Zahteve LGBTQ+ skupnosti v naši družbi dobivajo vse več prostora. Tudi nedavna škofovska sinoda o mladih se je dotaknila te teme. Politika prepoznava legitimnost njihovih zahtev in predlogov, javni prostor postaja vse bolj senzibilen: Vsak naj živi, kakor hoče, če le ne ovira drugih pri njihovem zasledovanju lastne vizije dobrega življenja.
Vse več posameznikov, ki se ne najdejo znotraj binarne spolne razvrstitve (M-Ž), se odloča za alternativne samoopredelitve: Transseksualci, aspolni, queerseksualci, navsezadnje homoseksualci itd. Kot družba smo, v skladu z zgoraj omenjeno strpnostno formulo “živi in pusti živeti,” za te identitete postali bolj dovzetni. Zdi se, da lahko empatičen človek, ki se zmore vživeti v vsakdanjo resničnost teh, še do nedavnega družbeno močno stigmatiziranih oseb, ob omenjenem razvoju vzklikne samo “Aleluja, hvaljen bodi Jezus Kristus!” A vsaka medalja ima vsaj dve plati.
Formula “Živi in pusti živeti!” predpostavlja, da obstaja znotraj mene nekakšna želja, kako bi rad živel. To željo moram poslušati in po njej živeti – in živel bom avtentično, pristno in izpolnjeno. Ne. Posameznik osmišljuje svoje življenje znotraj nekih od zunaj danih pomenov, znotraj pomenskega, simbolnega univerzuma, katerega avtor ni (izključno) on sam.
Anomija, breznormnost, ki jo boj za socialno pravičnost očitno čisla čez vse, saj da je treba pustiti posameznikom prostor, da se sami odločijo glede lastne identitete, precenjuje človekovo sposobnost, da sam učinkovito opomeni svoje življenje.
Konservativni nihilisti
Posamezniki nimamo avtentičnih želja, pač pa so naše avtentične želje tiste, v katere smo na tak ali drugačen način globoko potopljeni. Toliko bolje, če so te želje družbeno konstruktivne, prepričljive in moralno vzvišene.
Anomija, breznormnost, ki jo boj za socialno pravičnost očitno čisla čez vse, saj da je treba pustiti posameznikom prostor, da se sami odločijo glede lastne identitete, precenjuje človekovo sposobnost, da sam učinkovito opomeni svoje življenje.
Ja, za to gre! Borci za emancipacijo posameznika verjamejo v avtentične želje posameznika. Posameznik je tako zelo unikaten, pravi ta nazor, da bi vsiljevanje zunanjih, skupnih, ne-njegovih idealov škodovalo njegovi dobrobiti. Borci za ne-popolno-emancipacijo posameznika pa smo svojevrstni neverniki. Nekakšni nihilisti. Zavedamo se nevarnosti nesmiselnosti življenja, zato si na vse pretege želimo ta brezsmisel pokriti s tem bolj prepričljivimi skonstruiranimi smisli, ideali, normami, zgodbami, resnicami.
Osmišljujoče kategorije
Da! To je moj glavni očitek emancipatorni agendi: Ne obstaja nekaj takega, kakor avtentična želja posameznika zunaj družbeno generiranih idealov, pomenov in kategorij! Zunaj teh idealov obstaja le utesnjujoč vakuum popolne svobode, ki je le druga beseda za popolno vseenost.
Četudi sta torej npr. “ženskost” in “moškost” do določene mere družbena konstrukta, lahko njuno prisotnost v družbi vseeno pozdravljamo. Igrata namreč pomembno vlogo pri osmišljanju življenja mnogih posameznikov, ki jim je bil eden od teh spolov pripisan. Četudi se nekateri posamezniki ne najdejo v teh dveh kategorijah, se mnogi v njih najdejo in jih sprejemajo za svoje.
Gre tako rekoč za večino. Za spregledano večino, ki ji odžiramo vedno večji del gotovosti v osmišljujoče samoumevnosti. Večina deklet, prijateljic, s katerimi se srečujem, na takšen ali drugačen način svoje življenje vidi v luči pojmov materinstva, nežnosti, tudi osebne urejenosti in tako dalje. Prav tako večina prijateljev vidi svoje življenje znotraj neke heteronormativne vizije, ki jih osmišljuje, žene naprej. Takšne in drugače normativnosti (»moraš biti tak«) imajo svoje pozitivne učinke. Osmišljujejo nas.
Posameznik lahko zaznava lastno napredovanje predvsem znotraj tistega moralnega koordinatnega sistema, ki ga sprejemajo tudi drugi. Težko je občutiti zadovoljstvo zaradi napredka v igri, v kateri ti sam simultano igraš vse vloge: vlogo tekmovalca, postavljalca pravil in sodnika. Zato so širše sprejeti moralni sistemi tako pomembni. Ljudje imamo namreč to težnjo, da jih jemljemo za samoumevne, da jim verjamemo. In samo to potrebujemo!
Preudarno vrednotenje trendov
Zato moramo, ko govorimo o povečanem upoštevanju manjšin, o vedno manjši heteronormativnosti v družbi itd., če želimo biti dosledni, te trende vrednotiti v vsej njihovi ambivalentnosti. V njihovih pozitivnih učinkih – za še do nedavnega spregledane manjšine, in njihovih negativnih učinkih – za vse, ki jim slabitev samoumevnosti teh konstruktov slabi tudi občutek za smer v življenju.
