Kaj o slovenski politiki pove gneča predsedniških kandidatov na diagonali levo-liberalno/desno-konservativno

V ponedeljkovi predvolilni oddaji na TV Slovenija, katero smo podrobneje komentirali zjutraj, so se kandidati za predsednika republike uvrščali tudi v politični koordinatni sistem desno-levo in liberalno-konservativno.

Dobili smo zanimivo diagonalno razporeditev na premici od levo-liberalne do desno-konservativne opredelitve.

Resda se dva predsedniška kandidata nista želela umestiti, a končna slika je povedna in hkrati tudi ustrezna odslikava obstoječega slovenskega strankarskega prostora. 

Medtem ko je na omenjeni diagonali gneča, preostala kvadranta ostajata prazna, čeprav nedvomno zajemata svoj delež volilnega telesa.

Ob pogledu na "evropski politično-vrednostni koordinatni sistem," kot ga je označil voditelj oddaje Igor E. Bergant, lahko hitro ugotovimo, da so se predsedniški kandidati vanj umestili presenetljivo točno. Z izjemo Andreja Šiška, ki se je namerno uvrstil v (moderni?) center in seveda Borisa Popoviča ter Angelce Likovič, ki se nista želela umestiti.



Dobili smo gnečo na diagonali od najbolj levo-liberalne Maje Makovec Brenčič do najbolj desno konservativne Ljudmile Novak.

Zanimivo pri tem je, da se je v najbolj skrajno levo-liberalno smer umestila ravno kandidatka vladajoče Stranke modernega centra, ki sicer gradi na imidžu sredinskosti. Seveda predvsem v besedah in manj dejanjih, kjer je SMC odsev nekdanje stranke LDS, katero bi lahko umestili zelo podobno kot se je Makovec-Brenčičeva. To je storila iskreno in predvsem točno, o čemer navsezadnje pričajo njena stališča v prid državnega šolstva, proti blagoslovu šolskih prostorov in podobna.

Zelo blizu nje se je, tudi morda bolj iskreno, kot bi si želeli njegovi strategi, umestil Marjan Šarec. S tem je uradno potrdil, da je kandidat levo-liberalnega političnega zaledja, ki po odhodu Zaresa nima svoje parlamentarne stranke. Morda je ravno Šarec bodoči obraz njihovega povratka v nacionalno strankarsko politiko.

Borut Pahor je, vsaj kar se tega tiče, za odtenek bolj zlagan od Šarca. Res da je bil na osi levo-desno vedno bolj proti sredini od stranke SD, ki jo je vodil, a slednje ne velja za navpično liberalno-konservativno os, saj je po stilu življenja zelo liberalnih vrednot. Tudi kar se tiče odnosa do pravic LGBT in podobno.

Če preskočimo "fake" centrističnega Šiška, je gneča desno spodaj od sredine precejšnja in ravno to je eden od izvorov obstoječih trenj ter rivalstva na desnici. Romana Tomc se je sicer umestila povsem točno, a na osi levo-desno bližje sredini od njene stranke. SDS je sicer v minulih dvajsetih letih prehodila vodoravno pot iz sedaj praznega levo-konservativnega kvadranta preko črte na desno stran, ki jo je pred tem pokrivala krščanska-demokracija, zbrana v strankah SKD in SLS.

Zgornja slika zato nazorno kaže, kje je pomladna opcija izgubila pomemben del volivcev, ne zato, ker bi jih od sebe odvrnili, temveč, ker so se od njih odvrnili sami, jih pustili v politični praznini.

Kdo bo zasedel prazen politični prostor?

Vprašanje torej je, zakaj se vsi drenjajo na orisani diagonali in nihče ne zasede praznih levo-konservativnega in desno-liberalnega kvadranta.

Če smo natančnejši, ta vendarle nista povsem prazna. Če bi se namreč v koordinatni sistem resnicoljubno umestila Angelca Likovič in Boris Popovič, bi prva zasedla mesto globoko levo spodaj, drugi pa zrcalno od nje na desno-liberalni strani.

In prav tukaj je potencial za stranki, ki ju dejansko predstavljata na teh predsedniških volitvah. Primčeva Za otroke je namreč konservativna in hkrati po programu in stališčih ne desna, temveč leva stranka. To se vidi v odnosu do državnega lastništva podjetij, zagovarjanju vloge države kot regulatorja socialnega, gospodarskega in drugega sistema in podobno.

Obenem pa Boris Popovič nedvomno sodi na liberalno desnico, katere volilno telo je na Primorskem tako uspešno iztrgal iz rok (socialistične) liberalne-levice. Če bi mu slednje uspelo tudi na državni ravni, bi zagotovo prinesel dodano vrednost v slovenski politični prostor.

A v desno-liberalni kvadrant sodi vsaj še Prstan, v naših razmerah močno pogrešana stranka liberalcev, ki so prostor pustili izpraznjen po propadu Državljanske liste.

In Andrej Šiško s svojo Zedinjeno Slovenijo? Umestimo ga lahko tam nekje kot Jelinčičevo SNS - skrajno desno in niti liberalno, niti konservativno.