Kaj sploh Koran pravi o džihadu in zakaj se v imenu tega ljudje razstreljujejo ter zabijajo v stolpnice

Džihad je v povezavi z islamom v zadnjem času ena najbolj uporabljanih koranskih izrazov. Običajno se ga uporablja v smislu »svete vojne« proti nevernikom ali nemuslimanom, vojne za islam, njeno širjenje in obrambo.

A zapisi v Koranu še zdaleč niso tako eksplicitni, da naj bi pri džihadu nujno šlo za nasilno obliko boja za vero. Prej nasprotno …

“Prizadevanje za Božjo stvar”

Posebno pogosto o njem poslušamo v zadnjem času, ko se na džihad sklicujejo islamski fundamentalisti pri svojih terorističnih napadih ali ko poskušamo od zunaj pojasniti delovanje različnih nasilnih islamskih skupin.

Prvoten pomen besede džihad pomeni »prizadevanje«, »prizadevati si za Božjo stvar«, kar pa se glede na možnost različnih interpretacij lahko razume tudi kot »bojevati se«. To prizadevanje, oziroma bojevanje pa ne vključuje nujno uporabe (oborožene) sile, čeprav je tudi ne izključuje.

Poznamo džihad srca (bojevanje proti hudiču in zlu v sebi – greater jihad), džihad jezika (oznanjanje resnice – islama po svetu), džihad roke (odločati se kaj je prav, in bojevati se proti krivicam z dejanji) in džihad meča (oborožen boj za islam oziroma sveta vojna). Nekateri sunitski učenjaki imenujejo dolžnost džihada tudi 6. steber islama, čeprav uradno nima takega statusa.

Za vojni spopad Koran uporablja besedo qital in ne džihad, kljub temu pa je nujno odgovoriti na vprašanje kdaj in kako muslimani sežejo po orožju. V starejših stihih iz Meke se je beseda džihad uporabljala za mirno, nenasilno prizadevanje za Božjo stvar s prepričevanjem in zgledom. V medinskih stihih pa je opisan tudi boj pri obrambi vere, vernikov in za širjenje islama.

Lahko bi dejali, da Koran daje prednost nenasilnemu prizadevanju za širjenje vere, v primeru ogroženosti vere ali napada na vernike pa nedvoumno spodbuja oborožen boj. Zanj obljublja celo Božjo pomoč in nagrado po smrti. Toda tudi v teh primerih spodbuja k miru (»če sovražnik odneha, odnehajte«, »ne prestopajte meje, ne napadajte prvi …«). V nasprotju s Staro zavezo Svetega pisma, Koran za vojno nikoli ne uporabi pridevnika »sveta«.

Džihad izgovor za vojno?

Vojne v zgodovini in sodobnosti sicer kažejo, da je moč to miroljubno noto Korana kaj hitro zlorabiti za opravičevanje napadalnih, osvajalskih vojn (preventivni napad kot najboljša obramba ipd).

Zapoved, da verniki, muslimani, ne smejo ubijati vernikov, se je v spopadih med muslimani zlorabljala tako, da so nasprotnika v naprej razglasili za nevernika. Napadi pa so se in se še dogajajo tudi v imenu širjenja vere. Posameznik je sicer povabljen, da islam mirno sprejeme ali v zameno plača davek, a je, če to zavrne, lahko razumljen tudi kot nasprotnik vere – odvisno od skrajnosti “misijonarja”.

Podobni boji oz. zlorabe v imenu »osvobajanja« (za demokracijo in širjenje svobode) potekajo še danes. Na isti osnovi pa bi lahko danes trdili, da vojne za pridružitev islamu danes niso več potrebne, saj verniki lahko sami izberejo veroizpoved.

Koran torej ne izključuje ali prepoveduje vojne, ampak jo skuša omejiti. Izhodiščno načelo Korana je »zob za zob« (»O, vi, ki verujete, povračilo vam je predpisano za umorjenega, svobodnega za svobodnega, sužnja za sužnja …«, »Zlo dejanje naj se povrne z enakim«), a s tem še ni konec, saj se verz nadaljuje: »Kdor pa odpusti in se je pripravljen spraviti – Bog ga bo nagradil.« »Odvrni zlo dejanje z dobrim ali boljšim«.

Praksa je (žal) drugačna od teorije, a prerok Mohamed je pravila glede tega kaj muslimani smejo in česa ne smejo početi v boju, jasno določil:

  • prepovedano je napadanje civilistov, ki se ne bojujejo proti muslimanom;
  • prepovedano je uničevanje pridelkov ali drugih virov hrane, vode, živine ali drugih živali;
  • prepovedano je uničevanje bolnišnic, sirotišnic in drugih varnih krajev ter pribežališč;
  • ne smejo se uničevati mošeje, sinagoge in drugi sakralni objekti;
  • prepovedano je napadanje žensk, otrok, ostarelih in prizadetih;
  • če napadalec preneha z napadom ali ponudi sporazum, ga je treba sprejeti, boj pa se mora nemudoma končati;
  • pobeglih zatiralcev ni treba zasledovati v nedogled, temveč jim je treba dovoliti, da se vrnejo domov;
  • do vojnih ujetnikov se je treba vesti spoštljivo, izpolniti jim je treba osnovne potrebe in jih po boju, kakor hitro je to le mogoče, osvoboditi ali za njih zahtevati odkupnino.

Komentiraj