V ponedeljkovi predvolilni oddaji na TV Slovenija, katero smo podrobneje komentirali zjutraj, so se kandidati za predsednika republike uvrščali tudi v politični koordinatni sistem desno-levo in liberalno-konservativno.
Dobili smo zanimivo diagonalno razporeditev na premici od levo-liberalne do desno-konservativne opredelitve.
Resda se dva predsedniška kandidata nista želela umestiti, a končna slika je povedna in hkrati tudi ustrezna odslikava obstoječega slovenskega strankarskega prostora.
Medtem ko je na omenjeni diagonali gneča, preostala kvadranta ostajata prazna, čeprav nedvomno zajemata svoj delež volilnega telesa.
Ob pogledu na “evropski politično-vrednostni koordinatni sistem,” kot ga je označil voditelj oddaje Igor E. Bergant, lahko hitro ugotovimo, da so se predsedniški kandidati vanj umestili presenetljivo točno. Z izjemo Andreja Šiška, ki se je namerno uvrstil v (moderni?) center in seveda Borisa Popoviča ter Angelce Likovič, ki se nista želela umestiti.
Dobili smo gnečo na diagonali od najbolj levo-liberalne Maje Makovec Brenčič do najbolj desno konservativne Ljudmile Novak.
Zanimivo pri tem je, da se je v najbolj skrajno levo-liberalno smer umestila ravno kandidatka vladajoče Stranke modernega centra, ki sicer gradi na imidžu sredinskosti. Seveda predvsem v besedah in manj dejanjih, kjer je SMC odsev nekdanje stranke LDS, katero bi lahko umestili zelo podobno kot se je Makovec-Brenčičeva. To je storila iskreno in predvsem točno, o čemer navsezadnje pričajo njena stališča v prid državnega šolstva, proti blagoslovu šolskih prostorov in podobna.
Zelo blizu nje se je, tudi morda bolj iskreno, kot bi si želeli njegovi strategi, umestil Marjan Šarec. S tem je uradno potrdil, da je kandidat levo-liberalnega političnega zaledja, ki po odhodu Zaresa nima svoje parlamentarne stranke. Morda je ravno Šarec bodoči obraz njihovega povratka v nacionalno strankarsko politiko.
Borut Pahor je, vsaj kar se tega tiče, za odtenek bolj zlagan od Šarca. Res da je bil na osi levo-desno vedno bolj proti sredini od stranke SD, ki jo je vodil, a slednje ne velja za navpično liberalno-konservativno os, saj je po stilu življenja zelo liberalnih vrednot. Tudi kar se tiče odnosa do pravic LGBT in podobno.
Če preskočimo “fake” centrističnega Šiška, je gneča desno spodaj od sredine precejšnja in ravno to je eden od izvorov obstoječih trenj ter rivalstva na desnici. Romana Tomc se je sicer umestila povsem točno, a na osi levo-desno bližje sredini od njene stranke. SDS je sicer v minulih dvajsetih letih prehodila vodoravno pot iz sedaj praznega levo-konservativnega kvadranta preko črte na desno stran, ki jo je pred tem pokrivala krščanska-demokracija, zbrana v strankah SKD in SLS.
Zgornja slika zato nazorno kaže, kje je pomladna opcija izgubila pomemben del volivcev, ne zato, ker bi jih od sebe odvrnili, temveč, ker so se od njih odvrnili sami, jih pustili v politični praznini.
Kdo bo zasedel prazen politični prostor?
Vprašanje torej je, zakaj se vsi drenjajo na orisani diagonali in nihče ne zasede praznih levo-konservativnega in desno-liberalnega kvadranta.
Če smo natančnejši, ta vendarle nista povsem prazna. Če bi se namreč v koordinatni sistem resnicoljubno umestila Angelca Likovič in Boris Popovič, bi prva zasedla mesto globoko levo spodaj, drugi pa zrcalno od nje na desno-liberalni strani.
In prav tukaj je potencial za stranki, ki ju dejansko predstavljata na teh predsedniških volitvah. Primčeva Za otroke je namreč konservativna in hkrati po programu in stališčih ne desna, temveč leva stranka. To se vidi v odnosu do državnega lastništva podjetij, zagovarjanju vloge države kot regulatorja socialnega, gospodarskega in drugega sistema in podobno.
Obenem pa Boris Popovič nedvomno sodi na liberalno desnico, katere volilno telo je na Primorskem tako uspešno iztrgal iz rok (socialistične) liberalne-levice. Če bi mu slednje uspelo tudi na državni ravni, bi zagotovo prinesel dodano vrednost v slovenski politični prostor.
A v desno-liberalni kvadrant sodi vsaj še Prstan, v naših razmerah močno pogrešana stranka liberalcev, ki so prostor pustili izpraznjen po propadu Državljanske liste.
In Andrej Šiško s svojo Zedinjeno Slovenijo? Umestimo ga lahko tam nekje kot Jelinčičevo SNS – skrajno desno in niti liberalno, niti konservativno.
Dobro napisano.
Jaz bi samo dodal, da za “desno” liberalno stranko bi v SLO glasovalo točno 5 ljudi.
Jaz pa še 4 bi se našli.
Virantova lista je to hotela biti.
Bomo videli kako bo NSi glasovala pri Čuševem zakonu o trgovinah in pri zakonu društva Frank. Res me zanima, če se bodo držali ekonomskega liberalizma ali bodo zapadli v pregovorno slovenski klero-komunizem.
