Kajetan Gantar je bil zahteven profesor, a dal študentom vse svoje srce

Včeraj, na praznik Svetega Rešnjega telesa, je v 92. letu starosti sredi preživljanja dopusta na Mediteranu umrl prof. dr. Kajetan Gantar. Bil je eden ključnih intelektualcev svoje generacije, klasični filolog svetovnega ugleda ter dolgoletni profesor za latinski in grški jezik ter književnost.

V slovensko kulturno zgodovino se je zapisal z veličastnim prevajalskim opusom. V slovenščino je prevedel ali posodobil najpomembnejša dela antične književnosti, in sicer avtorjev, kot so Ajshil, Aristotel, Homer, Horacij in Avguštin. Profesorju Gantarju so se poklonili tudi številni slovenski intelektualci.

Kajetan Gantar je bil eden izmed ključnih intelektualcev svoje generacije

Kajetan Gantar se je rodil 11. oktobra 1930 v Ljubljani. Osnovno šolo je obiskoval v Celju, gimnazijo pa v Lienzu in Ljubljani. Študiral je klasično filologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1953 dobil študentsko Prešernovo nagrado, leta 1954 pa je na isti fakulteti tudi diplomiral. Leta 1962 je bil izvoljen za asistenta za latinski jezik in književnost na Filozofski fakulteti, leta 1967 je dosegel naziv asistenta, leta 1972 izrednega, leta 1974 pa rednega profesorja za latinski jezik in književnost.

Znanstveno se je izpopolnjeval v Parizu, Ženevi, Heidelbergu in na Dunaju. Kot gostujoči profesor je predaval na univerzi v Gradcu, kot gost pa tudi na več italijanskih univerzah, v Zagrebu, Skopju, Novem Sadu, Dunaju, Salzburgu, Innsbrucku, Mannheimu, Heidelbergu ... Za slovenske rojake je predaval tudi v Torontu, Clevelandu in Buenos Airesu. Doma in v tujini je objavil nekaj sto filoloških razprav in študij, prevodom klasičnih del pa je pisal uvodne besede in opombe.

Leta 1993 je postal dopisni oz. izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, leta 1997 pa redni član iste ustanove. Iz grščine je za standardno in kasneje jeruzalemsko izdajo prevedel Apostolska dela in tri knjige Stare zaveze (Esterino, Juditino in Tobijevo). Poslovenil je tudi mnoge pomembne antične avtorje, kot so Homer, Aristotel, Plutarh, Horacij, Ovidij, Sapfo, Ajshil, prevedel pa je tudi nekaj srednjeveških besedil.

Za antologijo in prevod rimske lirike je leta 1969 prejel Sovretovo nagrado, za prevod dveh Plavtovih komedij pa leta 1972 nagrado Prešernovega sklada.

Za svoje delo je letos prejel tudi Prešernovo nagrado. V utemeljitvi so zapisali, da kot »prevajalec sodi med naše najpomembnejše, med tiste, ki si niso le požrtvovalno naložili posredniške in razlagalske naloge, temveč jim je bilo dano to nalogo opravljati z umetniškim čutom, s posluhom za slogovne razpone in odtenke izvirnih besedil, predvsem pa z neomajno jezikovno samozavestjo, z vero v izrazno moč slovenščine«.

Ob smrti so se mu poklonili številni Slovenci

Ob smrti je predsednik Borut Pahor svojcem izrekel iskreno sožalje. Zapisal je, da »bo Slovenija profesorju Gantarju večno hvaležna za njegovo življenjsko delo«. Letos je ob prejemu Prešernove nagrade na predsednikovo povabilo nastopil tudi kot slavnostni govornik v Predsedniški palači. Kot je še zapisal Pahor, je imel Gantar »navdihujoč govor, ki so mu prisluhnili obiskovalci dneva odprtih vrat ob slovenskem kulturnem prazniku«.

Od akademika so se poslovili številni znani ljudje. Jezikoslovec Kozma Ahačič je zapisal, da je umrl njegov profesor. Z njim se je zadnjič srečal pred dvema tednoma, ko je z njim vodil pogovor, pri katerem je bil prof. Gantar še vedno poln energije.

Za Domovino je Ahačič povedal, da bo prof. Gantarja zelo pogrešal, kar lahko pove tudi v imenu vseh svojih sošolcev in sošolk ter drugih kolegov s fakultete in inštituta. Bil je blag in odločen hkrati, uradnega vedenja in na moč pristnega občutenja. Imel je ogromno znanja, ki pa ga je znal pretvarjati v preprostost in iti globlje le, če je videl, da ga sogovornik dohaja. Njegov vpliv na knjižno slovenščino je bil prek prevodov antičnih in grških klasikov ogromen, njegovi prevodi pa vselej umetniško delo, podprto z vzporednim raziskovanjem.

Po pogovoru, ki ga je imel pred dobrima dvema tednoma pri frančiškanih v Šiški, mu je dejal, da je bil globoko v duši še vedno slovenist. Morda je prav zato kot akademik s takšno energijo sodeloval v Znanstvenem svetu Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša in pomembno prispeval k njegovim dosežkom. Bil je zahteven profesor, a dal študentom vse svoje srce, od njih pa zahteval vse, kar je presodil, da še zmorejo, tudi ko jih je spremljal po diplomi.

In kar je najpomembneje: bil je res dober človek. Zavedal se je svojih darov in odgovornosti ter žrtev, ki jih prinašajo. Zato je razmišljal in delal vse do zadnjega. S svojo avtobiografijo v treh delih nam je zapustil pravo zakladnico vzorov, kako ravnati, kako živeti. Kozma Ahačič je zaključil z besedami, da je bil prof. Gantar velik človek, velik kristjan, velik znanstvenik, velik umetnik.

Pater Jan Dominik Bogataj, ki piše tudi za naš portal, je ob Gantarjevi smrti napisal tudi esejistično skico, ki si jo lahko preberete TUKAJ.

Pred slabima dvema letoma je Jože Možina v okviru svoje oddaje Pričevalci naredil z dr. Gantarjem intervju v dveh delih. Ogledate si ga lahko na tej povezavi. Svojcem pokojnega dr. Gantarja v uredništvu Domovine izrekamo iskreno sožalje.

https://twitter.com/JozeMozina/status/1537720816091205637

https://twitter.com/KozmaAhacic/status/1537576143083261952

https://twitter.com/LozarTadej/status/1537679100596391937