Vir zajema slike: Video Radia Ognjišče

Ob 30-letnici demokratičnih procesov je v dvorani Zavoda sv. Stanislava potekala okrogla miza z naslovom Skupaj za skupno dobro, ki jo je pripravil Radio Ognjišče.

Zanimivi gostje, nekdanja ministrica za obrambo dr. Ljubica Jelušič, zgodovinar in novinar dr. Jože Možina, nekdanji ustavni sodnik dr. Ernest Petrič ter pisec in mislec dr. Žiga Turk so razmišljali o pomenu domovine, o zgodovinskih vidikih razvoja države in o tem, kako najti skupne imenovalce v politiki.

Kako gledam na domovino?

»Prihajam s Primorske, zato je razumljivo, da moj odnos do domovine raste iz te identitete. Primorci smo doživljali drugačne zgodbe kot tukaj v Ljubljani ali drugje. Mi smo vedno čutili, da je Primorska zadnji branik na meji z drugim svetom,« je v uvodu dejala nekdanja obrambna ministrica Jelušičeva in dodala, da je sama vložila veliko svojega znanja ter prizadevanj v to, kakšna bo njena domovina.

»Karkoli se ji zgodi, čutim enak občutek tudi sama. Domovina je tudi moje osebno prizadevanje in prizadevanje drugih ljudi, da bi imeli prostor, kjer se počutimo varne,« je prepričana.

»Domovine, staršev, svojega rodu ne izbiramo. Domovina je kraj, kjer pridemo na svet, kjer so prijatelji, kamor se radi vračamo, lahko smo veseli, da je Slovenija taka, da se da narediti v njej življenje znosno in da nam ni treba nikamor bežati, glede na dogodke v preteklem stoletju, to sploh ni malo,« je prepričan dr. Žiga Turk.

»Domovina je samo ena, ni samo ozemlje, ni samo politični sistem, je tudi nekaj intimnega, čustvenega. Meni se zdi, da je v tem obdobju izredno pomembno razumeti domovino kot Heimat, kot rečejo Nemci, kot tisto, kar opredeljuje tebe kot človeka. Res smo v času migracij, ampak na Slovenskem bi si želel, da tisti, ki pridejo k nam, da se integrirajo, in da to ostane domovina mojih očetov, moje mladosti, mojega življenja. Domovina, kakršno imam srčno rad,« je v uvodu dejal dr. Ernest Petrič.

»Domovine si ne moreš izbirati. Mi imamo domovino, na katero smo lahko ponosni, mislim, da moramo do nje razvijati čustva, da jo ohranimo, da to vrednoto prenašamo tudi na naslednje rodove. Malo je narodov na svetu, ki bi prišli od domovine do države na tako demokratičen način,« je dejal zgodovinar dr. Jože Možina.

Poudaril je predvsem izkušnjo, da so čustva do domovine zelo močna tudi v zamejstvu in pri Slovencih po svetu, ki domovino ne glede na razdaljo tudi zelo močno čutijo. V Argentini ta čustva do Slovenije celo prenašajo že na četrto generacijo.

Kako približati domovino mladim?

»Domovina bi moral biti kot vrednota večkrat omenjena v šolah, medijih in predvsem na nacionalni televiziji,« meni dr. Možina.

»Domovina je projekt, ki ga gradimo vsak dan skupaj. Mlade generacije pa na žalost ne čutijo nobene potrebe po tem, da bi se žrtvovale za domovino, niti ne čutijo potrebe po tem, da bi se poučile o tem, kaj domovina sploh je. Zagotovo je krivda za to v ljudeh, ki vodijo slovenski izobraževalni sitem,« je dejala dr. Jelušičeva in dodala, da so vse pobude, ki želijo domovino približati tudi mladim, dobre. Prepričana pa je, da vsak moli na svoj način in je to stvar zasebnosti, pomembno pa je, da delamo vsi skupaj v istem duhu za domovino.

»Poleg ponosa do tega, da imamo svojo državo, je tu še čustvo hvaležnosti do vseh tistih preteklih rodov, ki so nas ohranili na tem ozemlju, zaradi katerih smo na tem ozemlju preživeli kot narod, kot posamezniki, kot ljudje; ekonomsko, kulturno in na vse druge načine. Iz te hvaležnosti pa izvira neka odgovornost. Zdaj smo mi generacija, ki mora naprej peljat stvari, zdaj smo mi most med prihodnjimi, ki bodo prišli za nami,« je prepričan dr. Turk.

»Mladi domovino kot vrednoto vidijo eni bolj drugi manj. Svoje je naredil tudi moderen način življenja, logično je, da neke tradicije padejo. Menim pa, da bomo največ za pravo dojemanje domovine naredili, če bo naša država normalno delujoča. S tem mislim na to, da je potrebno delati proti vsem oblikam sovražnosti. Ni potrebno težiti k temu, da bi bili vsi enotni, ker to nikoli ne bomo. Ampak k temu, da bi se bili sposobni med seboj pogovarjati brez sovražnosti. Prav ta mlade najbolj odbija,« je dejal dr. Petrič.

Kako usodna je razdeljenost v politiki?

»Najbolj počasi se pri nas spreminja neko razumevanje, da ni čisto nič narobe, če so v naši družbi različni pogledi,« je glede razdeljenosti v politiki dejal dr. Petrič. Prepričan je, da je demokracija proces dozorevanja. Da je ta proces uspešen, pa so potrebne nekatere stvari, ki ta proces spremljajo. »Te pa so vladavina prava, zavest ljudi, da imamo sodstvo, ki mu lahko zaupaš, ki meri vatle na vse strani enako. Izredno pomembna stvar je tudi svoboda medijev. Neodvisnost medijev, ki jim lahko zaupaš,« je poudaril nekdanji ustavni sodnik.

Šibkost v vladah včasih izhaja tudi iz tega dejstva, da se ne spoštuje dovolj strokovnih argumentov je prepričana Ljubica Jelušič. »Lahko imamo različna stališča glede socialnega sistema v državi, tudi morda glede zdravstvenega sistema. Ko pa gre za obrambo in varnost, je moje globoko prepričanje, da moramo imeti vsaj neko osnovno minimalno skupno stališče, da je obramba te države v našem skupnem, prevladujočem interesu in ga je kot takega treba zagovarjati nadstrankarsko,« je dejala nekdanja obrambna ministrica.

»Mislim, da imamo problem v tem, ker demokracijo razumemo preveč formalno. To, da se demokracija drži pravil, je dobro. Ni pa dovolj. Uspešnost demokracije se meri v tem ali ima rezultate,« je dejal dr. Turk. Ki poudarja, da je pomemben tudi nadzor oblasti.

Zato je po Turkovih besedah tako pomembno, da se po nekaj letih oblast med opozicijo in koalicijo zamenja. “Če pa je takrat, ko se zamenjava zgodi, vse narobe. Potem nismo nič naredili. Demokracija ni idealna, je pa do sedaj najboljši sistem.«”

Celotno okroglo mizo Skupaj za skupno dobro si lahko ogledate TUKAJ:

8 KOMENTARJI

  1. Naj se ti gostje posvetijo vprašanju pokradenega skupnega premoženja, ki so ga naši ljudje ustvarili v nekdanji skupni državi JUGOSLAVIJI… Kje je to vprašanje? Jebe se ljudem za tako državo , kot je sedaj? Z Možinami ostalimi!

    • Tebi se j..e, za Slovenijo. Mi Slovenci pa smo na njo ponosni in jo imamo radi.
      Jugonostargiki, pa hočejo našo državo nenehno rušiti. To ni pošteno.

      Podjetja, ki so bila v DRŽAVNI lasti, pa so dobili tisti, ki jim je dala BANKA kredit, pa ga niso vrnili.
      Od NARODNE Banke zahtevaj seznam, pa boš tam verjetno našel svoje prijatelje – Levičarje.

      Tam ne boš našel Možine, pa tudi druge Desnice NE.
      Desno vlado so vrgli Liberalni demokrati in ukinili SDK, da so potem enostavno “kradli” s pomočjo Bank. Sedaj pa kažete s prstom v napačno TARČO – kot vedno, tudi sedaj to dela Levica.

      Andraž, če sovražiš Slovenijo, te nihće ne sili, da tu živiš.

      • Kraševka
        Tudi tebe nobeden ne sili, da živiš v Sloveniji, idi raje v opevano nekomunistično Italijo, tiste, ki so pa pomagali ustvarjati meje naše Slovenije pa pusti na miru!!!

  2. Visok kulturni nivo, nad pritlehnimi grebatorskimi nagoni.
    Menim, da bi se ta vsebina morala čim večkrat polavljati na raznih medijih, v raznih oblikah.
    Doktrinira, zaveden narod je potrebno vzgajati. Ostanki komunizma so še vedno globaki in se ga narod niti ne zaved kako negativni so.

  3. Z zanimanjem sem poslushau. Hmm. Dr. Pertrich nam pove, da je biu stimpedist praune fakultete v Titovih cajtih. Namigne pa tudi na drugacno miselnost v R Sloveniji. Dr. Turk. Veliko lepih besed. Tukaj je pa fenomen “Dr.” Mizhina. Kar tretino chasa porabi za predstaviteu, da je njegova druzhina odlocno odklanjala… komuniste, v preostalem casu pa reklamira svoj j Doktorat iz sovrashtva do … komunistou. Dr. Jelachicheva pa poizkuha z slavospevom tridesetletne “demokracije”. Se pravi! Povedali niso NICH. Chisto nich. Pa primerjamo z simpozijem Kuchanovega foruma. Kjer je bila vsaj usmeriteu obetajocha.: ” kako zaustaviti zaostajanje Slovenije za razvitim svetom”. Razprauljauci so ugotovili, da R Slovenija, prauzaprau ne zaostaja za…. Kaj hochem povedat?¿? Dokler bomo imeli usmerjeno-pohabljeno miselne “Doktorje”, ki nam bojo prikrivali realnost danashnjih dni. Nimamo nobene shanse za napredek. Pa she za “Dr”. Mozhina. Oseba Benedikt Pancur je pisala na časovnico osebe Olga Vrankar županja občine Lukovica.
    No! Iskau sem, kam naj napišem, na ZZB. Ali Nasprotni strani. Pa naj bo Županja. Včeraj sem se prek trojan zapeljau na Češnice, Kamor sem od l Gospodovega 1949-1952 hodiu v osnovno šolo. Auto sem parkirau nasproti kapelice in Hiše, ki je bila še pred leti nekakšen dom, z spominsko ploščo padlih Partizanou. Na tej plošči je biu tudi omenjen moj stri od očeta najmlajshi brat. Ni pisalo Matija Pančur, sprememjena je bila v priimku ena črka. Opozoriu sem predsednika ZZB v Kamniku, kamor je tudi spadalo.
    Da začnem od začetka. Moj stric, še mladoletni partizanski kurir nese pošto na Koroško že po konchani DSV. Na Koroškem pade v zasedo in ga ustrelijo.
    Pokopan je biu na Česhjicah, kjer je tudi opraviu ZAKRAMENTE. Grob je biu dostojno urejen, she v sestdesetih letih prejšnjega stoletja. Potem pa ga preraste trava.
    Kmalu ni bilo vech prepoznauno, da je tam grob. Tudi na to sem opozoriu predsednika ZZB Kamnik.
    No! Včeraj sem biu pa zelo, zelo presenečen, ko vidim na mestu kjer je pokopan Bogabojechi mladoletni partizan, spomenik žrtvam revolucionarnega nasilja. Toda ko preberem napise žrteu, spet presenečen ugotovim, da med njimi ni sina zakonskega para Prvinshek. Ni mojega strica, ki so ga ustrelili Partizani. Ni Tomažinouga. Ni Grehcčeuga, Ni … Pa saj so vse izpustil. Pred tridesetimi leti sem se zauzemau, da naredimo inventururo žrteu DSV, brez propagandnih deliteu. Postaviteu skupnega spomenika in pozabo do naslednjih rodou. No sedaj pa spet ta propagandna deliteu. Na … žrtve drugih bol kompetentnih za pobijat.
    Naprimer: na tistem spomeniku bi pisalo: ” zrtvam DSV. Napisana bi bila druzhina Prvinšek. Šustajeva dva Mladoletni partizan In zrteu njegovih nadrejenih Grehchau, Tomažinoou, Ogradarjau itd. Prepričan sem, da bi tak spomenik prineseu pomiriteu. Tudi moja strica bi zadovoljna gledala iz nebes. O! Bog! Daj naši lepi Županji moč, da popravi nezaslišano napako.

  4. Spoštovana Kraševka, saj ne živim v Sloveniji in sem srečen da ne … Spremljam pa slovenski tisk in medije, to pa spremljam! Moram pa priznati, da sem še vedno po duši Jugoslovan, tako kot moja starša tudi… Res nam ni bila ob plebiscitu , obcija samostojna Slovenija, priznam! Čeprav smo pravi Krajnci celo z družinskim grbom iz leta 1608.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime