Kako bi leva avantgarda, ki si pravi “glas ljudstva”, razmontirala parlamentarno demokracijo

Akcija samooklicanih predstavnikov ljudstva prejšnji teden ni dobila poglobljenega odziva s strani političnih opazovalcev, ki bi si ga to dejanje zaslužilo. Morebiti je to bilo zato, ker akcije od Inštituta 8. marec pa do zadnje skupne akcije levih nevladnikov rastejo kot gobe po dežju (oz. kot histerija pred volitvami). Toda, če bi se povprečen opazovalec pri vsem skupaj osredotočil le na agresivno javno promocijo, spregledal pa bi idejno ozadje akterjev, tvega, da zgreši prav tisto, v čemer leži največja problematičnost takšnega t.i. ”ljudskega” samonaslavljanja.

Za začetek lahko ugotovimo, da so 103 organizacije, samooklicane kot ‘glas ljudstva’, daleč od predstavljanja večine nevladnih organizacij v državi. Na Centru za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij navajajo, da je imela država konec decembra ”27.670 nevladnih organizacij, od tega 23.632 društev, 3.771 (zasebnih) zavodov in 267 ustanov”.

A še zanimivejši je podatek iz septembra o prejemnikih dela dohodnine za donacije za leto 2020. Skupnih upravičencev, ki so jih po lastni presoji izbrali državljani, je bilo kar 5.554. Zelo hitro lahko ugotovimo, da se zelo zanimiv seznam prejemnikov, če ga križamo s samooklicanimi ”predstavniki ljudstva”, od slednjih bistveno razlikuje.

Med največjimi prejemniki sredstev po izboru državljanov, ki je resnični pravi glas ljudstva, sta le dve nevladniški organizaciji, ki se pojavljata tudi med samooklicanimi ljudskimi predstavniki; Amnesty International Slovenije ter Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja. Po prejemkih dela dohodnine po svojem pomenu bistveno odstopa prva deseterica, nasploh pa so po izboru državljanov poleg verskih skupnosti visoko predvsem nevladne organizacije za pomoč ljudem v stiski (Karitas, Zveza prijateljev mladine, hospic), društva za pomoč invalidom (Sonček, društva za pomoč bolnikom z multiplo sklerozo ali obolelim za rakom), pa tudi društva za pomoč živalim (zavetišča ter društva za zaščito živali).

Res pa je organizacijam, ki so se poimenovale “glas ljudstva”, manko kompenziran iz javnih sredstev. Čez 60 milijonov davkoplačevalskih evrov v zadnjem desetletju.

Kako razmontirati parlamentarizem

Potem, ko smo ugotovili, da t.i. ‘glas ljudstva’ ni nič kaj ‘ljudski’, pa poglejmo, za kaj se zavzemajo. Tu pa se največje težave začnejo. Dejstvo, da izražene zahteve delujejo kot prepis programa Levice, nam kaže, da se omenjene organizacije ne morejo predstavljati kot ‘glas ljudstva’. In tako kot 103 organizacije izmed 5.500, ki so jih kot najbolj pomembne izbrali državljani, niso večina, tudi program Levice z 9 % deležem volivcev na zadnjih volitvah ni večina. Kaj je torej ti dve skupini pritegnilo skupaj?

Zdi se, da predvsem točka programa z naslovom ‘Več demokracije in reforma političnega sistema’, ki kaže na globoko težavo nevladnikov in njihovo nerazumevanje funkcioniranja predstavniške demokracije. Kot so že opazili lucidni opazovalci na družabnih omrežjih, nevladniki prihodnost političnega sistema razumejo kot popolno razmontiranje parlamentarizma ter političnih strank preko raznih inštrumentov odpoklicev njim neljubih predstavnikov in poslancev ter celo nekakšnega ”ljudskega” odpoklica parlamenta, ki bi pravzaprav natresla še dodatnega peska v kolesje slovenskega parlamentarizma ter demokracije.

omejitev moči poslancev = omejitev moči opozicije. vsi ti ukrepi pa omejijo moč poslancev. to je preprosto nerazumljivo pic.twitter.com/Go8b71G1J6

— Mr Conformista (@cnfrmstA) January 20, 2022

In morda je ravno to nevladniški cilj. Kot sta v nedavni oddaji Faktor opozorila dr. Igor Lukšič ter dr. Dejan Verčič, je pri ljudeh več kot očitno ”preživel sentiment življenja v enostrankarskem sistemu”. Izbrani nevladniki si politično reformo predstavljajo kot ponovno vzpostavitev nekakšnega ljudskega samoupravljanja, kjer se preko zapletenih postopkov ne naredi nič, v ozadju pa vplivneži, v tem primeru izbrane nevladne organizacije, obidejo sistem ter politične rezultate speljejo na svoj lasten mlin.

Kot pravi dr. Verčič, “socializacijske vloge strank v Sloveniji ni” in ”prav tako brez strank ni mogoče preveriti ljudi”. Dr. Lukšič pa obenem opozarja na prepričanje številnih, ki se kot nekakšna rdeča nit vleče skozi omenjeni del nevladniškega manifesta, namreč, ”da so stranke odveč ter da je poslanec vezan samo na lastno vest.”

Levi nevladniki nas očitno želijo prepričati, da sta parlamentarizem ter stranke odveč ter da se ljudem ni treba odpravljati na volitve. Namesto tega je za ljudi bolje, da sodelujejo v neposrednih ljudskih iniciativah, še posebej tistih, kjer svojo priložnost za zaslužek vidijo nevladniške organizacije, kot je zavod ‘Danes je nov dan’, ki prav dobro služi s prodajo svojih neposrednih, ”ljudskih” storitev občinam in državni upravi. Mimogrede, omenjeni zavod med ljudstvom s 140 dohodninskimi podporniki kotira na nizkem 462. mestu.

Zaključimo lahko, da so se privilegirani nevladniki s svojo zadnjo akcijo dodobra razgalili. S tem, ko želijo ljudem odvzeti moč njihovega glasu za določeno politično stranko in njene kandidate na volitvah ter vse skupaj zamenjati z nekakšnim novim ”samoupravljanjem”, ljudem sporočajo, da v njihovo izbiro ne zaupajo. Glas ljudstva mora navsezadnje interpretirati avantgarda. Avantgarda 130-ih po novem očitno predstavlja udobno in jasno večino, pa četudi je ostalih predstavnikov 5.000, 27.000 ali pa dva milijona.