Kaj o socializmu menijo ekonomski svetovalci Bele hiše

Uredništvo
10

ZDA so verjetno zadnja država na svetu, kjer bi beseda “socializem” imela domovinsko pravico, vsaj kar se velike večine prebivalstva tiče.

Onkraj luže ima “socialističen” pač drugačen prizvok – pa tudi pomen – kot v Evropi, kjer so stranke s temi imeni dejansko stalni del političnega življenja razvitih demokracij.

Za povprečnega Evropejca je zato seveda zelo zanimivo videti, kaj klasična ameriška ekonomska misel meni o socialističnih idejah. Na Domovini smo povzeli nekaj ugotovitev in trditev iz nedavno objavljenega dokumenta Bele hiše “Cena priložnosti v socializmu”.

O čem dokument govori in kako definira socializem

Publikacija “Cena priložnosti v socializmu” je 70 strani dolga razprava, ki jo je oktobra izdal Svet ekonomskih svetovalcev v Uradu predsednika ZDA. Kot je zapisano v uvodu, v zadnjih letih – ki tudi sovpadajo z 200-letnico rojstva Karla Marxa – socialistične ideje v ZDA pridobivajo na priljubljenosti.

Pri Svetu so tudi zato izdali dokument, ki obravnava zgodovinske značilnosti in cilje socialističnih idej, jih primerja z današnjimi, analizira njihov ekonomski učinek in obravnava določene konkretne predloge politik v ZDA.

Takoj zatem zapišejo, da ima sicer beseda “socialističen” za različne volivce različen pomen, da pa ga ekonomisti, ki ga preučujejo, znajo razmeroma enostavno definirati. Gre namreč za (A) obseg/stopnjo državnega lastništva sredstev proizvodnje in distribucije ter za to, (B) kako država uporablja svoj nadzor nad gospodarstvom, da razdeljuje dobrine in storitve brez ozira na pripravljenost potrošnikov za njih plačati (torej domnevno “zastonj”).

Tako zgodovinski socialisti 19. in 20. stoletja kot današnji socialistični režimi po svetu ter sodobni ameriški politiki, ki se ozirajo za socialističnimi nazori, si torej delijo določene simpatije do zgornjih idej in mnoge osnovne cilje. Klasična tržna gospodarstva tako označujejo za “nepravična” in “izkoriščevalska” ter v državi vidijo tistega, ki naj bi te “krivice” popravljal, npr. preko visokih in progresivnih davkov, državnega razdeljevanja (nekaterih) dobrin itd.

Kakšni so ekonomski učinki in (ne)uspehi takšnih politik?

Pri nadaljnjem branju lahko hitro opazimo tisto, s čimer bi se dalo tudi sicer sklepati, da je bilo besedilo napisano v ZDA in ne Evropi. Avtorji namreč navajajo izključno uspehe strogo tržne naravnanosti in filozofije ter izključno neuspehe kakršnihkoli politik oz. načel, ki uvajajo določeno državno regulacijo. To tako vključuje tudi obsežne kritike evropskih tradicionalno kapitalističnih držav z močno socialno komponento – npr. nordijskih držav, Francije itd.

Po mnenju avtorjev dokumenta sta denimo državno šolstvo in zdravstvo v teh državah neučinkovita in naj bi dajala slabše rezultate kot ameriško, ki je praktično popolnoma prepuščeno trgu – reforma zdravstvenega sistema pod predsednikom Obamo, ki je uvedla določeno obvezo zdravstvenega zavarovanja, je denimo naletela na močne kritike republikancev, ki se zrcalijo tudi v tej publikaciji.

V podporo omenjeni filozofiji je denimo navedeno, da povprečen moški z visokošolsko izobrazbo v ZDA zasluži veliko več kot v nordijskih državah, ni pa seveda govora, kdo si takšno izobrazbo sploh lahko privošči.

Če se pri teh stališčih vsaj večina Evropejcev z Američani težko strinja, pa se verjetno hitro spet snidemo na isti valovni dolžini pri splošni ekonomski analizi preteklih in sodobnih držav z večinsko planskim gospodarstvom. Dokument zapiše, da so to povsem empirično merljivi podatki in (ne)uspehi. Če torej nekoliko povzamemo: vsakdo, ki ravno ne verjame, da so matematika in naravoslovni del ekonomije kapitalistična zarota, bo zelo težko dokazal, da je socializem uspešen.

Pri tem kot enega najbolj očitnih primerov avtorji med drugim navedejo tudi Venezuelo – državo, ki naj bi sicer ubrala t. i. “demokratični socializem”, ker naj bi bili njeni ideologi proti krutosti minulih režimov. Rezultati tega režima so seveda, kot je znano, porazni – iz leta v leto gre po vseh kriterijih državi slabše: proizvaja vedno manj dobrin, ljudje so vedno revnejši (nevladne organizacije govorijo o 90-% revščini), osnovne dobrine so vedno težje ali sploh nedostopne itd.

“Uspehi” venezuelskega “demokratičnega socialima”: vse od prevzema oblasti s strani Chaveza l. 1999 in planskih reform v naslednjih letih proizvodnja nafte pada, kljub temu da država “sedi” na največjih zalogah na svetu in da denimo kanadska proizvodnja medtem vztrajno raste.

10 KOMENTARJI

  1. Američani z lahno zakasnitvijo izumljajo toplo vodo. Saj je zgodovina socializma v vseh njegovih oblikah že vse povedala. Rezultati so znani. Še v Rusiji so spregledali, da tako ne gre. Pa tudi na Kitajskem in Vietnamu in tako dalje. Zakaj le bi človek kuhal po receptu, ki se vedno sfiži?! Z receptom je očitno nekaj hudo narobe. Naj razmišljajo o čem bolj izvirnem. Vsaj dolgaš ne bo.

  2. Socializem, se hvali, da bo PRAVIČNO vsem DELIL. Ne pove pa kako bo prišel do SREDSTEV za delitev.
    Prav zaradi tega lahko rečemo, da je to “tek na kratki progi”.

      • Spomnil si me na revolte delavstva v socializmu delavcev in kmetov cvetoče Jugoslavije, ker so imeli delavci v gnilem kapitalizmu tri do petkrat višje plače, in njihovih pobožnih želja, da bi imeli take plače kot primerljivi poklici na zaostalem zahodu.

        In kaj so jim odgovarjali partija, sindikati in socialistična zveza?

        Res je, da imajo delavci na zahodu veliko večje plače, vendar so izkoriščani. Vi imate pa samoupravljanje in vas nihče ne izkorišča.

        Ne boš verjel, da si je večina želela biti izkoriščana za tri do petkrat višje plače!

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime