Kako je Elon Musk razkril dvoličnost elit

Trenutno dogajanje okoli Twitterja se mi v mnogo vidikih zdi izjemno zanimivo in povedno. Mislim, da v mnogo pogledih odstira globoke probleme Zahodne družbe. O čem sploh govorim? 

Že samo dogajanje bo mnogim neznano, saj se o njem zelo malo govori, vsaj v osrednjih medijih. Vse pa se vrti okoli nedavnega prevzema podjetja Twitter s strani enega najbogatejših ljudi, Elona Muska.  

Medtem ko smo v bližnji preteklosti Twitter v novicah zasledili primarno zaradi določenih političnih uporabnikov (Trump v ZDA, Janša pri nas), je trenutno veliko bolj v ospredju samo podjetje in njegovo delovanje.  

Če lahko utišajo enega najvplivnejših in najmočnejših ljudi na svetu, kakšno moč imajo šele nad navadnimi smrtniki? 

Drama se je začela kmalu po Muskovem prevzemu tega podjetja. Zaposleni so podjetje zapuščali. Oglaševalci so grozili z bojkotom. Novinarji so izražali zaskrbljenost. Vse pa se je vrtelo okoli standardov moderiranja vsebin na tem družbenem omrežju. Musk je namreč izražal podporo “absolutni svobodi govora”. Izrazil je namero, da Donaldu Trumpu dovoli vrnitev na Twitter. Trump je bil namreč izključen, uporaba omrežja mu je bila prepovedana, saj naj bi s svojimi objavami doprinesel k izgredom v ZDA šestega januarja lani, ko je množica njegovih podpornikov napadla ameriški kongres. 

Seveda se je Trumpovo tvitanje kritiziralo že prej; kot kažejo nedavno razkriti dokumenti, se je prav iskalo razloge, da se ga blokira. In ko je do blokade prišlo, se je ta zgodila sedečemu predsedniku ZDA. Mnogi so že takrat izražali nelagodje nad to potezo. Privatno podjetje preprečuje aktualnemu predsedniku ZDA, da komunicira s svojimi državljani. Če drugega ne, se je pokazala ogromna moč maloštevilnih podjetij, ki obvladujejo družbene medije. Če lahko utišajo enega najvplivnejših in najmočnejših ljudi na svetu, kakšno moč imajo šele nad navadnimi smrtniki? 

Twitter in doseganje množic 

Tu se moramo vrniti malce nazaj v nedavno zgodovino. Zakaj sploh je (bil) Twitter tako pomemben za določene politike, kot sta Trump in Janša? Menim, da so razlogi zelo podobni. V obeh primerih je šlo za politika, izjemno nepriljubljena pri velikem delu prebivalstva. In pri velikem številu (predvsem osrednjih, vplivnih) medijev. V času pred pojavom družbenih omrežij so bili mediji glavni posredniki med politiki in volivci. Politikom so omogočali (oziroma onemogočali) doseg velikega števila ljudi. Družbeni mediji so to spremenili. Naenkrat je lahko politik dosegel ogromno število ljudi brez posrednikov, ki bi njegova sporočila filtrirali, sodili, poudarjali oziroma omejevali. 

Predvsem Trump (tudi Janša, ampak je bil ta po mojem mnenju bolj vajenec) je bil mojster uporabe Twitterja. S svojimi kontroverznimi, neposrednimi objavami je znal pridobivati pozornost in posredno prihajati v novice. Skoraj vsaka njegova objava je postala predmet zgražanja in kot takšna udarna novica.  

Naenkrat je lahko politik dosegel ogromno število ljudi brez posrednikov, ki bi njegova sporočila filtrirali, sodili, poudarjali oziroma omejevali. 

Hkrati je lahko svoje podpornike nagovoril direktno, z jezikom in vsebino, ki sta jim bila všeč. Namesto sterilnih, nekontroverznih in nepristnih nagovorov tradicionalnih politikov je pisal neposredno in nekorektno. Tako je vsaj ustvarjal vtis pristnosti in ljudskosti. Ali je res šlo za to, ali pa je bilo vse preračunana predstava, ni tema tega zapisa. 

Njegova izvolitev je bila za mnoge hud udarec. Nekaj, kar se ne sme nikoli več ponoviti. Prepričan sem, da se brez družbenih omrežij ne bi zgodila.  

Elite in populizem 

Kakšno vezo ima vse to s trenutnim dogajanjem? Mislim, da veliko. Kot sem že pisal, gre v mnogih pogledih za delitev levo – desno. A problem je po mojem prepričanju še veliko globlji in obsežnejši. Morda malce poenostavljeno, gre za nasprotovanje med ustaljeno elito in t. i. populizmom. 

Ta delitev je povezana z levo/desno delitvijo, a se ne prekriva popolno in nima dosti veze s političnimi prepričanji oziroma vrednotami. Kot situacijo dojemam sam, je trenutna Zahodna družba “progresivna” na podoben način, kot je bila pred svetovnima vojnama “konservativna”. Boga in kralja je zamenjala ideologija multikulturnosti, LGBTQ+ in drugih družbeno aktualnih tem. 

Zaradi tega so dominantni mediji in inštitucije skoraj brez izjeme takšni zagrizeni nasprotniki “desnega” populizma.

Elite so se temu trendu v želji po samoohranitvi prilagodile. To ideologijo so prevzele in posvojile, vsaj navzven. Zaradi tega so dominantni mediji in inštitucije skoraj brez izjeme takšni zagrizeni nasprotniki “desnega” populizma. A tudi ta ni nastal sam od sebe, nastal je kot odgovor nad prevladujočo ideologijo. Zato je beseda desen v narekovajih. Trumpa bi težko opisali kot konservativnega tradicionalista.  

A sporočilo, ki ga slišimo skoraj vsak dan, tudi pri nas, v povezavi z Janšo, je, da gre za “ekstremno desnico”. Ponoven vzpon fašizma, ki ga je potrebno ustaviti, ne glede na ceno. Grožnjo samim temeljem demokracije. 

Dvojni standardi 

Tu lahko vidimo, v kakšno godljo se je zapletel Elon Musk. S svojo nepripravljenostjo pokoriti se dominantni ideologiji, s postavitvijo na stran “populizma”, je na nek način napovedal vojno trenutnim elitam. Nedvomno namerno in zavedno. Tu ne bom pisal o njem in ga ocenjeval, ker je moj prispevek že tako dovolj dolg. Lahko le izpostavim, da tudi on ni brez napak in najverjetneje ni idealna rešitev. 

Od njegovega prevzema Twitterja lahko v osrednjih medijih neprestano beremo o težavah tega podjetja. Iz mnogih člankov je razbrati nekakšno privoščljivost, željo po neuspehu. Ko pa sta nedavno neodvisna ameriška novinarja Matt Taibbi in Bari Weiss začela razkrivati sporne prakse Twitterja pred prihodom Muska, je v medijih zavladala tišina. Samovoljno cenzuriranje določenih oseb in tem ni bil problem, vreden analize in poročanja.  

Kjer je vseprisotna skrb glede širjenja dezinformacij preko družbenih omrežij, kot da tradicionalni mediji producirajo samo resnico ter so edini branik pred ignorantsko, neizobraženo množico. 

Po drugi strani, ko je nekaj podobnega storil Musk sam, je to bila velika novica in problem. Twitter sta obsodila tako EU kot ZN. Grozila sta s sankcijami zaradi preganjanja novinarjev. Dvojni standardi ali skrb za demokracijo? Nisem prepričan. Nedvomno pa zanimivo. 

In tako pridemo do trenutnega stanja. Kjer je Elon Musk postal skoraj enako nepriljubljen kot Donald Trump. Kjer je podjetje Tesla, iz enega najbolj priljubljenih ameriških podjetij, postalo nepriljubljeno, odkar je Musk prevzel Twitter. Kjer svoboda izražanja ni tako pomembna kot skrb, da kdo ne bo prizadet. Kjer je vseprisotna skrb glede širjenja dezinformacij preko družbenih omrežij, kot da tradicionalni mediji producirajo samo resnico ter so edini branik pred ignorantsko, neizobraženo množico. 

Vzpon populizma 

Da zaključim, ter pojasnim, kaj sploh vidim kot problem. Ne želim peti hvalnic populizmu, ker je ta lahko izredno nevaren. A nastal je kot odgovor nezadovoljnih ljudi nad trenutnim stanjem Zahodne družbe in smerjo, v kateri gremo. Z vedno tesnejšim nadzorom nad informacijami tega ne bomo rešili, ampak samo potisnili v prikrito ozadje, kjer bo nedvomno postal veliko bolj ekstremen.

Ljudje so nezadovoljni. Od obstoječih, tradicionalnih politikov v spregi z dominantnimi mediji ne pričakujejo rešitev. Zato so pripravljeni dati priložnost mnogim, ki temu opisu ne ustrezajo. Trump in Brexit sta bila le simptoma obstoječih problemov. Pri nas to lahko vidimo v vzponu Resni.ce, “anti establishment” gibanja, ki prav tako dosega ljudi preko družbenih omrežij. 

V imenu strpnosti smo nestrpni. V imenu demokracije državljane omejujemo pri izražanju in deljenju prepričanj. V imenu resnice prikrivamo. V imenu varnosti omejujemo svobodo. 

Ta gibanja in njihov doseg lahko omejujemo, a pri tem teptamo osnove svobodne, demokratične družbe. Čeprav navzven liberalna in razsvetljena, naša družba postaja vedno bolj “neliberalna” (illiberal). V imenu strpnosti smo nestrpni. V imenu demokracije državljane omejujemo pri izražanju in deljenju prepričanj. V imenu resnice prikrivamo. V imenu varnosti omejujemo svobodo. 

Kot je dejal Benjamin Franklin: “Tisti, ki bi se odrekli osnovni svobodi, da bi kupili malo začasne varnosti, si ne zaslužijo ne svobode ne varnosti.” Bojim se, da gremo prav v to smer.