Kako 1. krog predsedniških volitev vpliva na razmerja na politični sceni

Na predsedniških volitvah smo po stari dobri slovenski navadi, poleg dveh prvouvrščenih kandidatov, zopet lahko spremljali same zmagovalce in nobenega poraženca, slovenska politična elita pa očitno personalno predsedniško bitko še vedno zamenjuje za nadaljevanje pravkar končane parlamentarne bitke. Kako torej razvrstiti vse predsedniške ''zmagovalce'', če rezultate pogledamo iz sicer na prvi pogled nelogičnega vidika odnosov med političnima blokoma in vpliva rezultatov na trenutno pozicioniranje slovenskih političnih strank?

Že na samem začetku se nam s strani strankarskih trendov takoj ponujata dva izrazita in popolnoma nepričakovana zmagovalca. Objektivno daleč največje presenečenje prvega kroga je kandidatka do pred kratkim neznane neparlamentarne stranke Resni.ca, Sabina Senčar.

Resni.ca je preko kampanje Senčarjeve namreč vsaj za trenutek postala resna potencialna parlamentarna stranka. Prvič se tako nakazuje resna možnost, da v Sloveniji dobimo populistično stranko z nekaterimi desnimi primesmi, ki ni pomladniška, in s potencialom, da populizem, ki se napaja iz zarotniških temin spletnih omrežij ob morebitnih večjih kriznih razmerah v družbi, prelevi v nemajhno, za slovenske razmere dokaj skrajno politično silo.

Slovenski mediji, ki že zadnjih 20 let svarijo pred t. i. ''skrajno'' SDS, so na ta način preko svoje obsesije z Janezom Janšo v času korone pomagali soustvariti prvi slovenski populistični 'alt-right' ''start-up''.

Drugi zmagovalec, ki bi ob drugačnih odločitvah in razvoju dogodkov nedvomno bil sposoben seči bistveno višje, je Vladimir Prebilič. Prebiličev rezultat je v finišu kampanje pokazal, da za sredinsko t. i. post-''Pahorjansko'' politično linijo (termin, ki je na trenutni slovenski levici tako osovražen) še obstaja prostor, in to ne majhen. Prebilič je namreč svoj sredinski Pahorjev in Drnovškov potencial graditve preko sredine zapravil izključno zaradi prevelikega osebnega taktiziranja na določenih kritičnih tematikah in popuščanja pritiskom leve strani, najverjetneje zaradi že tako šibkega lastnega političnega zaledja. Ali si bodo Prebilič in njegovi somišljeniki upali nadaljevati v smeri iskanja skupnih stičnih točk s širšo desno sredino, je veliko vprašanje, zdi pa se, da se tu po Virantovi Državljanski listi ponovno prvič odpira potencialno podobno velik bazen volivcev, na kar je Prebilič pred časom ob neuspešni najavi županske liste že nakazal.

Poklapanci

Iz strankarske perspektive moramo med največje poražence volitev nedvomno uvrstiti Gibanje Svoboda in Socialne demokrate. Poklapana obraza obeh predsednikov, ki sta na Gospodarskem razstavišču stala za svojim izbrancem Milanom Brglezom, sta povedala veliko. Zmagovito Gibanje svoboda, ki je pred pol leta na volitvah dobesedno ''letelo'' do zmage na medijski ''raketni'' ''hipersonični'' pogon, pa se je bilo na koncu zaradi prevelikega ideološkega kalkuliranja in kandidatnega mešetarjenja z Marto Kos prisiljeno priključiti svoji manjši koalicijski partnerici SD ter podpreti njenega izrazito levo profiliranega kandidata. Poraz Svobode je zato še toliko bolj boleč in pravzaprav ponižujoč, kar bi za njih lahko sprožalo nemalo težav ob prihajajočem zalogaju lokalnih volitev.

Toda tudi Socialni demokrati v času mandata Tanje Fajon še enkrat več nimajo razloga za veselje. Stranka lastnih uspehov nima; tako kot se lahko pohvali s sodelovanjem v vladi zaradi novega obraza Roberta Goloba, se bo lahko z morebitno predsedniško zmago pohvalila na račun bojda nestrankarske Nataše Pirc Musar. In če so včerajšnje reakcije glavnih političnih akterjev kaj razkrile, bodo Socialnim demokratom v prihodnosti na trdem levem robu v istem bazenu poleg stranke Levica družbo očitno delali tudi Svobodnjaki.

Od političnih porazov že kar malce obtolčeni Socialni demokrati bodo tako kmalu lahko računali le še na lokalne duele, kjer so sicer stranka z najbolj razširjeno člansko mrežo, a če trenda ne bodo zaustavili, se ''tromboza'' stranke lahko začne tudi pri njenih najbolj zvestih članih.

Volitve so po svoje prinesle poraz tudi kandidatoma, ki si ne bi mogla biti bolj različna, a sta oba kandidirala z istim izrecnim namenom okrepitve pozicije svojih strank pred lokalnimi volitvami. Nova Slovenija je preko Janeza Cigler Kralja želela ponoviti izrazito ugoden trend iz državnozborskih volitev, a je namesto vetra v jadra z naivno kalkulacijo upočasnila politično kariero svojega izjemno obetajočega mladega politika.

Stranka Levica je po drugi strani po utopitvi v ''cunamiju štiristotisočev'' želela zopet izpostaviti svojo orto-komunistično linijo, a je pravoverni Miha Kordiš pri tem s svojo ''plantažo'' tako pogorel, da bo za krmilo naše najbolj leve stranke bržkone zopet suvereno poprijel javno in medijsko bistveno bolj všečni Luka Mesec. Za obe stranki bodo lokalne volitve večji preizkus, kot tudi za neparlamentarno Slovensko ljudsko stranko, ki tokrat pomladnega bloka z morebitnim soliranjem ni pustila na cedilu, relativno sveži in medijsko zapostavljeni Marko Balažic pa realno niti ni imel priložnosti iz volitev potegniti toliko kot trenutno rastoči Stevanovićevi populisti.

Optimista

Pri zmagovalcih prvega kroga, ki se oba razglašata za kandidata s podpisi volivcev, imajo volitve seveda bistveno večji vpliv na stanje naše največje opozicijske stranke. Navdušujoči Anže Logar je presegel vsa pričakovanja in stranko po porazu na aprilskih volitvah znova energično poživil ter jo morda ob prihajajočih referendumskih in lokalnih bitkah naredil bistveno bolj zmožno zopet nagovarjati sredinski bazen.

Nepričakovani optimizem kandidata, ki kljub prvemu mestu kot nekakšen "underdog" javno meri na zmago proti favorizirani nasprotnici, bo po Logarjevem uspehu, ki ni izključno zmaga, temveč morda tudi samo približanje rezultatu Brezigarjeve iz leta 2002, nedvomno v stranki sprožil številne razmisleke kako zmagovito naprej. Ne pozabimo tudi, da bi morebitna strnitev širših sredinskih vrst za Logarjem močno olajšala nastope desne sredine ne samo na lokalnih volitvah temveč tudi ob motivaciji volivcev pred napovedanimi referendumskimi bitkami.

Ostane nam le še Nataša Pirc Musar, ki lastne stranke sicer nima, a formalno vseeno kandidira tudi s podporo Stranke mladih in Piratov. Musarjevi zmago lahko prinese že uspešna ponovitev ''Peterletovega scenarija'' iz leta 2007. Ob morebitnem neuspehu, ki bi bil v vsakem primeru tako za javnost kot politične poznavalce veliko presenečenje, se zdi, da si je gospa v zanjo najslabšem primeru pripravila odlično izhodišče za nadaljnje uspešno udejstvovanje v levem delu slovenske politike, ki svojim zvestim ali pa tudi posvojenim kandidatom po navadi ne odtegne takšnih ali drugačnih nagrad v obliki mamljivih političnih pozicij nekoč v prihodnosti.