Kaj so predsedniške volitve prinesle strankam, ki želijo vstopiti v državni zbor

Rok Čakš
2

Našo tridelno analizo koristi in škode, ki jih predsedniške volitve prinašajo za stranke na slovenski politični sceni, zaključujemo s tistimi, ki so na nedeljskih volitvah prisostvovale, a svojih predstavnikov v državnem zboru ta trenutek nimajo.

Si pa jih seveda skušajo pridobiti, za kar so, bolj ali manj uspešno, skušali izkoristiti brezplačno medijsko pozornost pod žarometi predsedniških volitev.

Pri pregledu navajamo odstotke stranke med vsemi vprašanimi v nedeljski anketi Mediana pulse za POP TV ter rezultat njihovega kandidata na predsedniških volitvah.

Stranka Marjana Šarca (podpora /, kandidat Marjan Šarec 25 %).

Dejali boste, kaj vendar pišemo saj stranka Marjana Šarca ne obstaja, a slednje ne drži povsem. Drugouvrščenega kandidata nedeljskih volitev namreč uradno kandidira Lista Marjana Šarca, ki naj bi po mnenju mnogih analitikov po volitvah prerasla lokalne okvire in kandidatov volilni rezultat unovčila na nacionalnih volitvah.

Še ena stranka torej po že znani formuli “novih obrazov” na levici in očitno nekateri ocenjujejo, da se ta koncept po Zaresu, Pozitivni Sloveniji in Stranki Mira Cerarja še ni povsem izpel.

Ali imajo prav, bodo pokazali volivci. Tokrat naj pod Šarčevim obrazom šlo za poskus velikega come-backa Golobičeve struje na nacionalno sceno. Spomnimo, iz nje jo je izbrisala afera Ultra, oziroma Golobičevo zamolčanje lastniškega deleža javnosti.

V Šarčevem volilnem štabu nekdanjih Zaresovcev ali simpatizerjev te linije, ki ima blagoslov stricev, kar mrgoli. Njihov ponovni poskus je povsem legitimen in vso pravico imajo, da svojo podporo ponovno preverijo na nacionalni ravni.

Ni pa pošteno, se pri tem skrivajo v senci kandidata, za katerega prodajajo, da je od srednje poznanega komika in župana povprečne občine do svojih 25 odstotkov na predsedniških volitvah prišel tako kot množice na ljudske vstaje – samostojno in spontano.

Zedinjena Slovenija (podpora /, Kandidat Andrej Šiško 2,2 %)

Radikalni desničar Andrej Šiško je za mnoge presenečenje teh volitev in to upravičeno. Vendar, če ga postavimo v širši kontekst protestniških glasov v Evropi in Sloveniji, kjer smo nad etablirano politiko v Evropi še toliko bolj razočarani, niti ni dobil tako veliko.

Razmere kažejo, da je potencial za radikalno desnico vsaj tako velik kot za radikalno levico, ki ga pri nas unovčuje Meščeva stranka. Na drugem ekstremu daljice se Zmago Jelinčič sploh nikjer ne pojavlja, pa njegova SNS na anketah tu in tam dobi tudi nad 4 odstotke glasov.

Šiškova Zedinjena Slovenija ima v tem pogledu zagotovo parlamentarni domet, vendar le v navezi z Jelinčičem ali ob morebitnih bolj nestabilnih mednarodnih razmerah. Sam od sebe bo, kljub dobro unovčeni (neenakopravni) medijski pozornosti, prag težko prestopil.

Slovenija za vedno (podpora /, Kandidat Boris Popovič 1,8 %)

Boris Popovič je razočaranje teh volitev, ker če za koga velja, da ima v tej državi imidž uspešnega in učinkovitega župana, ki stvari obrača na bolje, to zagotovo ni Marjan Šarec, temveč on.

A glej ga zlomka, Šarca so že ob vstopu v kampanjo mediji pospremili s titulo glavnega Pahorjevega izzivalca in 30 odstotki podpore, Popoviču pa so pripisali manj kot odstotek glasov.

Nepredvidljivi podjetnik, ki bi vsepovprek nižal davke, preganjal birokracijo in delal Slovenijo bolj učinkovito, pač po definiciji sodi v mainstreamovski opis neoliberalnega sovraga, kakšne je v social(istič)no čuteči Sloveniji potrebno v zatreti v kali, če stegnejo vrat izven meja kontaminacijske cone.

Popovič tako v aktualnih razmerah nima nobene možnosti za preboj na nacionalni ravni in se počasi lahko sprijazni, da bo ostal car v svojem primorju.

