Kaj se dogaja v glavi otroka, ki ustreli očeta in mamo?

Milena Miklavčič
5

Zaradi literarnih večerov tudi letos obilo potujem po Sloveniji. V avtu presedim ure in ure. Pogosto razmišljam o dogodkih, o ljudeh, o trenutkih, ki so me najbolj šokirali.

Ne pomnim, da bi me v zadnjem času kaj pretreslo bolj kot osemnajstletni Tin, ki je pred dnevi ustrelil starše. Razlog za tako kruto in nečloveško dejanje je bil banalen: niso mu dovolili na prijateljevo rojstnodnevno zabavo.

Nasilnih otrok, ki se jim roka, ki jo dvignejo nad starše, ne posuši, je iz leta v leto več. Se še spomnite devetnajstletnika, ki je v Zagrebu ubil očeta in mater ter ob njima sedel, dokler na kraj dogodka ni prišla policija? Isti dan je v Kamniško-Savinjskih Alpah sedemindvajsetletnik dvignil roko nad očetom in ga pognal v smrt.

Konec leta 2014 je v Zgornji Kungoti tridesetletni sin ubil očeta po tem, ko se je vrnil s psihiatričnega zdravljenja, ki mu je bilo dosojeno, ko je nekaj let pred tem ubil svojo mater.

To je samo nekaj zgodb, ki bridko dokazujejo, da je življenje znotraj družine tudi v Sloveniji vse prej kot rožnato. Z drugimi besedami: marsikje je postalo zelo nevarno.

Vedno pogosteje iščejo strokovno pomoč tisti starši, ki so svoje potomce vzgajali celo z veliko mero ljubezni. Žal pa- po drugi strani- drži, da jim niso postavljali mej!

Pasti dobrohotne ljubeznivosti

Pravijo, da se človeške krutosti naučimo v otroštvu. Pa je to res? Vedno pogosteje iščejo strokovno pomoč tisti starši, ki so svoje potomce vzgajali celo z veliko mero ljubezni. Žal pa- po drugi strani- drži, da jim niso postavljali mej! V brezbrižni komodnosti so jim dovoljevali vse, kar jim je padlo na pamet. Tudi v tej ”dobrohotnosti” tiči dobršen del problema, ki vedno bolj ogroža družbo, v kateri živimo.

Nasilje, o katerem se ne pogovarjamo, sili iz vsake paštete, z vsakega ekrana. Ne zavedamo se, da se otroci z različno stopnjo duševnega zdravja različno odzivajo na videno.

Predstavljajmo si glineno skledo. Če jo izpustimo iz rok, se bo razletela na več kosov, mar ne? Steklena se bo zdrobila, lesena bo počila ali pa tudi ne, jeklena pa bo samo ”zaječala”, ker jo je ”zabolelo”, a bo ostala cela in nepoškodovana. Tako je tudi pri otrocih. Dva ne reagirata enako niti tedaj, ko skupaj z očkom in mamico gledata krvavi ameriški akcijski film.

Danes sem se pogovarjala s petletnikoma. Pripovedovala sta mi zgodbe o virtualnih igricah, ki jih strastno igrata njuna očeta. Prvi je bil ves navdušen nad sekiro, s katero glavni junak v tej igrici pobije svoje nasprotnike, drugi pa je skomignil z rameni, češ, kakšne traparije!

Otrokom, rojenimi v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ni na kraj pameti padlo, da bi učiteljico brcali, grizli, ščipali, jo pljuvali in ji grozili s smrtjo. Danes strokovnjaki tudi pri nas opažajo, da se je znižala starostna meja, ko se pokažejo motnje v tako imenovanem ”duševnem zdravju”. Otroci grozijo vsevprek, včasih tudi ob pomoči staršev in njihovih cenjenih odvetnikov.

Žal mnogi še zmeraj mislijo, da se s takšnimi nedojemljivimi težavami srečujejo zgolj v družinah iz socialnega dna. Kje pa! Tudi tam, kjer je na videz vse lepo in prav, kjer na zelenih tratah pred hišo cvetijo magnolije, je znotraj štirih sten marsikaj bolno in gnilo.

Nobeno politično sranje, ki zadnja tri leta smrdi do neba, ni tako skrb vzbujajoče, kot je dejstvo, da lastnih otrok ne obvladamo več.

Starši so ga “jeb***”, pa jih je ustrelil

Tako kot je bilo, morda, pri Tinu. Mamo, ki je celo pustila službo, da je pazila na sina, je ustrelil v tilnik, njeno truplo pustil v avtomobilu in se s kraja zločina, nazaj proti domu, odpravil peš.

Prijatelj, ki je bil z njim, o umoru nikomur ni povedal niti besede. Doma je morilec v garaži s strelom iz pištole ubil še očeta. Nato je pokril njegovo truplo, sedel v parkiran mercedes in se odpeljal.

Večer in noč je radoživo in brez slabe vesti preživel na zabavi, kjer so ne le pili alkohola, ampak so uživali tudi drogo. “Naredil sem neko sranje, ubil sem mamo in očeta,” naj bi bil na zabavi dejal prijatelju. Ko so ga policisti prijeli in ga vprašali, zakaj je umoril starše, jim je odgovoril:”Jeb*** so me.”

Nobeno politično sranje, ki zadnja tri leta smrdi do neba, ni tako skrb vzbujajoče, kot je dejstvo, da lastnih otrok ne obvladamo več. Ni kriva le permisivna vzgoja, krivo je tudi nasilje, ki ga v velikih dozah prejemajo otroci tako na televiziji kot na internetu. Žal tudi tedaj, ko opazujejo odrasle v odnosu z drugimi.

Krivo je tudi totalno pomanjkanje tradicionalnih vrednot, ki smo jih malodane že uničili in jih nadomestili z nekimi drugimi, cenenimi in nevarnimi, ki ljudem perejo možgane, jih spreminjajo, kot kaže tudi v morilce.

Vprašajte se, smo res sami krivi, če nas je zvečer strah, ko zlezemo v posteljo. Marsikdo enostavno ne ve več, bo zjutraj še živ ali pa ga bo otrok prikrajšal za glavo, ker mu ni dovolil, da bi se že zarana basal s čokolado.

5 KOMENTARJI

  1. Dogajajo se grozljive stvari. Otroci pobijajo starše, možje (partnerji) ubijejo ženo – partnerko in obratno, starši umorijo otroke. Kot da življenje ni več sveto in kot da nihče več ne ve, kaj je greh. Ne ubijaj!
    Toda po mojem mnenju “normalen” človek tega ne more narediti. Nekaj se ti mora totalno zmotati v glavi, da narediš kaj takega. Od zadaj je sigurno kakšna bolezen, morda shizofrenija, psihoza, lahko pa je prisoten alkohol ali druge.
    Kar se tiče vzgoje – otroci potrebujejo dovolj dobre starše in ne idealne starše, ki otroka vzgajajo v vati in mu nudijo vse, kar si poželi. Življenje ni pravljica, življenje je tudi trd boj in odrekanje. Slej ko prej se razvajenec sooči s problemi, ki jih ni sposoben rešiti in hoče nekaj, kar mu ni dovoljeni. Morda v tistem trenutku reagira tako kot reagira in s tem nekomu (staršem) uniči življenje. Ampak zanesljivo ga uniči tudi sebi.

  2. Mislim, da ti na policiji lahko potrdijo, da v resnici danes življenje ni niti malo bolj nevarno kot pred desetimi, dvajsetimi, petdesetimi leti. Zmerom so bili med nami ljudje, ki so izstopali po agrecivnosti, zmeraj so bili žal tudi grozljivi umori. In tudi današnjih mladostnikov se nam ni treba nič bolj bati kot nekdanjih.
    Skrbi me, da v takih besedilih zmeraj bolj s prstom kažete na ‘duševno motene’. Sadistični morilec tipa Metod Trobec ali Silvo Plut ni duševno motena oseba, temveč nekdo z močno poškodovano osebnostjo, morda res tudi neozdravljiv (kot tisti morilec mame in očeta iz tvojega teksta), ne gre pa za ljudi z duševno motnjo. Ti v povprečju delamo celo manj nasilnih dejanj kot splošna populacija oziroma smo bistveno bolj nasilni do sebe kot navzven.
    Ob nekritičnih zapisih v medijih in pri nesporno pametnih ljudeh, kot si ti, Milena, pa začnemo postajati neka nevarna manjšina. V Angliji povsem resno razpravljajo, ali bi ljudem, obsojenim za nasilna kazniva dejanja, ob prihodu na svobodo ne predpisali obveznega jemanja antipsihotičnih ‘zdravil’, ker ta človeka povsem onesposobijo (vem, sem jih jemal in jemlje jih presneto veliko ljudi okrog naju). Bi bilo to prav in pošteno? Po mojem ne.

  3. Izgubljamo lastne otroke!
    Ko enkrat vidijo svet drugače, jim ni več pomoči, staršem pa tudi ne.
    Kako je mogoče, da otroci ne razvijajo empatije? Da so ujetniki lastnih egocentričnih impulzov?
    Prepričan sem, da je to posledica virtualnosti, ki jo ustravrjajo preveč vsega, elektronske igrače, odsotnost stika s konkretnim delom, asocialnost.
    Za doborobit družine, ali pa tudi dveh mladih,. ki se odpravljata na skupno pot je potrebno redno druženje ob skupnem delu!
    Če zberete dovolj moči se odrecite kakšni elektronski igrači in morda boste ugotovili, da ste živi za kako uro ali dve na dan alim da vsaj neprespanost ni več vaš problem!

  4. Otroci otroci, otroci… Vsega krivi otroci, kaj? Kaj ko bi vi malo pogledali stvari iz druge plati, zakaj se to dogaja? Zadnje čase berem tudi obratne tragedije… “starš ubil otroka” Ali se bo tudi o temu kaj pisalo?? Kaj pa starši, ko imajo lastnega otroka za ščit pred pijanim pertnerjem – ico? Poznam primer zelo dobro. Strahota!!

    • Največji problem je v tem, ker razni socialci in policija NOČEJO raziskati primera problema, še predno se ta zares zgodi. Npr. umor, zloraba. In ko jim poveš primer, da je starš do tebe nasilen je VEDNO kriv otrok in ne starš. Namesto, da bi se tudi starše malo povprašalo zakaj je nasilen do otroka!!! Problem je v tem, ker nimamo nobene P R E V E N T I V E!!!!!!

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime