Kaj se je zgodilo z nekdaj vsemogočno LDS in njenimi vidnimi člani

Vam ime na dr. Luj Šprohar ali Dr. Anja Fabiani kaj pomenita? Ne? Gre za zadnja dva predsednika stranke, ki je nekoč suvereno vladala Sloveniji in za katero se je zdelo, da je večna.

Maja je minilo 25 let, odkar je dr. Janez Drnovšek z Liberalno demokratsko stranko (kasneje, 1994 po združitvi s še 3 strankami je nastala Liberalna demokracija Slovenije) sestavil svojo prvo vlado.

Ko je marca 1992 Drnovšek prevzel vodenje LDS, naslednice nekdanje Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS), je bilo dotedanje vodstvo ob tem »prestopu« navdušeno.

Danes LDS še obstaja, a je bolj prazna lupina nekdaj dominantne slovenske politične sile. 

Navdušenje nad novim predsednikom se je izkazalo za upravičeno, saj je podpora začela skokovito naraščati. Na volitvah decembra 1992 je stranka že prepričljivo zmagala. Ko je bilo treba nato sestaviti koalicijo in vlado, se je pokazala vsa Drnovškova politična spretnost.

Umetnost politike = kompromis

Koalicijsko pogodbo je hitro sklenil s krščanskimi demokrati (SKD), a so imeli skupaj ravno premalo glasov za parlamentarno večino. Da bi v vlado vstopila tudi tretja največja stranka Združena lista (naslednica nekdanje partije), je bilo za SKD nesprejemljivo, zato je Drnovšek z njimi ločeno sklenil le sporazum o sodelovanju, in izkazalo se je, da je to za obe stranki sprejemljivo.

V naslednjih 12 letih je, z izjemo obdobja Bajukove vlade leta 2000, vse vlade vodila LDS, a je bilo vladanje bistveno težje, kot bi lahko sklepali. Šlo je za nenehna naporna koalicijska usklajevanja, politična preigravanja in spletke.

Po volitvah 1996 je tako denimo Drnovšek sklenil še eno veliko koalicijo – ki se danes v sprtem slovenskem političnem prostoru zdijo tako nemogoče – z SLS Marjana Podobnika. Ta dogodek je imel nato za posledico nastanek velikih zamer na desnici, nenehna obtoževanja o dvojni igri ter izjemno kritično držo opozicije.

Po odhodu karizmatičnega vodje stranke strma pot navzdol

Zanimivo je, da je na trenutke izgledalo, kot da je Drnovšek pravzaprav nek tujek v stranki, ki jo vodi, saj so se njegova stališča pogosto razlikovala od stališč drugih pomembnih članov - šlo je celo tako daleč, da so mediji začeli pisati o poroki iz koristi med Drnovškom in LDS.

Kako vitalnega pomena je bil za stranko njen molčeč, vedno hladen in distanciran predsednik, se je pokazalo po odhodu na mesto predsednika republike in prevzemu vodenja s strani Toneta Ropa. Že leta 2004 je stranka izgubila volitve, nato veliko članstva in v naslednjih letih postopoma politično moč, dokler ni na volitvah 2011 izpadla iz parlamenta.

Kam je veter nosil nekdaj vidne člane

Zanimivo je, če pogledamo, kaj se je od volilnega poraza 2004 zgodilo z nekdaj zelo obsežno vodstveno garnituro LDS. Kot podgane potapljajočo se ladjo so jo začeli zapuščati poslanci in drugi vidni člani, sorazmerno z ratingom stranke.

Do današnjega obdobja sta stranki ostala zvesta le dva pomembna člana iz 90. let - Jožef Školč in Anton Anderlič, ki je bil zadnjih nekaj let do letošnjega aprila tudi njen predsednik.

Verjetno prvo veliko ime, ki je zapustilo stranko, je bil dr. Dimitrij Rupel, dolgoletni slovenski zunanji minister. To se je zgodilo že nekaj mesecev pred volitvami leta 2004, po Ruplovih besedah zaradi načina vodenja stranke. Rupel je nato vstopil v SDS in bil minister tudi v prvi Janševi vladi, pred kratkim pa je tudi iz SDS izstopil.

Za Drnovškovega naslednika, mag. Antona Ropa, ki je vodenje LDS prevzel 2002, je bil usoden poraz na državnozborskih volitvah 2004. Leto kasneje ga je na vrhu LDS zamenjal še en dolgoletni politik te stranke, sedaj predstavnik Slovenije v zvezi NATO Jelko Kacin. Rop je prestopil v SD in bil poslanec do 2010, ko so mu razvejana poznanstva omogočila, da se je povzpel na dobro plačano funkcijo podpredsednika Evropske investicijske banke.

Nekdanji alfa in omega kadrovske politike LDS in največji Drnovškov zaupnik Gregor Golobič se je po porazu 2004 za nekaj let premišljeno popolnoma umaknil iz javnosti. V volilnem letu 2008 se je vrnil s svojo stranko Zares, velikim upom slovenske levice, ki je zbrala zanjo razočarajočih 9 %.

Zares je vstopil v Pahorjevo vlado in čeprav se je veliko govorilo, da Golobič po volitvah cilja na premierski položaj, je stranka po aferi Ultra že 2011 izpadla iz parlamenta. Nesojenega liderja "trde levice" je zamenjal Zoran Janković.

Po združitvi z njegovo Demokratsko stranko je bil viden član LDS tudi eden najpomembnejših osamosvojiteljev Igor Bavčar. Ko pa je v boju za vodenje stranke 2002 zmagal Tone Rop, je hitro odšel v gospodarstvo in postal direktor Istrabenza. Tega je z menedžerskim prevzemom in izčrpavanjem spravil na kolena, proti njemu je bila vložena obtožnica in maja letos je bil pravnomočno obsojen na dobrih 5 let zapora.

30. junija 2007 je predsednica LDS postala Katarina Kresal. Bila je pretendentka za prvo žensko predsednico vlade, njeno podobo so gradili preko ženskih revij, kjer je bila leta 2009 izbrana za obraz leta in Slovenko leta. Njena politična kariera je doživela prelom ob aferi Baričevič, ki jo je dočakala v vlogi notranje ministrice in prijateljice pokojnega zdravnika.

Skupaj s stranko je do 2011 potonila pod mejo vstopa v državni zbor, zapustila politiko in s strankarskim kolegom Alešem Zalarjem ustanovila Evropski center za reševanje sporov, ki je v minulih letih iz državne blagajne prejel dobrih 310 tisoč evrov.

Do leta 2008 je bila (dokaj nevidna) članica LDS tudi mag. Alenka Bratušek. Na volitvah istega leta je kandidirala na listi Zares, a ni bila izvoljena. To ji je uspelo 2011, ko je postala poslanka Pozitivne Slovenije in po tem, ko je Jankovića obremenilo poročilo KPK, tudi njena predsednica.

Spomladi 2013 je sestavila vlado, ki je delovala do njenega odstopa maja 2014. A še preden je predala posle svojemu nasledniku, se je sama imenovala za kandidatko za evropsko komisarko, pri čemer nato, kot je znano, ni ravno uspela.