Kako doseči strokovnost, odličnost, odgovornost in zadovoljstvo zaposlenih v javnem sektorju?

Vlada si po napovedanih spremembah v zdravstvu, šolstvu, okolju in davčni politiki očitno odpira še eno fronto v sistemu plač javnega sektorja (JS). Zdi se, da brez kakršnegakoli resnega predhodnega premisleka, po sistemu »bomo sproti« in »slabše ne more biti«. Res?

Sistem plač v JS je zapacan in od 14-letnega mrcvarjenja precej zdelan, a je še vedno koncept, ki preprečuje popolni kolaps državnega proračuna. Zastavljen je bil kot enoten, a je skozi leta, z delnimi, bolj ali manj strokovnimi prilagoditvami, še posebej ob »štangi« posameznih sindikalnih central, velik del te enotnosti izgubil. Racionalno se torej zdi mnenje, da ga je potrebno »ažurirati« in prilagoditi novemu času in dejstvom. A ne na hitro in brez premisleka. Prvi predpogoj je, da ga sploh poznamo, razumemo njegov namen, vsebino in cilje, ki so bili z njegovo implementacijo kljub vsemu doseženi. Vzdržnost javnih financ namreč.

Trenutni sistem je postal hibrid, kjer imamo prvorazredne, drugorazredne in vse ostale, ki so nujno zlo.

Slovenci se sicer pregovorno spoznamo na vse, a Doktor Virant je za njegovo naštudiranje, usklajevanje in na koncu izpogajanje potreboval dva mandata. Brez upoštevanja predhodnih priprav in razmišljanj o konceptualnih rešitvah. Plačni sistem je poznal do obisti, za vsak problem je poznal morebitne finančne posledice, predvidel posamezne rešitve, plačne anomalije, posebnosti, kje bodo največje težave in kje bo največ front. A jasen je bil tudi cilj. Nevzdržen sistem, kjer se plače določajo na podlagi moči (ne argumentov) in vsakokratnih razmerij znotraj vladnih predstavnikov, je potrebno spremeniti.

Izhodišče je bilo postavljeno na točko, da ne razpravljamo o tem, ali je pomembnejši učitelj, ki vzgaja prihodnost, ali zdravnik, ki zdravi sedanjost. Oba potrebujemo in oba je potrebno nagraditi. Pošteno. A tu se zaplete. »Pošteno« je namreč zelo relativno. Še posebej za tistega, ki plačo daje, in tistega, ki plačo prejema.

Trenutni sistem je postal hibrid, kjer imamo prvorazredne, drugorazredne in vse ostale, ki so nujno zlo. Prvorazredni, zdravstvo in šolniki lahko zaradi svoje (pre)moči izsiljujejo vlade, ki se nato »izpogajajo« tako, da večini zahtev ugodijo, tudi na račun ostalih, in si tako zagotovijo mir. Drugorazredni (policija, vojska) posledično dobijo nekaj drobtin zaradi »uspeha« prvorazrednih, ker pač v »socialistično« čutečih državah morajo profitirati vsi. Ostali, recimo strokovno-tehnični kader oz. plačna skupina »J«, pa preko svojih sindikalnih zastopnikov pritisne na dvig minimalne plače, s čimer sicer »izpogaja« pavšalne dvige, a le za najnižje plačana delovna mesta znotraj plačne skupine. To pa ruši vzpostavljena razmerja enotnega sistema.

Tako imamo po letih populističnega dvigovanja minimalne plače in rušenja razmerij anomalijo, ko zaposleni trenutnega »minimalca« dosežejo okoli 20 plačnega razreda, kar v praksi pomeni recimo hišnika s srednjo šolo v 26 PR in diplomirano ekonomistko, višjo svetovalko, v (izhodiščnem sicer) 33 PR. Vmes je zgolj 7 PR?! Druga skrajnost takega »enotnega« sistema pa je, da prvorazredni zaradi parcialno izpogajanih dodatkov (razredov), nepreglednih delovnih obvez in urnikov s plačami odletijo v nebo.

Ker za boljši koncept od trenutnega ni dovolj govoriti zgolj o finančni vzdržnosti. Potrebujemo odgovore na težka in res pomembna vprašanja.

A ob igri sindikalističnega izsiljevanja, ki traja praktično od uveljavitve enotnega plačnega sistema v letu 2008, boljšega koncepta od sedanjega, se bojim, (še) nimamo. Ker za boljši koncept od trenutnega ni dovolj govoriti zgolj o finančni vzdržnosti. Potrebujemo odgovore na težka in res pomembna vprašanja. Kako doseči strokovnost, odličnost, odgovornost in zadovoljstvo zaposlenih v javnem sektorju?

S sedanjo birokratsko uravnilovko namreč ne plačujemo opravljenega dela, pač pa zgolj delovno mesto, kjer naj bi nekdo nekaj naredil. A tega v JS potem nihče ne meri. Med zaposlenimi tako nimamo diferenciacije po obsegu, vsebini in kvaliteti opravljenega dela, niti pravičnega plačila za to.

Uveljavitev tako potrebne pozitivne diferenciacije je namreč utopija, dokler bo vsa sindikalna srenja vpila, da smo vsi enaki, vladajoča oblast pa bo kimala in preračunavala, koliko nas še lahko zadolžijo, da bodo sindikati dali mir, proračun pa bo še nekako vzdržal in obremenil naslednje generacije.

Ker individualnost, o kateri govorimo, se mora poznati v plačah. Tisti, ki so pripravljeni delati več in bolje, morajo biti tudi bolje plačani. Mora biti razlika, mora biti nagrada in mora biti sistem, ki bo omogočal, da se bo delati splačalo. Sploh dobro. In da ne letno ocenjevanje (80% odličnih), ki je podlaga za triletno avtomatično napredovanje, ne plača, ne dodatki ne bodo v JS nekaj samoumevnega in pravica. Nujno mora postati to, čemur je dejansko namenjeno, plačilo za dobro opravljeno delo.

Reforma torej da, vendar domišljena, racionalna, z jasno vizijo, rešitvami in ciljem, kaj želimo doseči in v kakšnem časovnem okvirju.

Noben steber, nobena izravnava in nobena nova lestvica tega ne more rešiti sama po sebi. Kot spremembe v zdravstvu brez večje učinkovitosti in nadzora obstoječega toka denarja in dela niso reforma, tudi pri plačah v JS napredka ne more biti, dokler bo razmišljanje tipično Slovensko(istično) v smislu »enakih želodčkov«.

Reforma torej da, vendar domišljena, racionalna, z jasno vizijo, rešitvami in ciljem, kaj želimo doseči in v kakšnem časovnem okvirju. Tako se delajo reforme, v nasprotnem dobimo nedomišljene spremembe, ki zgolj poglabljajo izvorni problem. Obljubljanja v stilu, dobite 600 evrov takoj, ko pridem v pisarno, ter na horuk spreminjanje nečesa, kar so nekateri domišljali desetletje, reformno vsekakor ni. Bolj prodajanje megle in uničevanje obstoječega, zaenkrat še vzdržnega modela.

In kot predlagana davčna »reforma« ni nobena reforma, pač pa »de facto« nalaganje novih davčnih bremen, se tudi »reforma« plač kaže zgolj kot dodatno breme za proračun, katere cilj je uničiti obstoječi sistem »ad hoc«, brez jasne vizije in koncepta, kaj potem. V smislu »bomo sproti« iz začetka oz. »Svobodno po Golob(čk)u« pač. Žal.