Andrejus – Mislim, da potenciala je več. V Sloveniji je kar nekaj sredinskih ljudi, ki so ena takšna posebna mešanica. Načeloma verjetno niso katoliki, so zelo za privatno lastnino oziroma so še kar dobro stoječi in tega nočejo deliti z drugimi, so velikokrat podjetniško naravnani, ideološko jim polpretekla zgodovina in predvsem neka hard komunistična/socrealistična simbolika gresta na živce, poznajo tujino in Slovenijo primerjaj z njo itd. Ti ljudje vejo kaj hočejo a ker hočejo predvsem mir za svoj biznis so pragmatični. Desnica jih je izgubila in so volili od LDS, SDSa (leta 2004), do nato Viranta in veliko tudi SMCja. Recimo, DLGV je na koncu že po Virantovem padcu dobila 92.282 ali 8,37 %. Tak odstotek pa je v bistvu že stranka, ki lahko igra pomembno vlogo pri oblikovanju Vlade in njenega programa. Po mojem mnenju potencial za takšno stranko in domet do enih 120.000 glasov je ampak volivci morajo vedeti kam se uvršča. Na začetku kampanije 2011 so DLGV potegnili do 20% zaradi percepcije nujnih gospodarskih sprememb in ‘resetirancev’. Sedaj pa bi takšna stranka verjetno morala biti že v eni predvolilni koaliciji.
Stališča in delovanje desnice (tiste prave desnice, ki ima kapital; tu niso mišljeni slepi sledilci populistov tipa JJ) in prav tako t.i. sredine (ja, veliko se jih drenja v centru, brezbarvnežev, kameleonov in oportunistov…) imajo že izvorno, v svojem bistvu vgrajeno “kal smrti”.
Edini cilj (tako nas vsaj prepričujejo) ekonomskega delovanja je po njihovem profit. Čim večji profit, za vsako ceno. Želijo si biti zvečer bogatejši, kakor so bili zjutraj.
Pri tem je seveda najlažja pot izžemanje delavcev do skrajnosti, potiskanje njihove delovne sile (“človeških virov” kako ponižujoče!) v skrajno bedo.
Ravno v tem pa je tista “kal smrti” – oprostite teatraličnosti -, ki vodi v naraščanje napetosti med bogatimi in revnimi. Ki obenem tudi nenehno povečuje množico revnih, obrezpravljenih. In obupanih, tako zelo obupanih, da kmalu ugotove, da nimajo več česa izgubiti. In potem… čitajmo zgodovino in se učimo.
NSi bi vsekakor morala podpreti, da so trgovine v nedeljo zaprte. Če smo iskreni, bi to že moralo veljati, saj je bilo že izglasovano na referendumu. Že zaradi spoštovanja zakonodaje bi morala to podpreti vsaka stranka, ne glede na liberalno ali konzervativno miselnost.
Kot drugo pa se vidi, da nekateri ne ločite socialno usmeritev od komunistične. V svetu obstajajo tudi socialno odgovorne ekonomije, ki so prav tako uspešne. Za razliko od komunističnih ekonomij. Če realno pogledamo, je recimo v Nemčiji že dolga leta uspešno na oblasti krščanski socialno kapitalistični model. To samo pomeni, da za blaženje kapitalistične liberalnosti uporabljajo še ustrezne socialne modele, ki omogočajo ljudem socialno varnost. Seveda le do te mere, da je kapitalska in liberalna pobuda še vedno dovolj motivirana za doseganje odličnih rezultatov.
Diagramu, ki razporeja predsedniške kandidate po diagonali na levo in desno ter na konzervativno in liberalno bi bilo potrebno preslikati še volilno telo, ki je razdeljeno na ovce in volkove.
Ovc je velika večina, volkov mnogo manj.
Jasno je, da bi ovce zasedle pred vsem leva polja in potem je jasno, kdo sploh lahko postane predsednik slovenskih ovc.
Moj Bog, Domovina spet tolmači kot liberalno to, kar je v bistvu anarhično. Pahor je levi anarhist in Šiško je desni anarhist, Tomčeva in Knausova sta sredinski desničarki, Popovič ve on sam kaj je (in to natančno ve!), Šarec niti tega ne ve (in natančno ve, da ne ve). Makovec Brenčičeva je birokratska komunistka, Novakova pa desničarka, ki ji ekonomija povzroča težave. Prstan pa, vsaj upam da, ni naslednik Državljanske liste, ki jo je pokopal neizmeren napuh (neznanje in neumnost) lastnega predsednika.
Demokracije “z dolgo brado” imajo jasno zasnovana dva POLA, tako levega, kot desnega. Ta dva pola si po volitvah PREDATA oblast. V Sloveniji pa je še po ČETRT STOLETJA težava s predajo oblasti, ker če vlada desnica – nastopijo USTAJNIKI, ki jih ima vedno na zalogi LEVICA . Prav zato se pri nas ljudje teže OPREDELJUJEJO desno ali levo, pa vendar se iz njihovih DELOVANJ lahko vidi kam spadajo. Take stranke kot je DESUS in Virantova, so le PREVARANTI, ki obračajo JADRA.
Sama mislim, da je pošteno, da se vsak predstavi ” S SVOJIM KLOBUKOM” in pove, zakaj zagovarja DESNICO ali pa, zakaj zagovarja LEVICO. Pomembno pa je, da NE IZKLJUČUJE DRUGAČE MISLEČIH, ampak išče KOMPROMIS. Tega v Sloveniji manjka, zato je LEVICA OLASTNINILA, poleg PODJETIJ tudi vse DRŽAVNE INSTITUCIJE.
NOVI predsednik, kot OČE (ali mati) NARODA, bi lahko VPLIVAL tudi na to, da bi nagovarjal k VLADI NARODNE ENOTNOSTI, ki bi nas pripeljala do VLADAVINE PRAVA in dvignila GOSPODARSTVO. To je zagotovilo uspeha države.
Ni jasno, kako je g. Andrej Šiško na sredini. Nikakor ne spada tja, ne glede na to za kaj se sam opredeljuje.