Kaj sploh pomeni "Živi in pusti živeti!"? Je res to tako enostavno?

Vir foto: Pixabay.com
POSLUŠAJ ČLANEK
Zahteve LGBTQ+ skupnosti v naši družbi dobivajo vse več prostora. Tudi nedavna škofovska sinoda o mladih se je dotaknila te teme. Politika prepoznava legitimnost njihovih zahtev in predlogov, javni prostor postaja vse bolj senzibilen: Vsak naj živi, kakor hoče, če le ne ovira drugih pri njihovem zasledovanju lastne vizije dobrega življenja.

Vse več posameznikov, ki se ne najdejo znotraj binarne spolne razvrstitve (M-Ž), se odloča za alternativne samoopredelitve: Transseksualci, aspolni, queerseksualci, navsezadnje homoseksualci itd. Kot družba smo, v skladu z zgoraj omenjeno strpnostno formulo "živi in pusti živeti," za te identitete postali bolj dovzetni. Zdi se, da lahko empatičen človek, ki se zmore vživeti v vsakdanjo resničnost teh, še do nedavnega družbeno močno stigmatiziranih oseb, ob omenjenem razvoju vzklikne samo "Aleluja, hvaljen bodi Jezus Kristus!" A vsaka medalja ima vsaj dve plati.

Formula "Živi in pusti živeti!" predpostavlja, da obstaja znotraj mene nekakšna želja, kako bi rad živel. To željo moram poslušati in po njej živeti - in živel bom avtentično, pristno in izpolnjeno. Ne. Posameznik osmišljuje svoje življenje znotraj nekih od zunaj danih pomenov, znotraj pomenskega, simbolnega univerzuma, katerega avtor ni (izključno) on sam.
Anomija, breznormnost, ki jo boj za socialno pravičnost očitno čisla čez vse, saj da je treba pustiti posameznikom prostor, da se sami odločijo glede lastne identitete, precenjuje človekovo sposobnost, da sam učinkovito opomeni svoje življenje.

Konservativni nihilisti


Posamezniki nimamo avtentičnih želja, pač pa so naše avtentične želje tiste, v katere smo na tak ali drugačen način globoko potopljeni. Toliko bolje, če so te želje družbeno konstruktivne, prepričljive in moralno vzvišene.

Anomija, breznormnost, ki jo boj za socialno pravičnost očitno čisla čez vse, saj da je treba pustiti posameznikom prostor, da se sami odločijo glede lastne identitete, precenjuje človekovo sposobnost, da sam učinkovito opomeni svoje življenje.

Ja, za to gre! Borci za emancipacijo posameznika verjamejo v avtentične želje posameznika. Posameznik je tako zelo unikaten, pravi ta nazor, da bi vsiljevanje zunanjih, skupnih, ne-njegovih idealov škodovalo njegovi dobrobiti. Borci za ne-popolno-emancipacijo posameznika pa smo svojevrstni neverniki. Nekakšni nihilisti. Zavedamo se nevarnosti nesmiselnosti življenja, zato si na vse pretege želimo ta brezsmisel pokriti s tem bolj prepričljivimi skonstruiranimi smisli, ideali, normami, zgodbami, resnicami.

Osmišljujoče kategorije


Da! To je moj glavni očitek emancipatorni agendi: Ne obstaja nekaj takega, kakor avtentična želja posameznika zunaj družbeno generiranih idealov, pomenov in kategorij! Zunaj teh idealov obstaja le utesnjujoč vakuum popolne svobode, ki je le druga beseda za popolno vseenost.

Četudi sta torej npr. "ženskost" in "moškost" do določene mere družbena konstrukta, lahko njuno prisotnost v družbi vseeno pozdravljamo. Igrata namreč pomembno vlogo pri osmišljanju življenja mnogih posameznikov, ki jim je bil eden od teh spolov pripisan. Četudi se nekateri posamezniki ne najdejo v teh dveh kategorijah, se mnogi v njih najdejo in jih sprejemajo za svoje.

Gre tako rekoč za večino. Za spregledano večino, ki ji odžiramo vedno večji del gotovosti v osmišljujoče samoumevnosti. Večina deklet, prijateljic, s katerimi se srečujem, na takšen ali drugačen način svoje življenje vidi v luči pojmov materinstva, nežnosti, tudi osebne urejenosti in tako dalje. Prav tako večina prijateljev vidi svoje življenje znotraj neke heteronormativne vizije, ki jih osmišljuje, žene naprej. Takšne in drugače normativnosti (»moraš biti tak«) imajo svoje pozitivne učinke. Osmišljujejo nas.

Posameznik lahko zaznava lastno napredovanje predvsem znotraj tistega moralnega koordinatnega sistema, ki ga sprejemajo tudi drugi. Težko je občutiti zadovoljstvo zaradi napredka v igri, v kateri ti sam simultano igraš vse vloge: vlogo tekmovalca, postavljalca pravil in sodnika. Zato so širše sprejeti moralni sistemi tako pomembni. Ljudje imamo namreč to težnjo, da jih jemljemo za samoumevne, da jim verjamemo. In samo to potrebujemo!

Preudarno vrednotenje trendov


Zato moramo, ko govorimo o povečanem upoštevanju manjšin, o vedno manjši heteronormativnosti v družbi itd., če želimo biti dosledni, te trende vrednotiti v vsej njihovi ambivalentnosti. V njihovih pozitivnih učinkih - za še do nedavnega spregledane manjšine, in njihovih negativnih učinkih - za vse, ki jim slabitev samoumevnosti teh konstruktov slabi tudi občutek za smer v življenju.

Bodi! Bodi napredek v prepoznavanju pravic spolnih in drugih manjšin! A kakor skrbno čuvamo svetinjo »pravic«, čuvajmo tudi sicer legalno neprepoznan in prepogosto spregledan koncept »pomena«. Brez pomenov in idealov, ki bi jih posamezniki prepoznavali kot osmišljujoče, prepričljive in samoumevne, nam še tako široka bera pravic nič ne koristi. Kvečjemu obratno.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30