Kako je Aleksander Čeferin čez noč postal podoben Janezu Janši. In s tem dosegel svoje

Zajem slike Youtube, Wikipedia
POSLUŠAJ ČLANEK
Slovenec na najvplivnejši funkciji res nima sreče. Ravno pod njegovim mandatom na čelu UEFA je prišlo do puča, ki se je sicer na tihem napovedoval že dolgo. Dvanajst najbogatejših nogometnih klubov je poskusilo svojo tržno vrednost monetizirati (le) zase in ustanoviti zasebno nogometno superligo.

Razplet bolj ali manj poznate. Poskus so spodkopali ljubitelji nogometa na Otoku, kjer pravijo, da so ta šport izumili in si ga zdaj niso dovolili ukrasti s strani nekih pohlepnih Američanov in ostalih superbogatašev, ki sploh ne razumejo, zakaj pri najpomembnejši postranski (zanje glavni) stvari na svetu sploh gre.

Predsednik UEFA Čeferin se je z napovedmi ustanovitve takšne lige soočal že leta in ves čas zatrjeval, da iz tega ne bo nič. A v nedeljo zvečer, dan pred napovedano predstavitvijo nove oblike Lige prvakov, ki je v veliki meri prikrojena ravno, da nasiti velike, se je izkazalo, kako zelo je podcenjeval situacijo. Ter hkrati precenjeval svoja "prijateljstva", ki pridejo s funkcijo, in s katerimi se je (vsaj do zdaj) rad javno hvalil.

Ob malem morju vsega, kar je bilo o tej tridnevni nogometni drami povedanega, morda nekoliko v senci ostaja paradoks slovenskega odvetnika Aleksandra Čeferina. Zdi se namreč, da je teh nekaj dni o njem razkrilo mnogo več kot vsi prijazni intervjuji v vseh resnih in tabloidnih medijih skupaj.

Včeraj kritiziral Janšev način komunikacije, danes ga je uporabil sam


Aleksander Čeferin je zadnje mesece v zobeh podpornikov sedanje vlade in njenega predsednika, saj kot hvaležen in pogost sogovornik osrednjih medijev ne zamudi priložnosti, da s piedestala mednarodne zvezde ošvrkne aktualno domačo oblast. UEFA svojim funkcionarjem sicer striktno prepoveduje politično vmešavanje v posamezne države, kar pa si Čeferin očitno razlaga nekoliko po svoje. To za odvetnika njegovega kova niti ni tako presenetljivo.

A tokrat je, delno po naključju, delno pa po lastni nespretnosti, izpadel groteskno. Za POP TV je namreč dal še enega v seriji intervjujev, kjer je obstoječo oblast obtoževal neprimernega komuniciranja z grožnjami, prepovedmi in obtoževanji ter razlagal, da se z ljudmi pač tako ne ravna, temveč se probleme rešuje s pogovori.

Že naslednji dan pa je na uradni novinarski konferenci Uefe klubom superlige grozil z izključitvijo iz vseh tekmovanj pod okriljem UEFA, njihovim igralcem pa s prepovedjo nastopanja za reprezentance ter udeležbe na evropskem in svetovnem prvenstvu. Svojega (donedavnega) velikega prijatelja Andreo Agnellija pa je označil za največjega lažnivca, kar jih je kdaj spoznal ter ga posredno primerjal s kačo, ki se je prikradla v njegovo bližino.

Ob tovrstni komunikaciji Čeferinu ni ostal dolžan predsednik Reala iz Madrida in superlige, Florentino Perez. V intervjuju za španske medije je dejal:"Predsednik UEFA je izrekel nekaj, česar ne bi smel izreči. Užalil je Agnellija. UEFA se mora spremeniti, mi nočemo predsednika, ki nas žali ... ni sprejemljivo, da se v demokratični Evropi komunicira na takšen način."

Nočejo torej takšne komunikacije v demokratični Evropi. Zveni znano? Na Aleksandra Čeferina so torej iz Evrope priletele praktično enake obtožbe, kot letijo na slovenskega predsednika vlade Janeza Janšo. S to razliko, da sam zaradi njih domačega medijskega masakra ni deležen. Ampak glede tega seveda ne moremo biti presenečeni.
Na Aleksandra Čeferina so torej iz Evrope priletele praktično enake obtožbe, kot letijo na slovenskega predsednika vlade Janeza Janšo. S to razliko, da sam zaradi njih domačega medijskega masakra ni deležen. Ampak glede tega seveda ne moremo biti presenečeni.

Kako presenetiti človeka, ki je četrt stoletja branil največje kriminalce?


"Sem odvetnik s kazenskega področja, a še nikoli nisem videl osebe, ki bi se tolikokrat tako zlagala, kot se je on". S temi besedami je Čeferin pred svetom obračunal s predsednikom Juventusa Angellijem, enim največjih prevratnikov v tej zgodi. Imel ga je namreč za prijatelja, kateremu je za dopustovanje odstopil vikend na Hvaru in šel za krstnega botra njegovi hčerki

Iz njegovih besed prav čutimo, da se je ta izdaja Čeferina osebno dotaknila. V tej zgodbi je nedvomno izpadel naivno. Predvsem pa neprepričljivo. V življenju je kot odvetnik gotovo doživel vse živo; zastopal celo plejado lažnivcev, manipulantov, prevarantov, ki so svojim najbližjim lagali, jih pustili na cedilu, jim (figurativno) zabodli nož v hrbet. Gotovo je bil Čeferin v svoji prejšnji službi navajen vseh sort stvari.

Ali pa scen kot je tista z družino Janković, ki so jo nekateri privlekli na dan. Težko je pozabiti bizaren Juretov nastop pred parlamentarno komisijo, ki se je pred desetletjem ukvarjala z gradbeni posli. Saj veste, "odgovor enak prejšnjemu ..."

https://twitter.com/UrosRaztresen/status/1384157406028984324

Očitno Čeferin ni vajen, da se spletke, sprenevedanja, izigravanja, prevare in laži lahko zgodijo tudi njemu osebno. Čeprav je imel vse življenje opravka s sumljive vrste bogataši, se ni naučil, da takšnim ljudem, ko je v igri denar, preprosto ne gre zaupati.

Nepojmljivo je, da se kot predsednik evropske nogometne organizacije ni zavedal, da so razna »prijateljstva«, ki pridejo s funkcijo, zgolj to. Poznanstva, od katerih imata obe strani vzajemno korist. Da se, ko si na tako visokem položaju, vedno najdejo ljudje, ki jim je bolj kot ti všeč tvoj vpliv, ali pa te le želijo obdržati na svoji strani, dokler jim je tvoje zavezništvo v korist.

Zdi se, da je Aleksander Čeferin resnično verjel, da sta z Agnellijem prijatelja zaradi osebnega ujemanja, skupnih pogledov, podobnih zanimanj in razmišljanj. Da bi mu o resnih namenih formiranja superlige prijatelj iskreno povedal ali ga nanje celo opozoril. A zdaj mu Angelli preko medijev sporoča, da "odnosi v nogometnem svetu ne temeljijo na iskrenosti in zaupanju".  

Še sreča za Angleže


Čeprav se nam je v Sloveniji do sedaj zdelo, da je Čeferin najpomembnejša oseba v evropskem nogometu, se po dogajanjih zadnjih dni vse bolj zdijo prepričljive teze nekaterih, da so ga veljaki evropskega nogometa nastavili kot šibkega predsednika, kateremu bi se lahko dobrikali, za njegovim hrbtom pa mešetarili kolikor jih je volja.

A danes se lahko smeje Aleksandru Čeferinu. Priznanje mu gre, da iz te zgodbe izhaja kot zmagovalec, kar je, bolj kot zanj samega, pomembno za evropski in svetovni nogomet. Če del uspeha pri sesutju projekta superlige pripišemo njemu, bi lahko dejali, da mu je z načinom komunikacije, ki jo je uporabil, vendarle uspelo: z grožnjami in izsiljevanjem torej. A bližje resnici je, da so ga iz te godlje potegnili (pre)ponosni Angleži, ki si, brez da jih kdo karkoli vpraša, ne pustijo kar tako vzeti patronata nad nogometno igro, ki jim po njihovo kot izumiteljem tega športa neizpodbitno pripada.

A ta razlaga velja le za mednarodno sceno. Pri nas, kot itak veste, poznamo resnični razlog za propad superlige. Na koncu je pač vsega kriv Janša ...

https://twitter.com/MihaMarkic/status/1384740828762054656
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike