Kaj sploh še ostane levici? To so ministri, ki jih še niso poklicali na zagovor

Vir foto: https://www.gov.si/drzavni-organi/vlada/o-vladi/

Leva opozicija je ponoči z neuspešno interpelacijo ministra za notranje zadeve Aleša Hojsa zaključila cikel rekordnih desetih interpelacij v manj kot dveh letih, preživetih v opozicijskih klopeh. Tudi na njihov pritisk, ampak predvsem zaradi poslancev lastne stranke, se je morala posloviti le ministrica za kmetijstvo, Aleksandra Pivec.

Preostali ministri, nekateri so bili na zagovoru pred poslanci dvakrat, so interpelacijo preživeli. Obenem pa po anketah sodeč stranke KUL-a na javnomnenjski podpori z njimi niso pridobile, z izjemo SMC-ja pa tudi niso oslabile koalicijskih strank. 

Kaj torej parlamentarni levi opoziciji še ostane do volitev? Spodaj navajamo ministre, proti katerim do sedaj še niso vložili interpelacije, v komentarju pa razmišljamo predvsem o tem, da se bodo kulovci, če želijo ostati akterji na politični sceni, od osredotočenja na druge morali osredotočiti predvsem nase. 

Ministrica za izobraževanje Kustec in minister za notranje zadeve Hojs dvakrat, minister za gospodarstvo Počivalšek, minister za delo Cigler Kralj,  minister za kulturo Simoniti, minister za pravosodje Dikaučič in minister za okolje Vizjak so bili v tem mandatu tarča interpelacij opozicije, a so jih tudi preživeli. Edina, ki se je, že pred glasovanjem o njeni razrešitvi, z mesta ministrice poslovila sama, je bila Aleksandra Pivec, saj je bilo očitno, da bi interpelacija zaradi podpore poslancev njene lastne stranke DeSUS, tudi uspela.

Od desetih interpelacij so jih kar polovico kot prvo podpisani vložili politiki Liste Marjana Šarca, ob tem pa še predlog ustavne obtožbe predsednika vlade. S tem so podrli vse rekorde rušenja oblasti iz opozicijskih klopi. Za primerjavo, SDS, ki je pred tem v medijih veljala za agresivno opozicijsko stranko, v svoji opozicijski dobi vloži v povprečju 1,2 interpelaciji na leto, LMŠ pa ta mejnik skoraj trikratno presega.

S tremi prvopodpisanimi interpelacijami v tem mandatu po agresivnosti sledijo poslanci Levice. V svoji sedemletni parlamentarni opozicijski zgodovini so pred to vlado vložili le eno interpelacijo, in sicer proti ministru za infrastrukturo Petru Gašperšiču leta 2016 (SMC). So pa Cerarjevi vladi v Levici spregledali celo takšne stvari kot je postavljanje rezilne žice na zunanji meji. Še več, pri interpelacijah nekaterih ministrov Cerarjeve vlade, ki jih je vložila SDS, so celo glasovali s koalicijsko večino.

Kdo jim še preostane?

Ali so z jesenskim sklopom štirih interpelacij v levi opoziciji zaokrožili svojo že tako nadpovprečno aktivnost vlaganja tega instituta in se bodo v predvolilnih mesecih raje osredotočili nase, ostaja odprto vprašanje.

Pod stalno kritiko opozicije je namreč tudi večina ostalih ministrov. Nekateri pa so vendarle deležni manj opozicijske pozornosti.

Spodaj navajamo tiste, ki jih v KUL do zdaj še niso poklicali na zagovor, v vrstnem redu po verjetnosti, da bi se to lahko zgodilo

1. Minister za obrambo Matej Tonin

Glede na silovitost kritike predvsem s strani Levice je najbolj očitna tarča, ki za čuda še ni sedla na interpelacijsko zatožno klop, minister za obrambo in predsednik NSi, Matej Tonin. Kamničan je neprestano na udaru predvsem na račun njegove investicijske sanacije Slovenske vojske, ki so jo leve vlade desetletje zanemarjale.

Predvsem Levica nastopa izrazito proti kakršnimkoli vlaganjem v Slovensko vojsko, kar gre z roko v roki z nasprotovanjem severno-atlantskem zavezništvu in splošni mednarodni politiki Zahoda, ki jo označujejo za “imperialistično” in “okupatorsko.”

