Kaj so predsedniške volitve prinesle in odvzele opozicijskim strankam

Kaj so od predsedniških volitev potegnile SDS, NSi, Levica, stranki Za otroke in SLS ter Zedinjena Slovenija?

Po analizi politične setve koalicijskega trojčka na nedeljskih volitvah nas tokrat na Domovini zanima, kaj je ljudsko glasovanje dobrega ali slabega prineslo državnozborskim opozicijskim strankam.  

Pri pregledu navajamo odstotke stranke med vsemi vprašanimi v nedeljski anketi Mediana pulse za POP TV ter rezultat njihovega kandidata na predsedniških volitvah.

Slovenska demokratska stranka (podpora 13,7 %, kandidatka Romana Tomc 13,7 %)

Za razliko od anket Dela in Ninamedie je nedeljska volilna napoved Mediane SDS ponovno postavila na prvo mesto. Glede na to, da so skoraj do desetinke odstotka natančno zadeli podporo predsedniškim kandidatom, ni dvomiti, da je anketa bolj verodostojna od omenjenih dveh, ki v vodstvo postavljata Socialne demokrate.

SDS je torej za zdaj še vedno stranka z najvišjo javnomnenjsko podporo v državi. V oči bode povsem enak odstotek stranki kot njeni kandidatki na volitvah, a tu je treba opozoriti, da je pri strankarski podpori ta izračunan od vseh vprašanih, torej tudi tistih, ki se niso želeli opredeliti, oziroma na volitve ne bi šli.

Iz slednjega lahko sklepamo, da bi SDS na volitvah to nedeljo dobila svojih 20 % glasov, vendar je to glede na trende v absolutni podpori volivcev, ki smo jih v torek predstavili na Domovini, slaba tolažba.

Neizpodbitno je, da za stranko iz volitev v volitve glasuje manj ljudi in ta podpora pada bolj od volilne udeležbe.

Podobno velja za desno-sredinski blok kot celoto, saj na ta račun tudi sorodne stranke bistveno ne pridobivajo. Še največ imajo od tega instant stranke levice, ki vedno znova vzniknejo pred parlamentarnimi volitvami in poberejo zapuščeno sredino.

Ne glede na javno interpretacijo, ki je za imidž stranke pomembna, se Janša in ostali zagotovo zavedajo, da so predsedniške volitve zanje zgolj še en v seriji porazov. Vsaj za njenega predsednika pa se lahko upravičeno vprašamo, če ga takšni trendi sploh skrbijo, saj ni videti, da bi glede tega kaj bistvenega storil.

Ta naloga očitno čaka na koga drugega; in zna čakati še kar nekaj časa. Za resni come-back desno sredinske politike, ki ji levičarski politični projekti vedno znova odgriznejo dodaten košček volilnega telesa, bo to čakanje morda predolgo.

Nova Slovenija (podpora 5,6 %, kandidatka Ljudmila Novak 7,1 %)

Za razliko od SDS je domet Ljudmile Novak hkrati tudi domet NSi pod njenim vodstvom. To je za stranko lahko dobro, ali pa tudi ne.

Dobro zato, ker z Novakovo na predsedniškem mestu (in tudi v predsedniški tekmi) nadaljujejo varno defenzivno igro, ki pred tekmeci utrjuje strankine pozicije nekaj odstotkov nad parlamentarnim pragom. Hkrati jedrni podpori nekaj malega iz leta v leto dodajo.

Glede na to, da se je stranka znašla pod napadom dominantnega brata in novo nastajajočih strančic, to za prihajajoče volitve ni napačna strategija, saj bi kakšno neposrečeno tveganje z novim obrazom NSi prav lahko odneslo iz parlamenta.

Po drugi strani pa je zdaj gotovo dejstvo, da pod vodstvom Ljudmile Novak NSi nikoli ne bo postala res velika stranka. Morda tudi ne pod komerkoli drugim, a jasno je, da na stabilno dvomestno podporo krščanski-demokrati lahko potegnejo le z novim frontmanom, ki bo izžareval mladostno svežino, predvsem pa sposobnost in ambicijo voditi državo.

Tako kot za SDS tudi za NSi velja, da stranka za kaj več potrebuje svojega Kurza. Da ga zgradijo, bo njena največja prihodnja misija. A na čelu stranke šele v povolilnem zavetju naslednjega ljudskega glasovanja.

Stranka Levica (podpora 2,7 %, brez svojega kandidata)

(Nekdaj združena) levica v trenutni javnomnenjski podpori deli usodo strank, ki v predsedniško tekmo niso poslale svojega kandidata - podpora se ji je opazno znižala.

Odsotnost lastnega kandidata je pomenljiva - ali ga v trenutni neorganiziranosti niso sposobni ponuditi ali pa z njim niso želeli škodovati komu drugemu. Navsezadnje njeni volivci od vseh strank tvorijo največji delež podpore Marjanu Šarcu.

Ko bo vpliv predsedniških volitev popustil, se bodo številke za Levico gotovo popravile, vendar dometa, ki se jim je obetal v turbolentnih kriznih časih takoj po zadnjih državnozborskih volitvah, ne bo dosegla.

Življenje v državi se je za njihove radikalne ideje enostavno preveč obrnilo na bolje. Obenem so z nekaj stališči od sebe odvrnili dogmatične stare komuniste - denimo pri brezpogojni podpori migrantom in interesnim LGBT lobijem.

Kljub vsemu lahko pričakujemo, da se bo Levica v slovenskem političnem prostoru ustalila kot stabilna stranka z dometom podobnih levo-radikalnih strank drugod po Evropi v miru in blaginji ter potencialnim 20+ odstotnim dometom ob krizah in nestabilnosti večjih razsežnosti, kakršnih si ne želimo dočakati.

Zavezništvo socialno-liberalnih-demokratov (brez podpore in brez predsedniškega kandidata)

Verjetno za to stranko prvič slišite in naj vam pomagamo - gre za zadnje ime Zavezništva Alenke Bratušek. Glede na to, da sta mu v državnem zboru ostali zgolj dve poslanki in da ju po naslednjih volitvah, vsaj v samostojni vlogi, zagotovo ne bo več, bi za ime stranke lahko uporabili tudi dvojino ženskega spola.

Bratuškovi s kolegico ankete zgolj tu in tam dodelijo še kakšno desetinko odstotka in če tokrat s papežem Frančiškom ne bo odprla vsaj dvosmerne hitre pošte, je njene politične avanture nepreklicno konec.