Kaj storiti z dvema hleboma in petimi ribami

Privzeta profilna slika
Gostujoči avtor

POSLUŠAJ ČLANEK
V vseh treh bogoslužnih letih (A, B, in C) je ena nedelja posvečena veliki svetopisemski temi, namreč pomnožitvi kruha. Sveti pisatelji nam to tematiki predstavijo z opisi, kako je Jahve v stari zavezi skrbel, da je izvoljeno ljudstvo najprej telesno, fizično preživelo.

V novi zavezi je ta tematika najbolj nazorno podana z opisi Jezusovih čudežnih pomnožitev kruha v puščavi, evangelist in apostol Janez pa poda posebno razlago te ključne novozavezne tematike, ko v svojem evangeliju razlaga pomnožitev kruha v luči Evharistije.

V letošnjem bogoslužnem letu B pa nam božja beseda na poseben način osvetli dejstvo, da pomnožitev kruha v vseh pogledih utemelji in osmisli človekovo pripadnost skupnosti, torej družabno razsežnost naše človeške narave.
Pomnožitev kruha v vseh pogledih utemelji in osmisli človekovo pripadnost skupnosti, torej družabno razsežnost naše človeške narave.

V prvem berilu smo slišali, kako je neki mož prišel v Báal Šalíš in Božjemu možu Elizêju prinesel v vreči dvajset ječmenovih hlebov, …Elizej  pa je rekel: »Daj ljudem, da bodo jedli!« Kajti tako govori Gospod: ›Jedli bodo in bo še ostalo.‹« Dal je jed prednje; jedli so in še pustili po Gospodovi besedi. Pobuda, da bik lačne nahranil je prišla od nekega moža, ne od preroka. Ta je darovalcu le naročil, naj kruh postavi pred ljudi, za ostalo bo preskrbela Božja previdnost.

Zaslužni papež Benedikt XVI. pa v enih svojih pridig današnji odlomek iz evangelija takole razlaga: V evangeljskem popisu dogodka pomnožitve kruha je omenjen tudi deček, ki je v tej zapleteni situaciji, kako nasititi toliko ljudi, dal v skupno dobro to malo, kar je imel; pet hlebov in dve ribi (Jn 6,8). Čudež se ni zgodil kar iz nič, temveč iz prve skromne razdelitve tega, kar je preprosti deček imel pri sebi. Jezus ne zahteva tistega, kar nimamo, temveč nam nakaže, da če vsakdo da tisto malo kar ima, se lahko vedno znova zgodi čudež. Bog je namreč sposoben pomnožiti vsako naše majhno dejanje ljubezni ter nas napravi soudeležene pri njegovem daru.

Čudež je na množico napravil velik vtis. V Jezusu je namreč videla novega Mojzesa, vrednega te oblasti ter novo mano in s tem zagotovljeno prihodnost. Toda ustavili so se samo ob materialnem vidiku, zato se je Jezus ‘ker je spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja, spet sam umaknil na goro’ (Jn 6,15). Jezus ni namreč zemeljski kralj, ki bi gospodoval, temveč kralj, ki streže in se sklanja nad človeka, da bi nasitil ne samo materialno lakoto, temveč predvsem tisto globljo, lakoto po pravi smeri, po smislu, po Bogu.
Jezus ne zahteva tistega, kar nimamo, temveč nam nakaže, da če vsakdo da tisto malo kar ima, se lahko vedno znova zgodi čudež.

En Gospod, ena vera, en krst


Oba opisa čudežne pomnožitev kruha v stari in novi zavezi imata globoko teološko in človeško sporočilo, da namreč zagotovitev že zgolj zemeljskega, biološkega preživetja v vsakem človeku izredno močno krepi čut pripadnosti skupnosti. V opisu pomnožitve kruha v evangeliju je to izrazito poudarjeno, ko Judje želijo Kristusa postaviti za kralja, ga razglasiti za voditelja skupnosti, ki bi zagotavljal že človekovo zemeljsko preživetje.

Apostol Pavel pa v svojem pismu kristjanom v Efezu to prvinsko človekovo željo po življenju razširi onkraj človekovega zemeljskega obzorja, onkraj ustvarjenega časa in prosto in jo postavi v božje obzorje. Apostol narodov svojo misel začne razvijati zelo stvarno.

Takole začne:  Bratje, jaz, jetnik v Gospodu, vas opominjam, da živite vredno klica, s katerim ste bili poklicani, v vsej ponižnosti, krotkosti in potrpežljivosti. V ljubezni prenašajte drug drugega. Prizadevajte si, da ohranite edinost Duha z vezjo miru: eno telo in en Duh, kakor ste tudi bili poklicani v enem upanju svojega poklica. En Gospod, ena vera, en krst: en Bog in Oče vseh, nad vsemi in po vseh in v vseh. 

Najprej navede svoje stanje ujetnika v Gospodu. Potem na kratko opiše naše medčloveške donose, ki naj bi utrjevali globinsko povezanost med nami ljudmi in z Bogom, da bi na koncu celoten proces povezovanja ljudi med seboj in z Bogom opisal z enkratno strnjenim stavkom: En Gospod, ena vera, en krst: en Bog in Oče vseh, nad vsemi in po vseh in v vseh. S tem zaključkom apostol narodov najglobljo razsežnost človekove družabne razsežnosti.

Prosimo Gospoda, zaključuje zaslužni papež Benedikt XVI. svoj pridigo, da nam ponovno razodene, kako pomembno je hraniti se s Kristusovim telesom in krvjo, zvesto in popolnoma zavestno udeleževati se evharistije, da bi bili vedno bolj notranje povezani z Njim.

Saj ni On evharistična hrana, ki se v nas spremeni, marveč smo mi tisti, ki nas ta hrana skrivnostno spremeni. Kristus nas hrani, da nas pridruži sebi ter nas pritegne vase ‘ (Evharistija zakrament ljubezni, CD 115,70).

Prav tako pa želimo prositi, da bi vsakdo imel dovolj potrebnega kruha za dostojno življenje, da bi se tako odpravile neenakosti in sicer ne z nasilnim orožjem, temveč z razdelitvijo dobrin in ljubeznijo. Izročimo se Devici Mariji ter jo prosimo za njeno materinsko priprošnjo zase ter za naše drage.«

Duhovni nagovor p. Janeza Srake je povzet po spletni strani www.jezuiti.si
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike