Kaj si želiš, da Bog stori zate?

POSLUŠAJ ČLANEK
Kennedyjevska trditev – Ne sprašuj, kaj lahko država naredi zate, temveč kaj lahko ti storiš za državo – je za božič obrnjena na glavo. Drznil bi si reči, da dogodek učlovečenja Božjega Sina postavlja novo razmerje v odnosu Bog-človek: ne več, kaj moram jaz narediti za Boga, temveč si novorojeno Dete blagohotno želi, da si zastavim vprašanje, kaj si jaz želim, da Bog stori zame.

V letošnjem adventu so v meni zorele te in podobne misli: kaj Bog zares želi od mene, kam moram vlagati svoj trud, kje me potrebuje in kaj bi moral jaz storiti, da se kar najbolje pripravim na praznovanje njegovega rojstva. A kolikor bolj sem se poglabljal vanje, toliko bolj sem se zavedal svoje lastne nemoči.

Nato se je prav počasi, iskreno niti ne vem natančno kdaj, v moje srce prikradla misel, da Bog pravzaprav v prvi vrsti ne želi nekaj od mene, temveč je takrat prišel v oddaljeni Betlehem in prihaja vsako leto, ko obhajamo njegovo rojstvo, k nam, da se nam podari on. Tudi letos »je prišel« in zato je bistvo božiča v tem, da smo kot ljudje sposobni Boga sprejeti oziroma da si tega sprejema sploh želimo!
Mislim, da človeška naloga sestoji ravno v tem spraševanju, česa si v naših življenjih sploh želimo? Po čem hrepenimo, stremimo, za kaj si prizadevamo?

Mislim, da človeška naloga sestoji ravno v tem spraševanju, česa si v naših življenjih sploh želimo? Po čem hrepenimo, stremimo, za kaj si prizadevamo? Naša težnje je pogostoma težko odlepiti od vsakdanjih in materialnih stvari, užitkov ali mašil, s katerimi polnimo svojo hrepenečo notranjost. A umetnost in največja lepota življenja je v tem, da sprejmemo nagovor in obdarjenost, ki prihaja od Boga. Da svoje želje usmerimo k Neskončnemu, saj edino On lahko spreminja naša življenja.

Bog postane majhno detece, saj drobna deteta v nas vzbudijo hrepenenje po lepem, po nedolžnem, po neskončnem – po odnosu ljubezni. Bistvo praznovanja Gospodovega učlovečenja je ravno v tem uravnavanju naših hrepenenj. »Gospod, pred teboj je vse moje hrepenenje, moje vzdihovanje ti ni prikrito. Srce mi razbija, moč me je zapustila, luč mojih oči mi ugaša.« (Ps 38,10-11)

Globoko hrepenenje po luči doživimo takrat, ko je tema. Ko smo najbolj oddaljeni od Boga, takrat po njem zahrepenimo v vsej naši notranjosti. »Kakor hrepeni jelen po živih vodah, tako hrepeni moja duša po tebi, o Bog.« (Ps 42,2) S hebrejskim glagolom arag (hrepeneti), ki ga v Svetem pismu najdemo zgolj še na enem mestu (Jl 1,20), je označeno živalsko sopenje, hropenje, trepetanje v najhujši žeji. Navzemimo se nekaj te drže predanega hrepenenja po Bogu!

Eden največjih občudovalcev Božjega učlovečenja, Atanazij Aleksandrijski (+373), je zapisal: »Bog je postal človek, da bi človek lahko postal bog. On je se pokazal v telesu, da bi mi prejeli zamisel o nevidnem Očetu. On je pretrpel človeško stisko, da bi mi podedovali nesmrtnost.« (De incarnatione 54,3) Bog zaživi na človeški način, da bi mi zaživeli tako, kot živi Bog, v popolni prosojnosti odnosov ljubezni. Morda je prav božični dan anno Domini 2018 tista priložnost, da Bogu izrazimo svoje najgloblje želje, saj je prišel zato, da jih na nepričakovan način izpolni!
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike