Kaj vse je narobe s slovenskimi javnimi razpisi

Andreja Barat
0

    Slovenija je lepa in urejena dežela. Je del Evropske unije in za članstvo je morala izpolniti veliko pogojev. Je tudi pregledna in transparentna država. Pa ne v smislu, da je tako majhna, da vidiš iz enega konca na drugega, ampak ker ima zadeve urejene v skladu z evropskimi standardi.

    Kaj se dela z javnim denarjem je javno in pregledno. To lahko vsak preveri na portalu javnih naročil … No, pa dovolj pravljic in poglejmo, če imamo v naši državi vsaj T od transparentnosti.

    Seveda imamo. Imamo portal javnih naročil, imamo protikorupcijsko komisijo, možnost revizije … mimo javnih razpisov državna podjetja ne morejo kupiti niti wc-papirja. Kdo nam lahko kaj očita? Pa še dovolj delovnih mest smo ustvarili za naše birokrate. In tu je prva težava naših razpisov.

    Birokracija…

    Če se želite kot dobavitelj ali ponudnik storitve prijaviti na katerikoli javni razpis, praviloma potrebujete univerzitetno izobraženega človeka z velikim smislom za administracijo, ki se bo nekaj dni ali celo tednov ukvarjal z razpisom.

    Pri prijavi na razpis, dejanski razlog razpisa (potreben material ali storitev) stopi v ozadje, svoje široke roke pa razpre birokracija. Prebiti se je treba skozi veliko zahtev, ki nimajo neposredne zveze s predmetom razpisa.

    Lahko si torej najboljši mizar in ponudiš najboljše omare za najnižjo ceno, toda če ne obvladaš skrivnostnega jezika »birokratikus«, nimaš kaj iskati zraven.

    Najceneje ni vedno poceni…

    Druga težava je želja po dajanju vtisa varčnosti, kar povzroči, da je glavni kriterij razpisa najnižja cena. Na podlagi tega potem nastanejo bizarne situacije, ko dobijo otroci v šoli za malico tako kisle mandarine, da jih ne more olupiti niti učiteljica.

    Ali imajo gasilci lestev, ki se odpira šest minut, namesto dve (bodo pač malo počakali tisti v zgornjih nadstropjih). Glavno, da smo zadostili kriteriju cene. Da smo potem zaradi slabega proizvoda ali storitve državljani plačali še neprimerljivo več, ni pomembno, ker se bilančno to ne spremlja in se ne ve.

    Zaposleni na višjih mestih v državnih podjetjih niso slabo plačani. Vendar pogosto tudi sami postanejo žrtve sistema razpisov.

    Ali ne bi v njihovo delo morda tudi sodilo to, da se v smislu dobrega gospodarja, glede na razmere v družbi, podjetju, ustanovi, sami odločijo kaj potrebujejo in kaj bo najbolje?! Ali so vsi politično nastavljeni in nesposobni? Ali so v preteklosti že tolikokrat izigrali to zaupanje (ne govorimo o istih osebah, se razume), da jim ne moremo zaupati niti nabave delovnega materiala?

    Realnost: razpis pred razpisom

    Bodimo realni, v državnih podjetjih (še posebej v vodstvu, kjer so kadrovske menjave navadno najmanj ob zamenjavi vlade), ni veliko ljudi, ki bi podjetje, njegovo dejavnost in potrebe poznali celostno (od spodaj navzgor).

    Direktor komunale tako najbrž ne pozna strojev, s katerimi njegovi delavci delajo, tako podrobno da bi lahko določil razpisne pogoje. Prav tako jih ne poznajo tisti, ki pripravljajo razpise. Kje in kako torej dobijo podatke za razpisno dokumentacijo? Od prodajalca strojev seveda. S njim se dobi pred objavo razpisa, pove kaj želi, si da svetovati in dobi natančnejše karakteristike naprave.

    Tako so pogosto javni razpisi večjih vrednosti dogovorjeni že mnogo pred javno objavo razpisa.

    Morda s tem, moralno gledano, ni nič narobe. Država s svojim neučinkovitim razpisnim sistemom, ki sicer zadostuje transparentnosti, ne pa tudi praktičnosti,  dobesedno prisili državna podjetja, da pišejo razpise, ki so za vse ponudnike odprti samo navidezno.

    Papir vse prenese

    Žal mnogi to izkoriščajo in delajo razpise načrtno zaprte za različne ponudnike. Če je recimo na majhnem slovenskem tržišču za nek produkt 4 ali 5 ponudnikov, je z lahkoto napisati razpisne pogoje na način, da jim ustreza le eden izmed njih (ki je bil izbran že predhodno).

    Pogosto še vedno velja, da je bolj kot dober proizvod ali storitev, pomembno to, da si v pravi tovarišiji, stranki, druščini … Na zunaj so sicer papirji lepo urejeni in povsem po pravilih. Toda le ta je zelo preprosto obiti in vse komisije ter revizije so samo butalski policaj, ki se mu prebrisani Cefizelj posmehuje.

    E od etičnosti

    Javni razpisi so tako le še en proizvod naše države, ki je na zunaj urejen in omogoča uporabo lepo zvenečih besed kot so transparentnost, preglednost, etično poslovanje … vse to pa je le bela fasada preko plesnivih zidov.

    Morda smo mislili, da se je z razkrinkanjem gradbenih baronov era »pajdaškega kapitalizma« približala koncu, toda žal ni tako. Sledil je TEŠ 6, škandali medicinske opreme … grešni kozli so skesani ali bolani, karavana pa gre dalje. Na delu so že državni gozdovi, približuje se drugi tir, da o raznih vizijah niti ne govorimo …

    Za rešitev tega problema ni dovolj ličen portal javnih naročil in bataljon birokratov. Problem je globlji in zadeva tako kadrovanje v javnih podjetjih kot tudi vprašanje poštenosti.

    Poštenosti države do državljanov in ravnanja z njihovim denarjem kot tudi poštenosti državljanov do države in sodržavljanov in nenazadnje tudi do samega sebe.

    Morda bi morali državljani objavili javni razpis v naslednjem smislu:
    Iščemo: sposobne, odgovorne, poštene, predane in neprodane voditelje
    Glavno merilo: ni cena, pač pa kvaliteta
    ISO standard in bančna garancija nista potrebna!
    Rok za oddajo ponudbe: čimprej, najpozneje pomlad 2018!

    *v članku gre za mnenje, ustvarjeno na osebnih, subjektivnih izkušnjah ter spremljanju aktualnega dogajanja na tem področju v medijih. Dopuščam možnost, da v vseh segmentih javnega naročanja ni tako in da sistem deluje bolje. Dobrodošla dodatna mnenja v komentarjih…
    Print Friendly, PDF & Email
    DELI

    Komentiraj