Bodi! Bodi napredek v prepoznavanju pravic spolnih in drugih manjšin! A kakor skrbno čuvamo svetinjo »pravic«, čuvajmo tudi sicer legalno neprepoznan in prepogosto spregledan koncept »pomena«. Brez pomenov in idealov, ki bi jih posamezniki prepoznavali kot osmišljujoče, prepričljive in samoumevne, nam še tako široka bera pravic nič ne koristi. Kvečjemu obratno.
Vsako dejanje posameznega človeka ima svoj učinek v družbi, zato je geslo “Živi in pusti živeti” vsaj dvoumno. Seveda sem predpostavil, da človek ne živi sam na osamljenem otoku brez stika z družbo.
Za prikaz, kako je zahodni človek zblojen, naj bodo migracije tehnološko in še kako drugače nerazvitih ljudi v prebivališče zahodnega človeka. Te migracije imajo samo eno prednost, ne razmišljajo po principu “Živi in pusti živeti”.
Moški in ženski spol nista družbeni konstrukt, temveč biološka danost. Ostalo so genske ali psihične motnje, ki jih je potrebno zdraviti.
Temeljna zabloda zahodne družbe je, da je bolnikom odrekla zdravljenje in ga namesto tega predpisala zdravim.
Napaka avtorja članka pa je, da bolnike prosi naj zdrave ljudi pustijo pri miru, namesto da bi od zdravih ljudi zahteval, da bolnike (o)zdravijo.
Blaž Podobnik, nam zelo lepo in znanstveno opiše, kaj pomenijo pravice LGBT.
Če so te na prvem mestu, lahko UNIČIJO pravice VEČINE. Kajti lahko bi ABSOLUTNE pravice enih – odvzeli pravico drugim.
V prispevku je lepo napisano – da, širše sprejeti MORALNI sistemi – so res zelo pomembni. In narobe bi bilo, da bi nam jih MANJŠINA uničila.
Se strinjam s Teodorjem. Biti v konfliktu s svojim genetskim zapisom ( mimogrede , med moškim in žensko je ca. 6500 genetskih razlik) kaže najmanj na nevrotičnost, če pa ta konflikt še vsiljuješ drugim, da naj ga sprejmejo kot normalnost, pa je lako diagnoza še bolj fatalna. In če družba to sprejme, kot normalno, potem je vsa družba izgubila kompas in je zato zapisana propadu. Quod deus perdere vult, dementat.
Zanimiva tema,ki bo pridobivala na pomenu !
Moj pogled usmerjam, ne samo na dualnost,ampak tudi na človeka. Če hoče človek živeti,mora delati.Če hoče preživeti mora “združiti moči”.Nastane družina in družba.Družba ne more delovati v “anomiji” ! Nobena ekonomija ne prenese anomije. Posebno tedaj,ko se družba razvije do stopnje,ko začne vsak razmišljati o družbenih konstruktih in lastnih posebnostih.Še posebej,ko se je razvila “sociala”,”solidarnost”,”vzajemnost”,”pomoč”. Vse to medsebojno učinkovanje zahteva odgovornost,resnost,napore,dolžnost ,obveznost, trud.Vsi,vse po najboljših močeh ! In zgodijo se samoopredelitve (predvsem družbene),manjšine (naravne so več ali manj upravičene,pri družbenih pa je potrebno biti že pazljiv),razne ideje in še kaj. Praviloma vsi ti “razlogi” povzročijo “razpoke” v sistemu.Zgodi se,da vsak ne daje več po svojih najboljših močeh, pričakuje pa več. Postane manjšina,ki v današnji situaciji-politične korektnosti , zahteva vse več,kar naj bi bilo upravičeno. “Razpoka” postane spor-konflikt ! Zaradi “iluzije vsevednosti” v družbi,ki kar narašča, se zgodijo oz.se začnejo dogajati vse ostrejša nasprotja,grozijo novi in novi konflikti.
Namesto več “pameti” in “vednosti” v globalni-digitalni družbi,se na povprečni ravni dogaja obratni proces.Človek-povprečja ne napreduje,ampak nazaduje.Inteletualna lenost je na pohodu! Rek “ora et labora” je nekaj zastarelega,je nazadnjaštvo in še kaj hujšega. V takšni družbeni “klimi” je samo korak do razpada osnovnega,naravnega,neideološkega sistema družbe ( človek naj bi bil družbeno bitje!). Sredstvo,ki pospešuje razpad sistema je razrast števila manjšin nad NORMALO ( NARAVNO IN DRUŽBENO). Niso manjšine problem,problem so BRANILCI manjšin.Branilci iz lastnih interesov in ne iz interesov manjšin, praviloma, delujejo v smeri konfliktov.
Vprašati se moramo,kaj je normalno ? Človeška družba potrebuje pravila kot temelj za delovanje v svetu relativnosti.Če to porušimo,smo zgubili pogoje za preživetje človeka.Imeli bomo “svobodo”,”manjšine”,zgubili pa bomo ČLOVEKA!
P.S. Ali je razrast samoopredelitev in manjšin spodbuda za nastanke terorja in diktatur manjšin ? Kaj se zgodi,ko manjšina postane večina ? Ali je res večina teror nad manjšino ? Ali se politično korektnost izkorišča ?
Štor,hvala,zelo dobro in za vsakega(vsaj upam) razumljivo napisano.
Mala slovenka,tebi in vsem tvojim želim miru in radosti polne Božične praznike.Naj se na vas razliva obilje ljubezni,upanja in vere !
O,hvala Štotr!
Tudi tebi in tvojim!
Pa tudi vsem ostalim,ki zmorejo na stežaj odpreti vrata srca za Jezuščka !
Prepustite se Njegovi Ljubezni,da vas dotakne,premakne,vzdrami!
Dovolim živeti vsem, vendar ne na moj račun!