstvo je, da slovenski levi politični voditelji na področju zunanje politike ne morejo ponuditi niti enega resnega sogovornika. Tanja Fajon, ki bi glede na svoj pedigre dela v Bruslju in potencial za odgovoren ter miren nastop, ki ga nedvomno ima, najlažje zapolnila to vlogo, se je spotaknila že ob Janševi ''Kijevski'' oviri. Janšev podvig je ''zaspinala'' v obsojanje ''zlobnih'' Madžarske in Poljske ter istočasno iz Nemčije pošiljala informacije o nekakšnih ''mešanih'' odzivih njenih kolegov.

Inštitut 8. marec je kot avantgarda anti-Janša sentimenta vse skupaj poskušal relativizirati z neokusnim primerjanjem ukrajinske situacije z nekakšnim ''terorjem'' nad nevladniki v Sloveniji. Pri tem pa je zanimivo, da se je pobalinstvu z odločnim in kratkim 'Točno tako.' pridružil Marjan Šarec.

Sliši se neverjetno, a drži; imamo bivšega predsednika vlade, ki ni bil sposoben nagovoriti Evropskega parlamenta, ter nekakšno ''mirovniško usmerjeno'' nevladniško vozlišče, ki se hvali s ''terensko'' aktivnostjo po slovenskih ulicah. A obenem tako Marjan Šarec kot tudi Nika Kovač družno napadata na najvišjem svetovnem političnem nivoju odmevno, konkretno terensko akcijo prave humane podpore ter pobude za mir predsednika vlade, ki ji ploska ves zahodni svet.

Leva opozicija bi Janševo genialno notranjepolitično potezo, če jo kot tako sami dojemajo, v resnici najlažje nevtralizirala s podporo, kot je to storil predsednik republike Borut Pahor. Pa tudi, če ste bili pozorni, Robert Golob. Tako pa je, če si izposodimo besede dr. Žige Turka, njihovo ''sitnarjenje in cepetanje, da je pot treh predsednikov v Kijev predvolilna poteza, samo postalo predvolilna poteza".

In čeprav smo že omenili, da Janševo zadnje nepričakovano dejanje seveda samo po sebi ne bo spremenilo prihajajočih volitev, se v njem skriva še ena predvolilna nevarnost, ki grozi glavnim ideologom slovenske levice.

Številne neopredeljene ter zmerne volivce je Janšev odločni zunanjepolitični predvolilni 'šah-mat' soočil z neprijetno mislijo: Ali je odgovorno, da je bil v preteklosti naš premier popolnoma neizkušeni in pasivni Marjan Šarec? Ali je morda nevarno, da se za najvišje delovno mesto v državi poteguje kandidat Robert Golob, ki o zunanji politiki nima pravzaprav nobenih stališč? Ali obstaja riziko, da bo v teh časih Golobova na hitro sestavljena, malodane ''fantomska'' stranka ob njegovi zmagi med morebitne kandidate za zunanjega ministra naplavila neresnega kandidata tipa Karel Erjavec?

Ter navsezadnje, ali preteklo bratenje slovenske levice z očitno Evropi nevarnim Putinom, predstavlja riziko za slovensko državo?

Janša je s svojo potezo znova dosegel, da se imajo volivci o čem pogovarjati. A tokrat ne toliko o njem, temveč so tema predvolilnega strahu slovenski opozicijski politiki sami.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike