Kaj se iz rokometne zmage nad Hrvati lahko naučimo v boju za teran, mejo ...

POSLUŠAJ ČLANEK

Današnji komentar ne bo športno obarvan, četudi se tako zdi. Je pa res, da bo vključeval včerajšnjo rokometno srhljivko. Zmaga proti Hrvaški, ki mi je mimogrede vzela vsaj dve leti življenja, je strašno sladka. Ne samo zato, ker je to prva slovenska kolajna s svetovnih prvenstev v ekipnih športih naše 26-letne zgodovine, ampak tudi zato, ker je dosežena proti našim največjim rivalom.

In zmag proti našim južnim sosedom ni bilo veliko. Ne v športu, še manj pa kje drugje…

Gledali in gledali ... a se nič naučili


In če dokončno odplavamo iz športnih vod, se je z bitkami med obema državama začelo že leta 1991. Kljub temu, da smo si s sosedi prijateljsko segli v roke in se na isti dan osamosvojili, smo kaj hitro od njih prejeli darilo v obliki jugoslovanskih tankov, ki jih Hrvatje niso ustavljali.

Skozi vseh 26 let medsosedskih odnosov smo bili bitke na vseh ravneh. Od slavnega odklopa elektrike hrvaškim naročnikom v nuklearki Krško s strani predsednika Drnovška, do spora z varčevalci Ljubljanske banke, ki so ob razpadu države v njej izgubili depozite.

V vsem tem času boja za svoj prav s Hrvati smo dodobra spoznali njihov modus operandi;  kako strogo in nacionalno zavedno branijo svoj položaj in interese. Ta čas najbolj aktualna primera - arbitraža o meji in zaščita terana - kažeta, da se v vseh teh letih nismo popolnoma nič naučili.
Pri obmejnem sporu z Hrvaško smo imeli mi 8 golov prednosti in bomo najbrž odšli domov z dolgimi nosovi.

Nespametno zavržen adut v rokavu


Na slovensko podrejanje Hrvatom je ravno na primeru arbitražnega postopka, ki se ga vse bolj omenja v luči skorajšnje sodbe sodišča, opozoril eden največjih slovenskih intelektualcev, Boris Pahor.

V intervjuju za Sobotno prilogo Dela tako pravi: »Slovenec je ošaben, se pa klanja pred sosedi, tudi pred Hrvati … Trije smo bili takrat; Bučar, jaz in Tine Hribar, ki smo bili proti, da se dovoli Hrvaški, da gre v evropsko skupnost, ne da bi prej rešili problem meje s Slovenijo, drugi so bili vsi za. Najboljša rešitev bo sedaj ta, da v bistvu Slovenci ne bi imeli direktnega odhoda na morje, bi pa morali biti še vedno s Hrvati v prijateljskem odnosu, da bi imeli neko stezo sredi hrvaškega morja.«

Pahor ima prav. V tem primeru smo imeli mi 8 golov prednosti in bomo najbrž odšli domov z dolgimi nosovi. Imeli smo adut v rokavu, a ga zavrgli kot ga zavrže nespameten otrok. Zakaj nismo postopali kot Grčija, ki Makedoniji blokira pogajanja z EU, pa čeprav samo zaradi imena in ne tako pomembne stvari, kot je meja?

Verjeli v dobroto


Naša politika in diplomacija sta se raje držali ponižno in verjeli v to, da se naši sosednje ne bodo dogovarjali s figo v žepu. Tako kot v aktualnem primeru zaščite terana. Slovenski politiki so se že sprijaznili s tem, da Evropska komisija ni odločila v naš prid. Za to krivijo predvsem močno hrvaško zastopstvo v Bruslju in hrvaško lobiranje?!

Sprašujem se kaj so naši diplomati in politiki 10 let počeli v Bruslju, ko Hrvatov tam niti ni bilo. So morda menili, da se bo teran zaščitil? sam od sebe? So menili, da bo Evropska unija gledala na to, kdo je prej postal njen član?

Boj za nacionalni interes


Včerajšnja tekma slovenskih rokometašev nas simbolično lahko nauči, da je rivale mogoče premagati. Vendar le v primeru, če smo za to vsi skupaj pripravljeni narediti vse, se boriti in verjeti v uspeh.

Potrebujemo pa čvrsti boj za naš nacionalni interes. Brez tega si bomo pred mednarodno skupnostjo in nami samimi delali sramoto. Če malce karikiram selektorja Vujovića: »Vas ne bo sram pred vašimi družinami in sonarodnjaki? Boste čvrsti ali boste dovolili, da gredo skozi vas kot skozi sir?«
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30