Prozahodna desnosredinska vlada je seveda zvesta zahodnim zavezništvom, obenem pa se, za razliko od levih vlad, zaveda, da pri skupni obrambno-varnostni politiki ni dostojno le uživati pravic, temveč je, za ohranjanje časti in dobrega imena, potrebno izpolnjevati tudi dolžnosti. Matej Tonin to počne in zato se mu v mesecih pred volitvami kaj lahko še zgodi interpelacija.

2. Minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec

Da Jerneja Vrtovca do zdaj še ni doletela interpelacija, ne preseneča. Širše namreč velja, da gre za zelo aktivnega ministra in da se na področju infrastrukture v Sloveniji stvari resno premikajo. Slednje je predvsem vidno v lokalnih okoljih, kjer se na veliko gradi in drugače investira, zato bi ljudje interpelacijo proti Vrtovcu težko razumeli.

Se je pa verjetnost zanjo nekoliko povečala po nekaterih kadrovskih spremembah v energetiki, ko so Vrtovcu z opozicije in levih medijev očitali politično kadrovanje, ki ga sam vseskozi zanika. Minister NSi se je do zdaj branil razmeroma prepričljivo, zato interpelacije še ni, saj bi mu ta hkrati ponudila priložnost, da javnosti pokaže fotografije gradbišč po vsej Sloveniji. Možnost zanjo pa obenem zmanjšuje dejstvo, da bi z njo KUL zagotovil brezplačno promocijo političnemu kandidatu Robertu Golobu, ki je moral oditi z direktorskega mesta v Gen-I, in ni za pričakovati, da bi v KUL tekmecu na tak način tlakovali pot v politiko.

3. Minister za finance Andrej Šircelj

Naslednji, ki bi se lahko znašel na tnalu leve opozicije, je finančni minister Andrej Šircelj. Prvemu državnemu blagajniku namreč ravno ob sprejemanju proračuna in nekaterih zakonov očitajo, da je državo preveč zadolžil ter da v “njegovih” proračunih zija enostavno prevelika finančna luknja.

A tudi ta interpelacija, kot potencialne ostale (morda z izjemo Toninove), bi bila za opozicijo dvorezen meč. Težko bi namreč ljudem praktično razložili ministrovo krivdo v tem, da je ljudem znižal davke in jim s tem zagotovil višje plače. Kaj takšnega, kot je opletati z interpelacijo ali celo referendumom o tej temi, si lahko privošči kvečjemu Levica, ker je dobršen del njenih volivcev tako ali drugače naslonjen na državna sredstva, katerih pa je več, če je obdavčitev višja. Za preostale stranke KUL-a pa bi sodelovanje pri čem takem pomenilo pomenilo vsaj strel v koleno, če ne celo v kakšen bolj vitalen organ.

4. Minister za zunanje zadeve Anže Logar

Že od začetka mandata je, v glavnem sicer posredno preko kritike slovenske zunanje politike, oziroma ravnanja premiera v mednarodnem prostoru, močno kritiziran tudi zunanji minister Anže Logar. Glavna kritičarka pri tem je predsednica SD-ja, Tanja Fajon, ki je Janševi vladi očitala, da je pokvarila odnose z ZDA, zavila stran od jedrnih držav Evropske unije ter se obrnila proti vzhodu, natančneje Višegrajski skupini.

Glavni problem Fajonove in ostalih kritikov pri tem je, da jih dejstva zanikajo. Dogaja se namreč ravno nasprotno. Medtem ko so se pod vladami, v katerih so sodelovali Socialni demokrati, močno obračali proti Rusiji in zanemarjali zahodna zavezništva, desnosredinska vlada ostaja zvesta svoji prozahodni usmeritvi. Dokaz za to je serija obiskov zunanjega ministra Logarja v zahodnih demokracijah in navsezadnje kar trije obiski v Združenih državah Amerike, katerim je slovenska levica, čeprav se navzven prodaja drugače, v resnici izrazito nenaklonjena.

Po premierjevi preuranjeni čestitki Trumpu in mednarodnih tviteraških bojih, v katere se je posledično zapletel, je Fajonova govorila o nepopravljivi škodi za odnose med Slovenijo in novo Bidnovo administracijo. A prav včerajšnje Logarjevo srečanje z Bidnovim državnim sekretarjem Blinknom kaže, da so zamere pozabljene, odnosi s prvo svetovno velesilo pa boljši kot pod prejšnjimi vladami.

5. Minister za zdravje Janez Poklukar

Za levo opozicijo najbolj tvegana, čeprav ne nemogoča, bi bila interpelacija ministra za zdravje Janeza Poklukarja. Po eni strani bi z njo lahko vladno spopadanje z epidemijo skušali prikazati kot slabo. Po drugi strani pa bi to dobršen del državljanov lahko razumel kot nedržavotvorno in rušilno dejanje opozicije v obdobju ko je treba proti skupnemu sovražniku (virusu) stati skupaj in še ni napočil čas za polaganje računov.

Obenem minister Poklukar ni direktno vezan na katerokoli stranko, ki bi preko njega trpela škodo. Prav tako gre za politika s prvih mest na lestvici najbolj priljubljenih slovenskih politikov, kar vsekakor igra v prid njemu in ne interpelaciji.

5. Ostali ministri

Ob kakšnem neprijetnem dogodku z njihovega področja bi se na udaru teoretično lahko znašel še kateri od ostalih ministrov: morda minister za kohezijo Zvonko Černač, minimalno verjetno pa še kmetijski minister Jože Podgoršek, minister za javno upravo Boštjan Koritnik, ministrica za Slovence po svetu Helena Jaklitsch ali sveži minister za digitalizacijo Mark Boris Andrijanič. A gre za medijsko manj izpostavljene ministre, temu primeren pa bi bil tudi učinek interpelacije.

Če bodo pametni, se bodo raje začeli ukvarjati s seboj
Kakorkoli obračamo zgornjo listo se zdi, da na njej za kakšno res odmevno interpelacijo ni več res priročnih kandidatov, še posebej ob razvodenelosti, ki jo je inflacija interpelacij v mandatu te vlade prinesla.

Kljub temu še kakšne v zadnjih mesecih ni povsem za izključiti. Bolj pa se zdi, da bi bila za obstoječe KUL stranke zdaj smiselna strategija, da se od izčrpavanja v bojih z nasprotnim polom raje usmerijo h grajenju lastne pozicije pred finalnim spopadom za poslanska mesta v naslednjem mandatu.

Prej kot Janša je njihov problem ta trenutek kakšen Golob ali drug medijsko izdatno podprt nov projekt levo od sredine. Če nanj ne bodo ustrezno pripravljeni, jih lahko v trenutku odpihne s parlamentarne scene. Politično preživetje graditi zgolj na antijanša politiki pa je ob takšni konkurenci obsojeno na prepad.

5 komentarjev

  1. Slovenska politika na vidni sceni je eno samo zdraharstvo. Vsebina pa je boj za proračunsko korito. O kakih razvojnih vizijah, programih, projektih … ne duha ne sluha. O tem se pogovarjajo v posvečenih krogih stricev iz ozadja, seveda s svojimi koruptnimi računicami. Lutke v ospredju pa so itak le vojački na njihovi fronti v vojni proti ljudstvu.

  2. To kar delajo skrajnolevičarski KULci v parlamentu je s strani komunajzarske globoke države le ustvarjanje megle, da bi lahko v miru pripravili novo stranko levih nadpoštenjakov, ki jo bodo umetno postavljali in predstavljali kot sredinsko, čeprav zadrti komunisti iz paradržave v resnici do skrajnosti sovražijo lioberalizem, ker ta omogoča vzpon sposobnih podjetnikov, ne pa vzpona nacionalsocialistične diktature, od tod tudi takojšen skrajno levi zasuk politike po volitvah v vseh dosedanjih strankah levih nadpoštenjakov. Komunist Pertinač na Faktorju, ki je resnici na ljubo dobro gledana oddaja še po zaslugi Požarja, že po vrsti sesuva potencialne stranke sredine. Najprej so se trije zadrti komunisti v njegovi oddaji spravili na stranko Konkretno, včeraj pa je pronicljivo sesuval stranko NSI, pri tem pa mu je dobro asistirala zafrustrirana Ušajeva. Pričakovati je, da se bo na ta način lotil vseh strank sredine, ki so v napoto komunističnim nadpoštenjakom iz smrdljivega golobnjaka.

  3. Ne vem kam bi umestila trenutno maškarado z Jankovičem.Spora med Jankovičem in Bratuškovo ni nikoli bilo,obema je asistiral Golob,kar se pa premalo poudarja.Interpelacije so bile neuspešne,meni se vse bolj dozdeva,da bi nam radi natrosili nekaj peska v oči z svojim navideznim sporom.

Komentiraj