Kako in od kdaj nas Bog pozna? Iskanje našega izvora z Origenom Aleksandrijskim

V dneh kralja Jošija mi je prišla beseda Gospodova, rekoč: »Preden sem te upodóbil v materinem telesu, sem te poznal; preden si prišel iz materinega naročja, sem te posvetil, te postavil za preroka narodom.« (Jer 1,4-5)

Ob tem znamenitem opisu poklica preroka Jeremija misel nehote zaplava k nedostopnim daljinam preteklosti, v čas še pred stvarjenjem sveta, v globočine Božjega načrta. Čudovito poročilo o razodetju Božje zamisli glede preroka, ki je živel na prelomu iz 7. v 6. stoletje pr. Kr., vse do padca Jeruzalema in uničenja Salomonovega templja leta 587 pr. Kr., razpira obzorje smisla življenja vsakega izmed nas. Če v skladu s svetopisemskim izročilom verujemo, da je Bog ustvaril svet po svoji modrosti (prim. Mdr 9,9), potem vemo, da svet – kaj šele človek kot krona stvarstva! – ni proizvod kakršnekoli nujnosti, slepe usode ali naključja, temveč izhaja iz svobodne volje Boga, ki je hotel, da bi ustvarjena bitja postala deležna njegove biti, njegove modrosti in njegove dobrote.

A v izogib izpetim posploševanjem, ki nas zaradi svoje ustaljenosti pogostoma ne nagovarjajo več, predlagam, da prisluhnemo enemu izmed največjih razlagalcev Svetega pisma v vsej zgodovini, Origenu iz Aleksandrije (ok. 185–ok. 253 po Kr.). Ta kontroverzni mislec, ki je bil tekom zgodovine zaradi določenih (pre)drznih učenj velikokrat nerazumljen in celo obsojen s strani uradne Cerkve, je med drugim zapustil 28 govorov, posvečenih knjigi preroka Jeremija. Zaradi obsega homilij, namenjenih njegovim najbolj preprostim poslušalcem, poskušajmo vstopiti zgolj v razumevanje prvega dela Gospodovega sporočila:

»›Preden sem te upodóbil (gr. plásai) v materinem telesu, sem te poznal,‹ je rečeno bodisi o Jeremiju bodisi o Odrešeniku. Ko boste prebrali Prvo Mojzesovo knjigo in opazovali, kaj je rečeno o stvarjenju sveta, boste ugotovili, da Sveto pismo na izjemno natančen način (gr. dialektikótata) ni reklo: ›Preden sem te ustvaril (gr. poiésai) v materinem telesu, sem te poznal.‹ Kajti ko je bil ustvarjen po podobi (1 Mz 1,27), je Bog rekel: Naredimo (gr. poiésomen) človeka po svoji podobi in podobnosti (1 Mz 1,26); ni rekel: ›Oblikujmo (gr. plásomen).‹ Ko pa je vzel prah iz zemlje, ni ›naredil (gr. pepoíeke)‹ človeka, ampak ga je oblikoval (gr. éplase) (1 Mz 2,7) in človeka, ki ga je oblikoval, je postavil v raj, da bi ga obdeloval in varoval (prim. 1 Mz 2,15).« (Origen, Hom. I in Jer. 10.1)

Prva raven besedila odraža zgodovinski pomen, kako je bil ustvarjen Jeremija, medtem ko Origen takoj ponudi tudi kristološko razlago, kako to besedilo govori tudi o Božjem Sinu. Za boljše razumevanje besedila, s pomočjo dveh ključnih grških glagolov »ustvariti« in »oblikovati«, prikliče v spomin poročilo o stvarjenju človeka, kjer je to opisano dvakrat: 1) v 1 Mz 1,26 je govora o notranjem človeku, ustvarjenem po Božji podobi in podobnosti, torej ustvarjanje (gr. poíesis); 2) medtem ko v 1 Mz 2,7 beremo opis človekovega »fizičnega« stvarjenja, izoblikovanja iz zemeljskega prahu, torej oblikovanje (gr. plásis).

Origen, že na sledi Aristobula in Filona Aleksandrijskega (ideja je bila prisotna tudi v rabinski tradiciji, prim. 1 Kor 15,47), razlikuje dvojno stvarjenje: v prvem, duhovnem, so bila ustvarjena umna bitja, v drugem, telesnem, pa so ta prejela tudi telesa. K tej ideji se Origen zateče, da bi se zoperstavil dualističnim prepričanjem, ki so tudi znotraj krščanstva iskala odgovor na temeljno vprašanje unde malum, od kod zlo? Po njegovem je bilo sprva po Božji dobroti ustvarjenih omejeno število duhovnih bitij (umov oz. duš), izmed katerih jih je veliko svobodno odpadlo od Boga in šele nato je prišlo do drugega, materialnega stvarjenja, ki duše obremeni s težkim telesom, sorazmerno glede na težo padca. Vzrok za prvotni padec je po mnenju aleksandrinskega teologa prostovoljni odpor zoper najvišje dobro, Boga. Končna blaženost, ki je cilj vseh bitij, pa bo podobna prvotnemu stanju, ko bodo vsa bitja zopet lahko v polnosti in za vedno uživala Dobro.

Za Origena je poznavanje Boga tesno povezano z dostojanstvom, ki ga ima človek, da je sploh najprej spoznan od Boga.

V nadaljevanju razlage se aleksandrijski učenjak spusti na raven vsakega človeka in poda zanimivo interpretacijo:

»Preden sem te oblikoval v materinem telesu, sem te poznal. Če bi Gospod poznal vse ljudi, ne bi rekel posebej Jeremiju: Poznal sem te. Zato Bog pozna tiste, ki so edinstveni, tiste, ki so vredni njegovega poznavanja, in Gospod pozna svoje (2 Tim 2,19), toda Bog ne pozna tistih, ki niso vredni, tako kot Odrešenik, ko pravi: Nikoli vas nisem poznal (Mt 7,23). Ker smo ljudje, v kolikor napredujemo, presojamo, da so določene stvari vredne, da jih poznamo. O nekaterih stvareh pa nočemo slišati, zato teh stvari ne poznamo niti ne vidimo, medtem ko druge želimo spoznati.« (Origen, Hom. I in Jer. 10.2)

Za Origena je poznavanje Boga tesno povezano z dostojanstvom, ki ga ima človek, da je sploh najprej spoznan od Boga. Temu mora slediti tudi primerno ravnanje, kar lepo pokaže v nadaljevanju s pastoralno spodbudo:

»Kaj sledi? Bog vesolja želi poznati faraona, želi poznati Egipčane, vendar ti niso vredni spoznati Boga. Mojzes pa je vreden in prav tako je vreden vsak od prerokov. Veliko stvari morate urediti, da bi vas Bog lahko začel spoznavati. Jeremija je namreč spoznal, še preden je bil oblikovan v maternici, drugega pa bo morda začel spoznavati, ko bo živel trideset let, drugega pa, ko bo živel štirideset let.« (Origen, Hom. I in Jer. 10.2)

V obnebju Origenove misli je stalna prisotnost ideje o pred-obstoju umnih ustvarjenin, torej tudi človeka. Pred-obstoj ni zgolj pred-znanje oz. Božja pred-vidnost, ki že vnaprej pozna razvoj dogodkov, marveč je tesno povezana s poskusom razlage, zakaj so bitja v trenutnem stanju v tako različnih stanjih, kot so, predvsem kar zadeva njihovo moralno ravnanje in izbiranje med dobrim in zlom. Tovrstno učenje je nastalo kot sad spoja med grško filozofsko, predvsem platonistično in orfično-pitagorejsko, tradicijo in svetopisemskim poročilom o stvarjenju ter pozneje s strani cerkvenega učiteljstva ni bilo priznano. Dvomljivi pravovernosti navkljub bolj kot enega izmed možnih odgovorov na začetno vprašanje o našem pred-obstobju v Božji zamisli ta ideja odraža nemirni iskateljski duh, ki je krasil Origena.

Ta spraševalen duh lahko navdahne tudi nas, da bi ob premišljevanju Božje besede iskali naš izvor in cilj, smisel našega življenja, saj smo – kot je pretanjeno razvidno tudi iz današnjega evangeljskega poročila o tem, kako njegovi sokrajani v Jezusu niso prepoznali več kot le Jožefovega sina (prim. Lk 4,21-30) – zaradi dejstva, da smo vsi od nekdaj v Božjem načrtu, neprimerno več od tega, kar se vidi ali kakršne nas doživljajo na zunaj drugi ljudje.

»Kadar se ne spominjamo Njega, ki je oblikoval človeka v maternici ter oblikoval srce in razume vsa dela (Ps 33,15), takrat ne upoštevamo, da je Bog pomočnik ponižnih in nizkih, zaščitnik slabotnih, uteha obupanih in rešenik zapuščenih.« (Origen, Com.. in Io. 13.167-168)