Kaj pomeni biti "posvečen v resnici"

Vir slike egiaophanphucuong.org
POSLUŠAJ ČLANEK
Vsem staršem se občasno postavlja vprašanje: kdo bo varoval naše otroke? Dokler so otroci pri nas, jih varujemo mi, si lahko odgovorijo starši, toda nekega dne bodo odšli in v celoti prevzeli skrb sami zase. Kako bo z našimi otroki takrat? Ali jih znamo sedaj, ko so pri nas, opremiti, da se ne bodo izgubili, ko bodo v vsem na svojem?

Podobno se je spraševal Jezus v svoji t. i. velikoduhovniški molitvi, ki je zapisana v sedemnajstem poglavju Janezovega evangelija. Odlomek, ki smo ga danes poslušali, spada v sklop Jezusovih poslovilnih govorov. Jezus v tej molitvi takole govori svojemu Očetu: »Dokler sem bil z njimi, sem vse te, ki si mi jih dal, varoval v tvojem imenu. Zdaj odhajam k tebi. Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega.«

Jezus sebi in Očetu razlaga, kako je bilo, ko je bil tri leta z učenci, in kako bo, ko jih bo zapustil; kaj jim pravzaprav zapušča, ko odhaja od njih; kaj je njegova oporoka. In si odgovarja: 'Tem, ki si mi jih dal, sem zapustil tvojo besedo. Ti pa jih posveti v resnici.'

Jezus bi lahko isto povedal tudi drugače: 'Za čas, ko me ne bo več med njimi, ko bodo v celoti odvisni od svojih odločitev, jim nisem zapustil nepremičnin in prihrankov, ampak samo tvoje besede. Toda na tvoje besede bodo skoraj zagotovo kmalu pozabili.'

Kaj pomenit "posvetiti v resnici"?


Tega Jezus sicer ni izrekel, a ga je prav to najbolj skrbelo. Saj je še kako poznal človeško naravo, ki je nestanovitna. Kaj bo sploh ostalo, ko bodo vse pozabili, tudi njegove besede?

Zato Jezus v svoji molitvi za te, ki jih zapušča, svojemu Očetu doda še eno prošnjo: »Oče, posveti jih v resnici.« Na kaj je Jezus s tem mislil? Kaj je hotel reči Očetu s prošnjo, naj vse, ki vanj verujejo, posveti v resnici? Kaj torej pomenijo besede posvetiti v resnici?

Jezus je tu mislil na Svetega Duha. To razberemo iz drugih delov njegovega poslovilnega govora, ki je ves prepleten z mislijo na Svetega Duha. On je namreč tisti, ki posvečuje. Ki posveti tisto, kar je minljivo, zemeljsko in v nenehni nevarnosti, da propade.

Posveti tako, da s Svetim Duhom, ki je absolutna Božja resničnost, presije in prežari ljudi, ki hočejo biti njegovi; posveti in presije tudi stvari, ki mu jih ljudje damo v posvetitev.
Po posvetitvi stvari in ljudje nismo več pod oblastjo uničevalnih sil uničenja, v primežu razdiralnih moči greha. S posvetitvijo nebeško vstopi v zemeljsko.

Kaj pridobimo


Po posvetitvi stvari in ljudje nismo več pod oblastjo uničevalnih sil uničenja, v primežu razdiralnih moči greha. S posvetitvijo nebeško vstopi v zemeljsko. S tem nastane nova resničnost, podobna tisti, ko si je večni Logos, Beseda, ki je bila od vekomaj pri Bogu, Beseda, ki je bila Bog, v Jezusu privzela človeško telo.

Sekularna kopija posvetitve je Heglova in Marxova dialektika, po kateri naj bi v uničevalni interakciji med tezo in antitezo nastala sinteza, nova kakovost, nova resničnost. Človek, ki ne sprejema razodetja, besede, ki mu jo Bog podarja v svoji ljubezni, se zateka v nadomestke, v svoje fantazme, ki postopoma opustošijo njegovo dušo.

Posvetitev ljudi in stvari naredi svete tako, da vanje vgradi Božje lastnosti. Zato posvečene stvari izsevajo Božjo ljubezen in dobroto, nosijo na sebi znamenje nesmrtnosti, lastnosti presežnega, bitno podobnost z Bogom. Posvečenih stvari ne more od tistega, ki jih posveti, torej od Svetega Duha, ki je Bog, ločiti ne preganjanje, ne trpljenje in celo ne smrt. Človek in stvari, ki so posvečene, začenjajo na nek način obstajati zunaj časa, zunaj območja povratka v prah.

Pri tem se spomnimo na osrednji del sv. maše, ko duhovnik pred spremenjenjem kliče Svetega Duha, naj posveti kruh in vino. S posvetitvijo kruh, ki je hrana za telo, preide v neminljivo, na njem se zgodi spremenjenje v Božji kruh, ki je večen in nas hrani za večnost.

Ves Jezusov poslovilni govor je prežet s prošnjo Očetu, naj njegovim in vsem, ki bodo vanj verovali, zagotovi Svetega Duha. Vloga Svetega Duha bo, da bo ljudi in stvari posvečeval, jih s tem, ko jih bo presijal, tudi bitno zavaroval, ker jih bo iz območja, kjer je vse podvrženo naravnemu toku stvari, kjer ljudem in stvarem lahko škodujejo uničevalne sile tega sveta, prestavil v območje, ki je zavarovano z Božjo močjo, v utrjen grad, katerega graditelj je Bog sam. Ta vidik vloge Svetega Duha smo v predhodnem razmišljanju že nekoliko  pojasnili.
V strahu, da se otrokom ne bi kaj neljubega zgodilo, bi starši v trenutkih, ko jih prevzame panika, otroke najraje vzeli iz sveta, v katerem na otroke preži toliko nevarnosti.

"Vzeti iz sveta"


Iz Jezusovega poslovilnega govora razberemo še eno vlogo, ki jo bo imel Sveti Duh, za katerega Jezus prosi Očeta, imel bo namreč vlogo Tolažnika. Zato Jezus reče učencem: 'Prosim Očeta, da vam pošlje Duha Tolažnika, kajti na tem svetu boste imeli stisko, zato boste vsak dan potrebovali njegovo tolažbo. V stiski boste omahovali in dvomili, zato vas bo Duh Tolažnik ohranjal tako, da bo obnavljal vaše upanje.'

Starši želijo svoje otroke zavarovati pred neuspehi, nezgodami, slabo družbo itd. Dandanes, ko veliko govorimo o pretiranem zaščitniškem odnosu do otrok, o »materah helikopterjih«, je to še bolj izrazito ko kdaj koli prej.

V strahu, da se otrokom ne bi kaj neljubega zgodilo, bi starši v trenutkih, ko jih prevzame panika, otroke najraje vzeli iz sveta, v katerem na otroke preži toliko nevarnosti. Starši trpijo, ker vedo, da to ni mogoče in ni pametno. A kljub temu marsikdaj poskušajo tudi nemogoče.

Z velikim naporom, z vsem tem, kar starši z najboljšimi nameni delajo za svoje otroke, gradijo okoli njih varovalno obzidje. Vedo, da je ta napor Sizifovo delo, a vseeno vztrajajo.

Jezus je bil glede tega realist in ni zapravljal moči za nekaj, kar po naravi stvari ne more biti uspešno. Očetu je jasno rekel: »Ne prosim, da jih vzameš s sveta.« Enako naj si v moči Jezusovih besed govorijo tudi starši. Kar seveda ni lahko. Jezus ni prosil Očeta, naj ti, ki so mu bili zaupani, nikoli ne pridejo v nevarnost, ko bi jim kdo lahko škodoval.

Ampak nasprotno: Jezus Očetu izrazi svojo bolečino, ker ve, da bodo lahko njegovi prijatelji žrtve krivic, da bodo trpeli zaradi sovražnega delovanja, in seveda tudi zaradi svoje nespameti. Zato se Jezusova prošnja osredotoči samo na eno stvar: »Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu!« In ob tem doda: 'Sam pa sem jim izročil tvojo besedo.'
Ko starši v veri vzgajajo svoje otroke, ko jih uvajajo v poslušanje Božje besede, delajo nekaj neizmerno dragocenega. Po Božji besedi se otrokom razodeva Očetova ljubezen.

Beseda v srcih otrok


V tem molitvenem pogovoru z Očetom Jezus podaja temeljno krščansko vzgojno paradigmo; pove namreč, kaj naj bo v središču vsega vzgojnega prizadevanja. In to je, da bi Očetova beseda prebivala v srcih otrok. Po tej besedi bodo otroci ohranili edinost z Očetom, in če jo bodo ohranili, jim svet pravzaprav ne  bo mogel škodovati.

Tako kot svet ni mogel škodovati Jezusovi ljubezni do Očeta. Svet je skušal Jezusa uničiti. Križanje bi lahko izničilo Jezusov odnos z Očetom, saj bi lahko križani Sin zaradi trpljenja prekinil odnos z njim. Prav to se nakazuje v Jezusovih besedah: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil.«

Toda ljubezen med Očetom in Sinom je bila močnejša od smrti. Zakaj? Ker je bila med njima izrečena Božja beseda. To moramo posebej poudariti, kajti nobena človeška beseda ni močnejša od smrti. Zato takrat, ko je komu najtežje, človeška tolažba ni več učinkovita. Človeku, ki bije smrtni boj in je očitno, da se njegovo zemeljsko popotovanje izteka, je nesmiselno govoriti v jeziku praznih človeških spodbud.

Ko starši v veri vzgajajo svoje otroke, ko jih uvajajo v poslušanje Božje besede, delajo nekaj neizmerno dragocenega. Po Božji besedi se otrokom razodeva Očetova ljubezen.    Mnogi starši so pomirjeni, če vidijo vero svojih otrok. Vedo, da so njihovi otroci po veri na nek skrivnostni način zavarovani pred vsem, kar se jim lahko zgodi v življenju.

In nasprotno: tudi če bi starši otrokom omogočili dobro izobrazbo in jim pomagali do uspešne kariere, ne bi pa jim pomagali zaživeti iz vere, bi nad vsem, kar so jim dali, obvisel dvom. Manjkalo bi bistveno, namreč to, da otroci niso posvečeni z resnico, da niso presijani z neminljivo lučjo,  da niso vcepljeni v Kristusovo skrivnostno telo.

V začetku tega razmisleka smo govorili o Jezusovem realizmu, ki se kaže v njegovi ugotovitvi, da bodo na Očetove besede zelo verjetno kmalu pozabili. In tu se nakazuje še ena od ključnih vlog Svetega Duha. On bo namreč vse, ki so posvečeni, vedno znova spomnil na Očetove besede.

In ne le to, Sveti Duh bo neprekinjeni razlagalec teh besed, da bodo njegove besede ostale aktualne tudi v popolnoma novih kulturnih razmerah in v čisto drugih zgodovinskih obdobjih. Dobesedno se te Jezusove besede glasijo takole: »… Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal« (Jn 14,26).

Velikoduhovniška molitev ima po vseh teh skrbeh, ki jih je Jezus v njej izrazil, miren zaključek. Jezus ne razmišlja več, da bi svoje umaknil iz sveta, in jih na ta način obvaroval hudega, pač pa govori prav obratno: »Kakor si ti mene poslal na svet, sem tudi jaz njih poslal v svet.«

Ker so posvečeni v resnici, bodo neprekinjeno prejemali moč in Tolažbo Svetega Duha, v zvestobi in ljubezni bodo vztrajali do konca in tudi druge bodo posvečevali v resnici.

Milan Knep je duhovni pomočnik v ljubljanski stolnici, voditelj Škofijskega katehetskega urada, voditelj priprave na zakon v nadškofiji, voditelj Medškofijskega odbora za kulturo in duhovni asistent Združenja krščanskih poslovnežev Slovenije.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike