Kaj sta se pogovarjala Trump in Putin in zakaj ruski strategi v tem vidijo zametke novega globalnega zavezništva

Prve telefonske pogovore v vlogi predsednika ZDA je Trump opravil z z japonskim premierjem Šinzom Abejem, avstralskim premierjem Malconom Turnbullom, nemško kanclerko Angelo Merkel, francoskim predsednikom Francoisom Hollandom ter ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom.

Medtem ko sta Merklova in Hollande Trumpa spomnila na pomen zavezništva NATO, sankcije proti Rusiji in nujnost ohranitve jedrskega dogovora z Iranom, je bil pogovor s Putinom bistveno bolj prijateljski.

Morda bo ta telefonski klic kaj otoplil globoko zamrznjen odnos med velesilama v zadnjih mesecih Obamove vlade, za The Moscow Times komentira ruski politični analitik Vladimir Frolov.

Trumpov pogovor s Putinom za razliko od tistih z evropskimi voditelji, po pisanju ruskega medija ni bil obremenjen z nobenim opominjanjem in poučevanjem, ampak je bil osredotočen na bolj proti terorizmu kot skupno agendo za bodoče odnose med velesilama.

Kremelj je pozitivno sprejel potezo nove ameriške vlade, ki je na prvem mestu zaznanih groženj Rusijo zamenjala z Islamsko državo.

Rusija ni več največja grožnja ZDA

Nekaj ur pred klicem je Trump podpisal odredbo s pozivom na prenovljeno strategijo boja proti islamski državi, ki Pentagon pooblašča za iskanje novih partnerjev v protiteroristični koaliciji.

Z reorganizacijo sestave Sveta za nacionalno varnost je Trump zmanjšal vpliv tistih, ki Rusijo dojemajo kot življenjsko grožnjo; umaknil je stalno prisotnost načelnika generalštaba ameriške vojske in direktorja Nacionalne obveščevalne službe ter povečal vlogo glavnega stratega Steva Bannona. Ta je, skupaj s svetovalcem za nacionalno varnost Michaelom Flynnom, v boju proti ISIS naklonjen sodelovanju z Rusijo.

Vse to sovpada z interesom Kremlja, da se izvije iz mednarodne izolacije zaradi posegov v Ukrajini ter se ponovno uveljavi kot enakovreden igralec na globalni sceni.

Osredotočenje Trumpa na boj proti islamski državi se ujema z ruskimi predstavami o veliki mednarodni protiteroristični koaliciji pod enakovrednim vodstvom ZDA in Rusije.

Z izjemo Turčije, ki pa je sumničava zaradi zavezništva med Pentagonom in Kurdi, nobena druga država ni sposobna usmeriti toliko ognjene moči v tako kratkem času na utrdbe islamske države v Siriji in Iraku.

Trumpova administracija bi lahko sčasoma prevzela tudi rusko strategijo podpore nacionalne vojske generala Kalifa Haftarja v Libiji, ki ga že tako ali tako podpirajo ključni ameriški zavezniki v regiji Egipt, Združeni Arabski Emirati in Saudska Arabija.

Rusija potencialni tekmec EU in zveze NATO za pozornost Washingtona

Rusija bi tako postala pomembnejši zaveznik ZDA, in NATO ter Evropa bi morala z njo tekmovati za pozornost Washingtona.  To bi lahko preoblikovalo naravo severnoatlantskega zavezništva s preusmeritvijo pozornosti od Rusije k bolj globalnim problemom, pri čemer bi Rusija in ZDA imeli primat nad drugimi evropskimi državami.

Poudarek na novem strateškem partnerstvu v boju proti ISIS bi Moskvi in Washingtonu omogočil zaobiti težavno vprašanje opustitve ameriških sankcij proti Rusiji. Trump je sicer obljubil, da bo to prišlo na mizo, vendar za Rusijo v tem trenutku odprava sankcij niti ni življenjskega pomena in lahko preživi z medlo obljubo “normaliziranja gospodarskih in trgovskih odnosov”. Uspešno koalicijsko sodelovanje v boju proti terorju pa bi lahko sčasoma ustvarilo vzdušje za ukinitev tovrstnih protiruskih ukrepov.

Novo zavezništvo v luči ukrajinske situacije

Ključno vprašanje je ali se bo vprašanje ukinitve sankcij izvzelo iz uveljavljanja dogovorov v Minsku o sklenitvi miru v Ukrajini. Tako Merklova kot Hollande sta Trumpa po telefonu prepričevala, naj tega ne stori, saj bi s tem Kijev razrešila obveznosti iz sporazuma v Minsku, Rusiji pa prepustila oblast nad Donbasom. Moskva bi verjetno Washingtonu zagotovila, da slednje ne bo sprožilo nove vojne v Ukrajini, v zameno pa bi iskala in verjetno tudi dobila Trumpovo privolitev za rusko vpletanje v ukrajinsko politiko in ustoličenje proruske vlade v Ukrajini.

Tovrstno novo rusko-ameriško zavezništvo pa bi Trumpova administracija verjetno izkoristila tudi za vključitev Rusije pri omejevanju širjenja vpliva Irana in Kitajske, pri čemer Moskva s prvim ne bi imela problemov, precej bolj pa bi se upirala povleči v konflikt s Kitajsko.

Tovrstno delikatno iskanje ravnotežja zahteva spretno diplomacijo in visoko stopnjo medsebojnega zaupanja. Ali je to med Rusijo in ZDA uresničljivo, ostaja odprto vprašanje, svoj prispevek za the The Moscow Times zaključuje Vladimir Frolov.