Slovenska ljudska stranka (podpora 1,8 %, kandidatka Suzana Lara Krause 0,8 %)

Dolgo ji je kazalo, da bo prepričljivo zadnja, a na koncu je le uspela prehiteti Angelco Likovič. Slaba tolažba za kandidatko stranke, ki ima vse, da se vrne v državni zbor – ime, tradicijo, infrastrukturo in podporo na terenu; le ljudi, ki bi vedeli, kaj delajo, očitno ne.

Saj s Krausovo, Markom Zidanškom in drugimi iz vodstva ni nič narobe; najbrž so povsem prijetni, dobronamerni in pošteni ljudje. A očitno niso za politiko; bodisi se nanjo ne spoznajo, bodisi ne premorejo potrebne karizme, ki bi parlamentarni potencial stranke potisnila nad teh nekaj odstotkov, ki jim pripadajo sami po sebi.

Kako si lahko razlagamo drugače, da tako veliko priložnost za povratek na sceno, kot je predsedniški medijski prime-time, zapravijo na tako lahkomiseln in neučinkovit način?!? Zidanšek sicer pravi, da bo zdaj, ko gre vse bolj zares, strankin prapor prevzel on.

Vendar glede na to, kar smo videli do sedaj, tistih, ki si ne želijo dokončnega izbrisa te tradicionalne stranke s slovenskega prostora, lahko upravičeno skrbi.

Stranka Za otroke in družine (podpora /, kandidatka Angelca Likovič 0,6 %)

Kakšna katastrofa in kakšen polom! Cvetoča stranka, ki je korenine optimizma pognala iz velike referendumske zmage v zaščito zakonske zveze, si jih je izruvala in poteptala na priložnosti, imenovani predsedniške volitve.

Namesto da bi se stranka na politični sceni utrdila in položila novi humus za nadaljnjo rast, si je s predsedniško kandidatko Angelco Likovič zadala smrtni strel naravnost v prsi.

Aleš Primc pravi, da so na predsedniških volitvah sejali, a če je to res, bo žetev bornejša od tiste v času suhih krav Jošefovega Egipta.

Gledano nazaj bi bilo bolje, da se teh volitev sploh ne bi udeležili, ali pa nemara v bitko poslali raje kakšnega anonimneža. Kaj hujšega od tega, kar se jim je zgodilo, se jim praktično ne bi moglo v vseh drugih mogočih najbolj črnih scenarijih.

Angelci Likovič sicer ne moremo očitati, da se ni trudila ter da ni imela svojih prebliskov. A njen lajnarski pristop neprestanega ponavljanja vedno enega in istega, ne glede na vprašanje, se enostavno ni prijel. Še več, deloval je odbijajoče.

Sama za to ni kriva, ker so ji to naročili diletanti, ki so načrtovali kampanjo. Če bi zgolj ostala pristna, kot je denimo bila v portretu na TV Slovenija, bi se lahko končalo precej drugače.

Tako pa Aleša Primca zdaj čaka misija nemogoče. Če mu uspe stranko po kakšnem čudežu pripeljati v parlament, potem ima človek res neizmeren talent za politiko. Tisti intiutivni, nikakor pa ne strateško-planski.

2 KOMENTARJI

  1. Dobra ocena kandidatov, ki niso del parlamentarnih strank. To je Šarec, Popovič, Ljudska stranka in Primčevo gibanje.

    MENI DELUJE ALEŠ PRIMC, KOT PODALJŠANA ROKA JANŠE IN BI BILO PRAV, DA GRE SKUPAJ Z NJIM V KOALICIJO ŽE PRED VOLITVAMI.
    ljudska stranka, pa je s tem, ko je bratom Podobnik in Kanglerju pokazala vrata, sama sebi zadala nož v hrbet.

    ČUDEŽ PA JE RES, tako kot ugotavlja komentator Rok Čakš, kako je možno da Šarec s tolikimi glasovi prehiti zelo dobrega ŽUPANA Popoviča, ki uspešno vodi veliko Koprsko občino. Mesto KOPER je pod njegovim županovanjem zelo napredovalo. Šarec, ki vodi mnogo manjšo občino, v kateri ni pustil pomembnega “pečata”, pa se uvrsti v drugi krog. Naj razume kdor more ?
    To daje misliti, da imajo res “strici” v rokah “daljinski upravljalec”, s pomočjo katerega obvladujejo volilce. Upam vsaj, da ne celo tiste, ki štejejo glasove in odpirajo (ali zamenjajo) skrinjice.
    Mislim, da smo edinstveni v Evropi, da nekdo dva meseca pred volitvami pride z imenom neke liste in ZMAGA. Kar nima razlage je ČUDEŽ. In v Sloveniji se to godi kar nekaj let. Vatikan čudeže raziskuje tudi EU bi morala.

Dodaj odgovor za Kraševka Prekliči

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime