Kako do neškodljive vlade?

Rok Čakš

Vir foto: Pixabay
POSLUŠAJ ČLANEK
Po letu in pol ni nobenega dvoma. Predsednik republike, analitiki Domovine in drugi poznavalci smo imeli prav: Koalicija petih strank in pogodbenih partneric pod vodstvom drugo uvrščenega na volitvah, Marjana Šarca, ni optimalna rešitev za Slovenijo. Pravzaprav se je izkazalo, da najbrž ni niti najmanj slaba med slabimi možnostmi. Marsikdo pa bi celo zatrdil, da, glede na volilni izid, Slovenijo vodi najslabša mogoča vlada.

Daleč od tovrstnega mnenja očitno ni tudi zmagovalec volitev, sicer poraženec postvolilne matematike, Janez Janša. V gosteh pri Tanji Gobec je dejal, da je Šarčeva vlada politično truplo v odhajanju, ki Sloveniji povzroča škodo. Ter dodal, da je »mogoče možno sestaviti nekaj boljšega«, a hkrati ne »nekaj trdnega«.

Podcast komentarja je na voljo na dnu prispevka


Preden se začnemo ukvarjati s tem, kako bi Slovenija lahko prišla do »nečesa boljšega, a ne preveč trdnega«, si zastavimo osnovno vprašanje: je vlada Marjana Šarca res škodljiva za Slovenijo?
Večina zaposlenih v javnem sektorju in tistih na socialni podpori bi trditvi o škodljivi Šarčevi vladi nedvomno oporekala.

Za koga je vlada škodljiva in za koga koristna?


Večina zaposlenih v javnem sektorju, v levičarskih nevladnih organizacijah in tistih na socialni podpori bi trditvi o škodljivi vladi nedvomno oporekala. Vlada, ki je koristna zanje in za njihove denarnice, zagotovo ne more biti hkrati škodljiva za Slovenijo. Saj oni so Slovenija. In zanje je vlada kar optimalna. Četudi ne postori ničesar drugega, kot da tu in tam odpre pipico. Račun bo že plačalo gospodarstvo.

In prav v gospodarstvu najbrž menijo drugače. Globalna konjuktura jim je sicer prinesla višje dohodke, tudi višje plače zaposlenim. A hkrati manjko delavcev in višje kapitalske obdavčitve, ki se med drugim pretakajo v podvojeno vsoto denarja za socialno podporo domnevno nezaposljivih na borzi dela. Satus quo in logika iz ene od novejših pesmi Andreja Šifrerja: »Naj se je, pije uživa in počiva«, pa grozi, da Slovenija gola, bosa ter brez ficka ponovno pade v brezno nove gospodarske krize.

Morda je uspavanim, opijanjenim in prenajedenim množicam ohranjanje statusa quo res vse, kar ta čas od vlade Marjana Šarca tudi pričakujejo. Morda bi bili rejtingi vlade nižji od sedanjih, če bi se lotila reforme ali dveh za »hude čase«. A vse to ne izpodbija ugotovitve,  da nezainteresiranost in operativna nesposobnost vlade za izpeljavo kakršnihkoli večjih ukrepov, ki bi Sloveniji koristili na srednji ali dolgi rok, naši državi dolgoročno škodi.

Kakšna bi bila za Slovenijo manj škodljiva vlada?


Ampak kakšna koalicija bi bila ob obstoječih razmerjih sposobna sprejemati ukrepe, ki bi Slovencem ta trenutek nekaj odškrnila za to, da jim bo boljše in lažje čez nekaj let? Matej Tonin ima pri tem prav, ko govori o potrebnih 46 glasovih in parafrazira sokrajana Šarca o kurjenju ražnja, ko je zajec še v gozdu.

Resda je Janša (brez odškodnine) v svoje vrste pripeljal 26. glas – nekdanjo Jelinčičevo poslanko in lastnico salona erotičnih masaž iz Žalca, Lidijo Ivanuša. In da bi nova koalicija potencialno lahko računala še na vsaj en glas iz vrst poslancev DeSUS-a. A to je, skupaj s poslanci Nove Slovenije, še vedno »le« 34 glasov. Če dodamo še 10 glasov potencialnih prestopnikov iz SMC (pri čemer so vsaj trije vprašljivi), in preostale Jelinčičeve tri, to sicer nanese ravno malo čez polovico, a takšna koalicija bi bila vsaj toliko majava kot Šarčeva.

Tu sta sicer še manjšinca, pa zelo nezadovoljna Alenka Bratušek s svojimi petimi poslanci. Ampak neznank okoli teh je enostavno preveč za resno napoved, da bi se takšna koalicija v praksi lahko sestavila. Sploh pa ne z Janšo na čelu.

Morda kdo misli, da bi se dolgoletni predsednik SDS v »dobrobit Slovenije, da prepreči škodo«, s tega mesta tudi umaknil. Ampak če bi to bil pripravljen storiti, bi najbrž storil že po volitvah, ko bi Slovenija lahko dobila glede na rezultat verjetno najbolj optimalno vlado SDS-NSi-SMC-SAB.
Morebitna politična kriza, ki bi vodila v razpad manjšinske Šarčeve vlade, ne bo plod tehtnejšega razmisleka v dobro Slovenije temveč kvečjemu posledica nerodnosti, nesreče.

15 mornarjev na mrtvečevi skrinji. Hoj-la-la in steklenica ruma ...


Nedvomno drži, so nekatere politične determinante danes drugačne. Miro Cerar je zgodovina in v SMC poveljuje čezblokovskemu povezovanju bolj naklonjeni Zdravko Počivalšek. Pa tudi Alenko Bratušek je Šarec nekajkrat grdo javno ponižal.

Pa vendarle; morebitna politična kriza, ki bi vodila v razpad manjšinske Šarčeve vlade, ne bo plod tehtnejšega razmisleka v dobro Slovenije, kot pravi Janša. Temveč kvečjemu posledica nerodnosti, oziroma nesreče, kjer bi v paniki in strahu pred politično smrtjo vladni čoln kdo zamajal tako močno, da bi zajel preveč vode za obstanek na površju.

V trenutkih, ko gre zgolj še za vprašanje preživetja, pa bi se utapljajoči nedvomno oklenili kateregakoli rešilnega pasu, tudi če je vržen iz nasprotne strani brega.

Namesto kot opisovanje dejanskega dogajanja je Janševe in tudi Toninove besede zato treba razumeti kot poskus dodatnega majanja čolna od zunaj, dodatne destabilizacije, če hočete. Legitimna želja opozicijskega dvojčka je, da se ta čim prej zvrne, po možnosti preden bi moral voziti na čelu ladjevja sedemindvajseterice Evropske unije, kateri bo Slovenija predsedovala v drugi polovici leta 2021.

Ironično si čim hitrejšega potopa po tihem najbrž želi tudi sam krmar te naluknjane lupine s tako razglašeno posadko. Saj bi na dovolj zgodnjih predčasnih volitvah, pod pogojem, da krivec zanje ne bi obveljal sam, žel mnogo obilneje kot je v preteklosti in kot bo v bolj oddaljeni prihodnosti.

Tudi zato je za Janšo skušnjava, da ponovno sestavi "nekaj boljšega, a ne najbolj trdnega" ter v drugo odvodi Svet EU, morda privlačnejša od takojšnje nove volilne loterije, ki bi jo tokrat morda celo izgubil. In hkrati tudi od treznega zgodovinskega razmisleka, kaj avantura z "začasno vlado" desni sredini ob naslednjih volitvah običajno prinese.

Šarcu in Janši je ta trenutek skupno še, da je časovno okno za njun optimalni scenarij izjemno ozko, spremenljivk pa enostavno preveč za kakršnokoli garancijo, da vse skupaj ne bi šlo po zlu. Zato se zdi še najbolj verjetno, da bo Šarčev četverec s krmarjem razglašeno veslal še nekaj časa, morda celo vse do cilja.

Če pa bo Slovenija po kakšnem (ne)srečnem naključju leto ali dve pred rednimi volitvami vendarle dobila novo, manj škodljivo ali celo neškodljivo vlado, pa bo to nedvomno kratkoročna blagodejna posledica legitimnega političnega boja za oblast.



"... Pijača in hudič sta pokopala slehernega. Hoj-la-la in steklenica ruma"

https://www.youtube.com/watch?v=98luuj8ymoQ

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike