Kaj pa, če je za vse kriv Twitter?

Blaž Podobnik
5

Zahodne meščanske demokracije so kompleksni in občutljivi organizmi. Sestojijo iz številnih institucij in različnih vrst odnosov, od katerih je vsak povezan s posebnim naborom pričakovanj in nenapisanih pravil, ki odgovarjajo na vprašanja, kaj se kje spodobi. V kavarni, na obisku, za šankom, na okrogli mizi, na razvedrilni oddaji, v parlamentu, ob državniškem nagovoru – za vsako od teh “institucij” velja svoj nabor pravil in pričakovanj.

Skoraj kot od nikoder pa je v to pestrost v preteklih letih vstopil – Twitter. In prav kmalu je komunikacija na tej platformi postala najbolj vplivna oblika komuniciranja v javni sferi. Osrednji prostor javne sfere je tako prevzela neka “institucija” brez zgodovine, brez precedensov in brez (nenapisanih) pravil. Ta hegemon je prav brezsramno povozil pestrost oblik družabnega in družbeno-političnega srečevanja in jo nadomestil z računalniško hladno in enoznačno definicijo javnosti – javnost kot platforma za deljenje in vrednotenje informacij. Vendarle je v čivkališču mogoče prepoznati mnogo večjo raznovrstnost. In ravno v tem je križ.

Posnetek komentarja Blaža Podobnika je na voljo na koncu prispevka.

Twitter je hkrati okrogla miza, parlament, učilnica, kavarna, časopis, medsosedski klepet ob kavi, bralni krožek, ulica in še marsikaj – nenazadnje oštarija. In ker je toliko prostorov naenkrat, ni hkrati nobeden od njih zares. Twitter je pač Twitter, pojav sui generis. Temu čudnemu agregatu funkcij komuniciranja smo – tako se vsaj zdi – prepustili oder in s tem usodo naše javne sfere, posledično pa tudi demokracije. Pa ga sploh razumemo? Ga sploh znamo modro uporabljati? Kakšna so pravila obnašanja v prostoru, ki ga ne poznamo?

Twitter je hkrati okrogla miza, parlament, učilnica, kavarna, časopis, medsosedski klepet ob kavi, bralni krožek, ulica in še marsikaj – nenazadnje oštarija. In ker je toliko prostorov naenkrat, ni hkrati nobeden od njih zares.

Paradoks vzdrževanja standardov

Twitter je skrajno poenostavljen model družbe. Za njegovo “varno” uporabo moramo zato upoštevati vanj vgrajena odstopanja od običajnih družbenih dinamik. Ena od teh poenostavitev je denimo popolna enakost vseh “članov”, ko gre za možnost biti slišan. Čeprav se ta enakost pogosto tudi obrestuje, saj omogoča, da na plano pridejo brithne glave in izvirni pisci, se problemi pojavijo, ko imamo opravka z žaljivimi ali zgolj vulgarnimi pisci. Pravzaprav problem niso toliko oni, kot, paradoksalno, vsi ostali – čuvaji dostojne družbene razprave. Pogosto se namreč zgodi, da z namenom, da bi pokazali na nesprejemljivost določene objave, tej objavi damo glas.

Denimo, da nek marginalni tviteraš (z velikimi ribami je zgodba pač drugačna) objavi skrajno žaljiv tvit, v katerem desnico označi za “prizadete klerofašiste” ali pa, na drugi strani, o “levakih” govori z najbolj sočnimi kletvicami. Ker vsi količkaj omikani ljudje vemo, da takšen govor v civilizirani javni razpravi preprosto nima mesta, se bo med to kulturno množico skoraj gotovo našel nekdo, ki bo na nesprejemljivost takšnega govora tudi na glas opozoril, nemalo pa jih bo svoje nestrinjanje izrazilo z všečkanjem obsodbe takšnih zapisov. In tu se zgodi usodna napaka! Želja po vzdrževanju ravni razprave na Twitterju pripelje do tega, da glas dobijo mnenjski ničeti in moralni nizkotneži.

Dati neciviliziranosti svoje mesto

Predstavljajte si, da bi najbolj nesramne nergače vseh slovenskih oštarij postavili pred kamero na naši nacionalki in jim omogočili, da nagovarjajo javnost. To se dogaja. Pa ne po zaslugi nergačev, pač pa po zaslugi teh, ki na njihove primitivne izpade pravičniško opozarjajo. Avtorjev teh izpadov pravzaprav niti ne gre obsojati. Le pravo mesto jim je treba dati!

V civiliziranem svetu mora vedno obstajati tudi varno zatočišče za neciviliziranost. Naj bo to osamljen stok pod cestno svetilko v neki pozabljeni ulici ali pa peta runda piva po večernem balinanju – vsekakor pa ne ritvit vodje (o)pozicije.

Primitivne izjave iz ust nekih relativnih nepomembnežev je treba preprosto ignorirati.

Šank ni okrogla miza

Zato je potrebno primitivne izjave iz ust nekih relativnih nepomembnežev preprosto ignorirati. Pri tem ne gre za to, da naj ne bi bilo važno, kaj misli “mali človek”. Gre bolj za to, da je bil za artikulacijo njegovih stališč znotraj politične razprave na višji ravni že od vselej zadolžen nekdo drug, naj bo to priljubljeni časnikar ali pa izvoljeni poslanec – in da pravzaprav nihče ni rekel, da si ta “mali človek” zdaj ne želi več biti zastopan s strani nekoga drugega. Zakaj v civilizirano razpravo sploh spuščamo posameznike, ki z ničemer niso pokazali, da bi radi bili njen del? Zakaj pa imamo parla-mentarce, če ne zato, da govorijo v imenu nekoga, v imenu nekoga, ki pač ne zna govoriti politično?

Naučiti se moramo, vsaj kar se tiče političnih tem, razločevati med temi, ki bentijo “za šankom” in temi, ki modrujejo ob “okrogli mizi”. Teh dveh “omizij” ne poskušajmo nasilno “posesti za skupno mizo”. Zdi se, da struktura Twitterja od nas zahteva, da začnemo gojiti nekakšno ‘plemenito ignoranco’.

Nostalgija po komunikacijskem elitizmu

Če je včasih komunikacijo med avtorji gostilniških vulgarizmov ter politično in mnenjsko elito onemogočal cel nabor ovir – od geografskih do institucionalnih, včasih celo jezikovnih -, danes teh ovir tako rekoč ni več: ena dobro postavljena “afna”, in že si v debati z najbolj artikuliranimi intelektualci v državi. Komunikacijska emancipacija, opolnomočenje posameznika, razumljena v nekem poceni idealističnem smislu, lahko prav mogoče privedeta ne do večje zastopanosti državljanov, pač pa do znižanja politične razprave do te ravni, da je sploh ne bomo več mogli imeti za razpravo, razširjene zasedbe “razpravljalcev” pa ne za znak demokratičnosti, pač pa za dokaz ekscesne lakomnosti po pozornosti.

Novi časi?

Ko so meščanski politični teoretiki utemeljevali kritičnost javnosti kot enega ključnih sestavnih delov in varovalk sodobnih demokracij, najbrž niso računali s sodobnimi socialnimi omrežji. Če bi imeli vpogled vanje – in na za današnji čas značilno popolno odsotnost strahospoštovanja do oblastnih struktur – bi prav mogoče svoje eseje zasnovali malce bolj zadržano.

A morda se nam vendarle obetajo malo boljši časi. Pred dnevi je namreč Twitter na svoji platformi predstavil novo možnost, ki jo gre močno pozdraviti. Uporabniki lahko odslej omejijo množico ljudi, ki lahko odgovarja na njihove objave. Če se bomo naučili to funkcijo pravilno uporabljati, verjamem, da lahko prispeva svoj kamenček v mozaik povratka v bolj artikulirano javno razpravo.

Ne nizkotnost, pač pa nepoznavanje

Ko ocenjujemo sodobno zadušljivo politično klimo, moramo biti zato pozorni, da ne bomo, navajeni starih načinov iskanja grešnih kozlov, preprosto spregledali glavnega krivca: Dejstva, da se gremo politiko na orodju, ki ga ne poznamo.

Dejstva, da je popolno izničenje hierarhično zapletenih in vsebinsko kategoriziranih sistemov družbene komunikacije pripeljalo do nič manj kot anarhije v javni sferi. Dejstva, da smo demokratično načelo “vsak glas šteje” v dobi socialnih omrežij naivno vzeli preveč dobesedno. In nenazadnje tolažeče resnice, da navsezadnje nismo tako slabi, pač pa le tako zelo nepoučeni.

5 KOMENTARJI

  1. Twitter ni oštarija, je neprekinjeni množični barski pretep. Je zastoj voznikov, ki za volanom impulzivno kričijo na tistega osla pred sabo. Je posnetek brezrazredne in anarhične družbe, ki je brez inhibicij nujno človek človeku (Twitter) bot in volk obenem. Je sod smodnika, kar je bil nekoč Balkan pred 1. svetovno vojno. Socialna omrežja bi morali ukiniti saj se je zaradi njih v družbi zaredila gangrena iz buildanja ega posameznika.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime