Kako bo covid-19 preobrazil razmerja med velesilami

Vir foto: pixabay
POSLUŠAJ ČLANEK
Čeprav je v letošnjem letu navidezno izgledalo, da je ves svet v vojni proti virusu, je bilo leto 2020 kar se mednarodne politike tiče, mnogo bolj pestro kot na prvi pogled. Vzrok za to je pravzaprav banalen. Verjetno se nobeno leto v novejši zgodovini ni potovalo tako malo, kot se je letos. Kjer ni novinarjev, tudi ni uradnih konfliktov. V resnici pa so svetovne velesile na kriznih žariščih tega sveta še vedno prav tako ali še bolj brezobzirne kot v preteklosti.

Virus je prav tako razgalil sebičnost držav, ki so se neusmiljeno in povsem egoistično spopadle za zaščitno opremo, tako nehote razkrile, kako hitro se lahko konča mednarodno sodelovanje v začetku krize.

Prav tako je veliko držav, med njimi zlasti ZDA in Rusija, gradilo svojo samozavest na močnih vojaških arzenalih in sistemih za biološko obrambo. Potem pa so ugotovile, da se bo bitka bila na podhranjenih zdravstvenih sistemih.

Kdo bo zmagovalec


Za nespornega zmagovalca trenutne krize ta trenutek sicer velja Kitajska, ki je z izjemno represivnimi ukrepi virus že spomladi obvladala in sedaj ne povzroča večjih težav. Za velikega poraženca pa veljajo ZDA. Virus je tam zahteval že več kot 300.000 žrtev, kaotičen odziv pa je na volitvah odnesel republikanskega predsednika Trumpa, čeprav se je to še spomladi zdelo povsem nemogoče.

Toda takšna analiza je po mnenju enega najuglednejših geopolitičnih analitikov Francisa Fukuyame globoko napačna. Najprej zato, ker spregleda, da so kitajske oblasti z dolgotrajnim zanikanjem problema povzročile, da se je epidemija raznesla po vsem svetu. Nato pa jo obvladale z najbolj totalitarnimi metodami. Ob vsesplošnem preplahu pa mimogrede zlomile še avtonomni Hongkong in tako rekoč brez prič popolnoma zaprle Ujgursko skupnost.

A tudi brez tega so se mnoge demokratične države po njegovem mnenju odrezale precej bolje. Med njimi Južna Koreja, Tajvan, Nova Zelandija, Kanada in Nemčija.

Danes je že jasno, da se bo kriza s covid-19 globoko zavlekla tudi v leto 2021. Formula prestrašenih, negotovih in nesrečnih ljudi pa, kot v  časopisu Wall Street Journal razlaga Fukuyama, za politično stabilnost nikakor ni dobra.

Povsem mogoči so tudi preobrati. Po besedah predsednika skupine Eurasia Iana Bremmerja,  na konferenci G-ZERO, je namreč povsem mogoče, da bodo na koncu leta velike zmagovalke prav ZDA, ki bodo epidemijo in njene gospodarske posledice uspešno premagale s kombinacijo znanj na področju tehnologije, bančništva in seveda proizvodnje cepiv.

Kaj bo svetu prinesel poraz Trumpa


Veliko vprašanje pri tem sicer je, kako bo po dvajsetem januarju potekala preobrazba nove ameriške zunanje politike. Prvi vtis sicer pravi, da se Kitajski zaradi manjšega protekcionizma ZDA obetajo boljši časi. Toda ta videz je lahko tudi varljiv.

Sogovorniki na konferenci G-ZERO, ugledni mednarodni politiki in politični poznavalci namreč opozarjajo, da je republikanska stranka še vedno zelo močna in bo lahko v Senatu blokirala številne načrte Bidenove administracije. Po razlagi Jane Harman, vodji ameriškega možganskega trusta Wilson Center, bi do težav lahko prišlo, če demokrati v začetku januarja ne dobijo svojih senatorjev v Georgii, kar bo najbrž tako. V tem primeru bi Biden moral vladati s pomočjo izvršnih ukazov, kar pa pomeni veliko zmanjšanje njegove moči v primerjavi s tem, če bi demokrati obvladovali oba domova kongresa.

V ospredju vseh ugibanj je seveda Kitajska. Pojavljajo se sicer pričakovanja, da bo Biden v tem spopadu milejši. Toda kot razlaga nekdanji avstralski premier Kevin Ruud, Kitajska dobro ve, da je lahko na videz milejši nasprotnik, ki ima za seboj mnogo širše zavezništvo tisti, ki lahko resnično ogrozi njen status regionalne velesile.

Mali mednarodni konflikti


Ta spopad sicer večinoma ne bo potekal frontalno, pač pa se bo, kot je v zadnjih letih postalo običajno, odvijal na plečih drugih.

Na to je v svojem nagovoru opozoril tudi generalni sekretar OZN António Guterres in dejal, da se svet z napetostmi med ZDA in Kitajsko "premika v zelo nevarni smeri", in pozval k prizadevanjem za izogibanje novi hladni vojni. Sprva poimensko ni omenjal nobenega konflikta, mesec dni kasneje pa je posebej označil štiri žarišča napetosti - Sirijo, Libijo, Jemen in Afganistan - kjer sicer ni bilo deeskalacije. Se je pa ta jeseni zgodila v Gorskem Karabahu, seveda ob izdatni podpori regionalnih sil Rusije in Turčije.

Pozabljeni zahodni Balkan


Pozitivno v krizi sicer je, da se je končno zbudila tudi Evropska unija in s svojo močjo uspela zagotoviti cepivo za vse članice EU. Brez tega bi bile te bistveno lažje predmet finančnega izsiljevanja. A z eno napako. Zdi se namreč, da je EU v tem trenutku spet pustila na cedilu Zahodni Balkan, kjer se je epidemija razrastla do neslutenih meja. S svojo neaktivnostjo pa omogočila, da bo območje še bolj pod vplivom velesil kot sta Kitajska in Rusija.

Ti si namreč izjemno agresivno iščeta partnerje za investicije in nova tržišča. Tudi za cepivo, ki je v letu 2020 postalo sredstvo pravega političnega prestiža in znamenje vzpona med tehnološko najnaprednejše države. Zdi se neverjetno, a Rusija pred razvojem Sputnika V svojega cepiva na tržišče ni dala že 30 let.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike