Praznujemo priključitev Primorske k matični domovini ali se gremo poveličevanje partizanov in komunistične oblasti?

Vir posnetka: arhiv MMC RTV SLO
POSLUŠAJ ČLANEK
Močno v senci košarkarske evforije smo v petek, 15. septembra, z državno proslavo obeležili sedemdeseto obletnico vrnitve Primorske k matični domovini. Tokratno slovesnost je gostila Nova Gorica, ki prav tako praznuje sedemdeseto obletnico začetka gradnje. To je bil tudi glavni poudarek proslave z naslovom Gorico novo bomo dali v dar.

Že samo ime praznika je po mnenju mnogih napačno in bi morali praznovati Dan priključitve Primorske k matični domovini, a lahko bi rekli, da ni važno ime, ampak namen. In ravno pri namenu tega praznika se ustavi.

Ob ogledu državne proslave se poraja vprašanje: ali je namen praznika spomin na priključitev Primorske ali poveličevanje partizanov in komunistične oblasti, ki je Primorsko osvobodila, obenem pa na napačni strani meje pustila Gorico in Trst, ki sta bila za Primorce kulturno, družbeno in politično središče?

In čeprav so partizani zaslužni za priključitev Primorske k matični domovini, so zaslužni tudi za beg mnogih Slovencev, ki so na Italijansko stran odšli iz strahu pod komunizmom. Čeprav so zaslužni za izgradnjo Nove Gorice in rešitvijo izpod trde fašistične oblasti, so poskrbeli tudi za trpljenje, ki ga je (primorskim) ljudem prinesel komunizem.
In čeprav so partizani zaslužni za priključitev Primorske k matični domovini, so zaslužni tudi za beg mnogih Slovencev, ki so na Italijansko stran odšli iz strahu pod komunizmom.

Časovni stroj


Ob opazovanju praporščakov z rdečimi zvezdami, petju Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič ter uvodnemu pozdravu slavnostnega govornika Mitje Bervarja drage tovarišice in tovariši, dobi človek občutek, da je vstopil v časovni stroj in odpotoval sedemdeset let v preteklost.

Slavnostni govornik se ni mogel izogniti niti pomembnosti 2. tira za Primorsko in Slovenijo ter opozoriti na škodo, ki jo nasprotovanje takim projektom lahko prinese. Kako mu je uspel to umestiti v govor ob Dnevu vrnitve Primorske k matični domovini, najbrž ne ve niti sam.

Proslava je svoj višek dosegla ob izvedbi pesmi Vstajenje Primorske, ko so na oder, še bolj zavzeto kot partizani, vkorakali Pinkoti. Zanimivo ob tem je, da so se usta politikov in pomembnežev v prvi vrsti med slovensko himno komaj vidno premikala, ob refrenu Vstala Primorska pa so urno poskakovala in pela še z večjim zanosom kot leta 1947.

Pozabljeni na drugi strani meje


Primorska je že sedemdeset let del matične domovine, najprej Jugoslavije in danes Slovenije. Kako je bilo v vsem tem času poskrbljeno za Slovence, ki so ostali na Italijanski strani meje, vemo. Tudi danes je odnos matične države do njih enako slab. Resnična priključitev celotne Primorske k matični domovini pa se je zgodila z vstopom Slovenije v Evropsko unijo in padcem meje med Slovenijo in Italijo.

Res bi že bil čas, da Primorska in z njo celotna Slovenija, z dvignjeno glavo vkoraka v nov čas. Nova Gorica na primer s tem, da preimenuje Kidričevo ulico in pusti, da gozd preraste napis TITO na Sabotinu. Koordinacijski odbor za državne proslave in prireditve pa bi v nov čas lahko vkorakal tako, da bi na državnih proslavah nehal poveličevati komunizem in partizane.

Za Primorsko pa se ni treba bati. Ostala bo prostor dobrih in srčnih ljudi, prostor napredka in kulture. Si predstavljate Slovenijo brez morja, burje, terana in Soče? Tudi jaz ne.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike