Kako je boj proti pandemiji razgalil dvoličnost osrednjih medijev

Pandemija je resno nevarnost za naše zdravje prenesla iz oddaljenih slik s TV ekranov v naš vsakdan. Zavedanje, da je brez ukrepanja že obisk trgovine ali babice v domu starejših občanov lahko smrtonosen, je spremenilo naš pogled tudi na vrednotenje določenih svoboščin, ki so se nam še pred kratkim zdele neodtujljive in nedotakljive.

Pandemija nas je prisilila v to, da se nekaterim svoboščinam odpovemo. Toda kje je meja? Čemu se moramo odpovedati, da zaščitimo sebe in bližnje, kaj pa ostaja naša pravica? Do katere mere lahko oblast posega v naša življenja?



Odgovor na to vprašanje ni enoznačen. Vsak posameznik, vsaka vlada in vsak odločevalec išče pravo razmerje med zaščito in svobodo. Išče ukrepe, ki terjajo minimalno odpoved svoboščinam za maksimalno zaščito ljudi.

Seveda med temi najdemo tudi vojne dobičkarje. Tiste, ki krizo izkoriščajo za to, da bogatijo, ali pa uvajajo pretirane ali napačne omejevalne ukrepe, s katerimi želijo v imenu zaščite pred virusom odpraviti moteče elemente svobode ali drugih temeljnih pravic.

V času, ko je možnost izmenjave informacij in mnenj omejena, bi zato ključno vlogo morali igrati mediji, ki še vedno lahko prenašajo informacije. Njihova naloga bi bila opozarjati, kritično presojati dejanja, ukrepe in politike. V krizi kot je trenutna, je ravno to naloga dominantnih, osrednjih medijev. Medijev, ki so si včasih zaslužili zaupanje javnosti.

Tako kot politiki in državljani, tudi novinarji in uredniki nimamo kristalne krogle, s katero bi lahko presodili, kateri ukrepi so pretirani in kateri preblagi. Toda če bi odgovorno opravljali svoje delo, bi to skušali odkriti. Predvsem pa bi ukrepe presojali po učinkih in ne po tem, kateri strani pripada politik ali vlada, ki ukrepe sprejema.

Mediji so v zadnjih tednih na tem področju padli na celi črti. V resnici so padli že mnogo prej, epidemija je to bedo le nekoliko bolj razgalila. V zadnjih tednih je v medijih ves čas v ospredju ena sama tema, zato je patetična pristranskost postala le bolj očitna, kot je bila prej.

V zadnjih tednih je v medijih ves čas v ospredju ena sama tema, zato je patetična pristranskost postala bolj očitna kot kdajkoli prej.

Ukrepe mediji presojajo glede na barvo vlade, ne glede na vsebino ukrepa

Je sledenje pametnim telefonom za preverjanje, če se ljudje držijo karantene, preveč drastičen ukrep? Prav verjetno. Ko ima vlada enkrat pooblastila za sledenje državljanom, se jim ne bo zlahka odpovedala. Toda ali je medije pri tem predlogu res zmotilo sledenje telefonom, ali je moteče to, da je ukrep predlagala vlada Janeza Janše? Pa nas moti, da to počnejo na Finskem in v Južni Koreji? Je kdo zasledil, da bi osrednje medije motil takšen nadzor v levičarski Argentini?

Je Madžarska s svojimi omejevalnimi ukrepi preveč posegla v demokracijo? Madžarska je razglasila izredne razmere za nedoločen čas, ki dovoljujejo vladi vladanje z dekreti, brez potrditve v parlamentu. Med ukrepi je tudi prepoved namernega širjenja lažnih novic. Kritika je lahko povsem upravičena.

Toda precej podobni ukrepi veljajo v Španiji, kjer vladajo socialisti. Policija tam za nazor ulic uporablja tudi drone. Pred dnevi je predstavnik vojske na španski nacionalni televiziji  napovedal, da se pogovarjajo s strokovnjaki, kako nadzorovati informacije v javnosti z namenom zmanjšanja kritičnega vzdušja proti vladi.

Španska vlada je kasneje navedbe sicer zanikala. V iskanju odzivov na omenjeno izjavo pa me je presenetila tišina, v katero so se zavili osrednji mediji. O španskem spodrsljaju ni poročal nihče. Kaj bi se zgodilo, če bi si takšen zdrs privoščil madžarski uradnik?

Če bi to bila Madžarska, bi bil kraval. Če bi to bila Slovenija, bi bila kataklizma... ampak to je socialistična Španija https://t.co/qdkvQrvH3T

— Sebastjan Jeretič (@NeuroVirtu) April 21, 2020

Protest je protest, ne glede na barvo vlade, proti kateri protestira

Nemško sodišče je presodilo, da pravice do zbiranja ni mogoče suspendirati. V nemških mestih so protestniki protestirali zoper restriktivne omejevalne ukrepe zaradi epidemije. To je branjenje demokratičnih pravic. Prav tako je prav, da so se v Izraelu zbrali protestniki proti dolgoletnemu premieru Benjaminu Netanjahuju. Naj pokažejo svojo demokratično pravico do zborovanja proti domnevno korumpiranemu premieru, ki je med drugim tesen zaveznik Donalda Trumpa. K protestom na ulice že pozivajo tudi posamezniki pretežno leve usmeritve pri nas.

Toda protesti proti omejevalnim ukrepom se dogajajo tudi v ZDA. Tam protestirajo predvsem posamezniki in skupine z bolj desnega političnega spektra. Pri izražanju svoje svobode do zbiranja jih je podprl tudi Donald Trump.

V tem primeru pa je istim medijem povsem normalno, da Facebook blokira organizacijo takšnih dogodkov na svoji platformi. S kritikami ne skoparijo niti na račun predsednika Trumpa, ki ruši disciplino karantene. Kje je zdaj branjenje demokratičnih načel s strani protestnikov?

Verodostojnost se kaže s konsistentnostjo

Vsakdo ima pravico, da si na podlagi lastnega znanja, izkušenj in svetovno-nazorskega prepričanja ustvari svoje lastno mnenje o tem, kakšni ukrepi so primerni. Toda poštenjak bo ukrepe presojal glede na vsebino, ne glede na barvo vlade, ki ukrepe izvaja.

Če so ameriški protestniki, ki protestirajo proti omejitvenim ukrepom nerazgledane egoistične marionete desničarskih omrežij, potem priseljenski protestniki pariških predmestij in nemških mest, ki protestirajo proti povsem identičnim ukrepom ne morejo biti junaki demokratičnih pravic.

Če te moti Madžarska prepoved namernega širjenja lažnih novic, potem ne bi smel biti tiho, ko gre za špansko napoved omejevanja informiranja javnosti za preprečevanje kritičnega vzdušja zoper vlado. Če podpiraš sproščen Švedski model opcijske samoizolacije z dovoljenimi dogodki do 50 oseb in odprtimi bari, potem te težko moti rahljanje ukrepov predsednika Trumpa.

Verodostojen medij raziskuje in objavlja točne informacije. Pošten medij se drži svojega prepričanja in pohvali dejanja, ki se skladajo s tem in kritizira ukrepe, ki se mu zdijo škodljivi. Pošten posameznik preučuje ukrepe glede na to, kaj prinašajo k skupnemu dobremu, ne kdo jih uvaja. Različni vidiki iskanja poti k skupnemu dobremu so normalni, legitimni in demokratični. Dvolično ocenjevanje ukrepov na podlagi politične pripadnosti pač ne.

Morda nam bo pandemija pomagala pri ločevanju zrnja od plevela tudi na področju medijev in njihovega poročanja.