Kako gledamo na predelovanje nezavednih čustvenih vsebin, misli in občutkov med zakoncema?

V zaključnem delu nagovora pred štirinajstimi dnevi sem obljubil, da bomo nadaljevali z raziskovanjem duhovnega prostora, v katerem naj oče in mati kot mož in žena predelujeta in prečiščujeta nezavedne čustvene vsebine, misli, občutke in čutenja. Ali je to res potrebno? Starejši na to nismo bili navajeni. Ker o stvari nimamo prave predstave, smo nezaupljivi. Marsikak starejši duhovnik pravi, če komu sv. maša, molitev in spoved niso dovolj, mu ni pomoči.

Sam se s takšnim razmišljanjem nikoli nisem strinjal, čeprav si globine potrebe po prečiščevanju nezavednih vsebin nisem znal dobro razložiti, še manj pa sem vedel, kako se zadeve lotiti. Tudi vzgoja v bogoslovju nas k temu ni spodbujala. Ta ugotovitev ni očitek nekdanjim predstojnikom in duhovnim voditeljem, ampak le spoznanje, da gre sedaj za nov poudarek, ki se uveljavlja šele v zadnjem času. Pred desetletji je bil primeren za duhovnika kandidat, ki je tudi navzven pokazal dovolj smisla za duhovnost, molitev, zakramente, češčenje Matere Božje, spoved, delovne navade, zavzetost za študij, spoštovanje hišnega reda in lojalnost do predstojnikov. Kandidatu, ki je bil kronično nezadovoljen, neurejen in je bil nagnjen k različnim razvadam, so svetovali več molitve, redno spoved in poboljšanje. Če spremembe niso bile vidne, so ga odslovili.

Slabosti, ki jih je imel kandidat za duhovništvo, so razumeli moralno. Duhovnost, kot smo jo opisali, je veljala kot zdravilo za moralno nepopolnost.  Če poenostavim: za bogoslovca, ki je navzven kazal, da ima težave sam s seboj, je veljalo, da je slabič, moralno slaboten, etično neizklesan in neutrjen v krepostih. Cilj, ki ga je moral bogoslovec doseči pred mašniškim posvečenjem, je bil njegov moralni napredek, ki ga je predstojnik ocenil kot sad bolj poglobljene duhovnosti.  Bogoslovce je presojal po kriteriju: bolj ko je pristna duhovnost, večja je moralna popolnost.

Kaj se je v resnici dogajalo? Moralne drže kandidata, ki so bile po merilih predstojnika kot zunanjega opazovalca zadostne in sprejemljive, so duševne in vedenjske probleme kandidata samo prekrile, potisnile iz vidnega polja, ne pa rešile. Kandidat se je nekako naučil živeti s svojo nerazrešeno in nepredelano notranjostjo, kar pomeni, da je vse življenje trpel, ker so ga, na primer, v matični družini in nato tudi v bogoslovju vzgajali predvsem s prepovedjo, namesto da bi mu omogočili varno raziskovanje zunanjega sveta; trpel, ker so ga pri njegovem eksperimentiranju pogosto prekinjali in moralno negativno vrednotili njegove pristope, če je želel kaj samostojno preizkusiti in ustvarjati zunaj okvirov, ki so jih vzgojitelji poznali in jih moralno pozitivno vrednotili.

Kdor je vzgajan na takšen način, ga je vedno nečesa sram. V odrasli dobi ima tak človek obrambno držo, ker se vedno boji, da bo prestopil dejanske ali umišljene meje in bo zato pri starših ali predstojniku slabo zapisan. Tisto, česar se sramuje, a ga privlači, prikrije tako sebi kot predstojniku. Človek, ki se mora vedno prilagajati, da ne bi bil osramočen, da ga nadrejeni ne bi ponižali in imeli za nezanesljivega, na zunaj vneto zagovarja uradno zapisana pravila in postane nekritičen apologet delovanje institucije, ki je pripada, ne glede ali za to obstajajo upravičeni razlogi ali ne. Predvsem pa je produkt takšne vzgoje oseba, ki je občutljiva na vsako kritiko. Strah jo je doživetja nevrednosti, izpostavljenosti in nemoči. Vse to pa ima za posledico malodušje, brezvoljnost in pobitost. A še ne tako dolgo nazaj so malodušje razlagali moralno, kot premajhno zaupanje v Boga, ki je vir veselja. Veliko se je govorilo o veselju, ker je to Božja kategorija. In če je šlo za pomanjkanje veselja, je to veljalo za moralno slabo, zato je bilo treba za varno sobivanje z ljudmi, ki so udejanjali standarde veselja, veselje nekako odigrati.

Večina teh težav, ki smo jih kratko navedli, zaznamuje tudi sodobno vzgojo, le da težav ne pripisujemo osebni krivdi posameznika. Psihičnih in vedenjskih problemov danes ne enačimo več s slabo moralo posameznika. Kako krivično je človeku, ki ni imel lepega otroštva, pripisati še krivdo, da je tak, kakršen je, po svoji krivdi, ker je len, površen, lahkomiseln ipd.

S papežem Frančiškom se tudi v vzgojo bogoslovcev uvajajo nove prvine. Predstojnik bogoslovca zaradi napak, ki jih dela, ne more odpraviti tako, da ga pošlje pred tabernakelj in mu naroči, naj se pogovori z Jezusom in z Njim premisli, zakaj to ali ono v njegovem življenju ne deluje. Pač pa je odslej naloga vzgojitelja, da skupaj s kandidatom preiskujeta njegovo psiho-emocionalno situacijo. Šele takrat, ko v procesu tega raziskovanja  skupaj identificirata kak razlog, zaradi katerega ima kandidat težave v komunikaciji ali težave s premajhno motiviranostjo za spolnjevanje vsakdanjih dolžnosti; šele takrat torej, ko dojameta, zakaj je bogoslovec malodušen, nezadovoljen, pretirano kritičen itd., naj gre kandidat pred tabernakelj in tam prosi Gospoda, naj mu pomaga v čisto določeni težavi, ki jo je končno opredelil in prepoznal njeno poreklo. Tako se milost, ki jo Gospod po molitvi naklanja kandidatu za duhovništvo, vceplja oziroma preliva v tisto njegovo notranjo ranjenost, kjer nastajajo zastoji, nefunkcionalnost, da jo zdravi in osvobaja.

Na primeru svoje večletne duhovne formacije in formacije, kakršna je sedaj v bogoslovju, sem želel pokazati, da je cilj, ki smo si ga za danes zastavili – predelovanje nezavednih čustvenih vsebin, misli in občutkov med zakoncema – še kako utemeljeno.

Predelovanje čustvenih vsebin, misli in občutkov, ki je, kot smo videli, potrebno, pa ni vse, na kar moramo misliti, predvsem pa to ni edinozveličavna in še manj čudežna formula. Pozorni moramo biti še na dva druga vidika. Najprej na ugotovitev, da danes mnogi v želji, da bi doumeli sebe in svojo notranjost, zaidejo v psihologizem, ki je v precenjevanju psihologije in psihoterapije kot temelja duhovne in duševne znanosti. Prav najgloblja resnica naše vere, Sveta Trojica, katere praznik danes obhajamo, nam pomaga razmejiti in urediti različne sfere doživljanja sebe, sveta, bližnjega in Boga. Vsak od nas je namreč na meji dveh svetov. Na eni strani mene in mojega zavedanja vsega bivajočega, je makrokozmos, torej vsa narava in vesolje, na drugi strani moje zavesti pa je moj notranji, duševni mikrokozmos čustev, doživljanj, misli in občutkov. Sveta Trojica je potemtakem onstran makro in mikro kozmosa, če z mikrokozmosov mislimo na svoj duševni svet. Shematsko se zdi, da najdemo Boga, Sveto Trojico, na obeh skrajnih polih. Toda Bog je vidnemu in nevidnemu vesolju in tudi vsakemu izmed nas bolj notranji, kot nam je notranje kar koli ustvarjenega, bolj notranji, kot lahko svojo notranjost kdaj koli občutimo in opišemo in bolj notranji kot nam je lahko notranja ljubezen do sozakonca in otroka. Bog je potemtakem onstran vsega in obenem v vsem, a je absolutno Drugi tako tistemu, kar je onstran, kot tistemu, kar je notranje. Bog je v vsem, kar obstaja, a ni to, kar obstaja, ker je temu kar obstaja, absolutni Drugi. In prav zato, ker je Drugi vsemu, kar zaznavamo in spoznavamo, je lahko Odrešenik. Odrešenik tudi tistih notranjih stanj, v katera psihologija ne more vstopiti, jih ne dojeti, pa tudi ne opisati in ne zdraviti.

Za vse to, kar danes omenja knjiga Pregovorov – pravodovja, prvine zemlje in vesolja, utrjene gore, zbiralniki voda, hribi, oblaki, brezdanje morje – se v veri zahvaljujemo Stvarniku in se čudimo Božji domišljiji, ki je ustvarila milijarde vrst živih bitij, ki pa so vendarle samo medla podoba tega, kar nam je Gospod pripravil v svoji previdnosti. Zato je lahko vsak sprehod v naravi, vsak otip še tako majhne živalce, mistični dotik notranjega življenja v Bogu. In kakor nas s Troedinim Bogom povezuje čudoviti svet narave in veličina vesolja, nas z njim povezuje tudi to, kar se skriva v naši duši. Če od nekdaj preiskujemo vesolje, ker nas usmerja na ljubečega Stvarnika in s tem hranimo svojo dušo, iz istega razloga preiskujemo tudi svoj psihični svet, da z zdravljenjem čustev, misli in svoje ranjenosti pridemo do občutka za ljubezen, kakršna je v Bogu.

Drug vidik, ki ga pri predelovanju čustvenih vsebin, misli in občutkov ne smemo prezreti, pa pride na vrsto naslednji teden.

»Vsem kar ima Oče, je moje,« pravi Jezus svojim učencem in je seveda tudi naše, ker smo dediči kraljestva.