Kaj narediti z otroki, ki kljub splavu ostanejo živi? Svet Evrope jih ne bo zaščitil.
POSLUŠAJ ČLANEK
Svet Evrope se ne bo zavzel za pravice otrok, ki se rodijo ob neuspešnem poznem splavu. Tega vprašanja odbor ministrov te organizacije za človekove pravice, demokracijo in pravno državo namreč ne želijo obravnavati.
Problematični primeri se dogajajo zlasti v državah, ki dovoljujejo pozni splav. Otrok v 22. tednu nosečnosti je namreč sposoben preživeti tudi zunaj maternice, medtem ko so nekatere države dovoljujejo splav vse do 24. tedna nosečnosti ali celo kasneje.
Ne tako redko se dogaja, da se po neuspešnem splavu otrok rodi živ in bi bil ob primerni oskrbi sposoben preživeti. Vendar mu nihče ne pomaga. V praksi ti otroci največkrat umrejo zaradi podhladitve, pogosto pa njihovo življenje končajo tudi s smrtonosno injekcijo ali zadušitvijo.
Zanje se zavzel Angel Pintado, španski član parlamentarne skupščine Sveta Evrope. Ta je v najprej izpostavil, da članki in pogovori z zdravstvenimi delavci razkrivajo, da ni nič nenavadnega, če se srečate s človeškimi zarodki, ki se rodijo živi, ker so preživeli svoj splav. Takšnih dojenčkov je v Združenem kraljestvu tudi več kot 60 na leto.
Izpostavil je tudi poročilo iz Švedske, kjer je takšen otrok živel še eno uro in pol po splavu, a vmes ni bil deležen nikakršne zdravstvene oskrbe. Ob tem Norveški dokazi kažejo, da bi nekateri od teh novorojenčkov lahko preživeli, če bi bili deležni ustrezne oskrbe.
Na podlagi teh dejstev je vprašal, katere konkretne ukrepe bo sprejel odbor ministrov, da bi zagotovil, da zarodki, ki preživijo splav, niso prikrajšani za zdravljenje, do katerega so upravičeni, tako kot ljudje, rojeni živi, v skladu z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah.
Po dobrem letu časa lahko rečemo, da je odgovor: Nič. Med ministri več kot očitno ni nobene pripravljenosti za soočenje z dejstvom, da so novorojenčki puščeni brez vsakršne oskrbe ali celo nezakonito evtanazirani, saj bi to prej ali slej sprožilo vprašanje pozne prekinitve nosečnosti nad pragom, kjer ima otrok že možnost preživetja.
Izogibanje odgovoru na vprašanje št. 655 Angela Pintada je razjezilo številne borce za človekove pravice. Kajti v tem primeru ne gre več za vprašanje o splavu, temveč za dejstvo, da imamo pred seboj živorojenega otroka, ki bi ga morala zaščititi Evropska konvencija o človekovih pravicah.
Toda kot kaže je vpliv borcev za pravico do splava premočan. Zavrnjeni so bili vsi predlogi za razjasnitev vprašanja, kaj narediti z otroki .
V prvem odzivu so skušali Pintada nasloviti na Evropsko sodišče za človekove pravice, ki pa o tem ni pristojno odločati, dokler se nanje ne obrne kdo od vpletenih. Ker so otroci premajhni, so to lahko le starši, ki so skušali splaviti. Kar pa je nekoliko absurdno.
Poznejši osnutek odgovora pa je predvideval, da imajo vsi ljudje, rojeni živi, pravico do življenja in bi morali prejeti svojemu stanju primerno oskrbo. Prav tako bi morali vsi narodi, ki dovoljujejo splav, v svojih zakonih upoštevati različne legitimne in sovpadajoče interese, zlasti sposobnost preživetja. Vendar ni bil sprejet.
Trenutno to področje tako ostaja popolnoma prepuščeno državam članicam in kot kaže, se Svet Evrope v to področje ne misli vmešavati, čeprav imajo po konvenciji o človekovih pravicah vsi otroci pravico do življenja. Kar konkretno pomeni, da se bodo takšne smrti vsaj še nekaj časa nadaljevale.
Problematični primeri se dogajajo zlasti v državah, ki dovoljujejo pozni splav. Otrok v 22. tednu nosečnosti je namreč sposoben preživeti tudi zunaj maternice, medtem ko so nekatere države dovoljujejo splav vse do 24. tedna nosečnosti ali celo kasneje.
Ne tako redko se dogaja, da se po neuspešnem splavu otrok rodi živ in bi bil ob primerni oskrbi sposoben preživeti. Vendar mu nihče ne pomaga. V praksi ti otroci največkrat umrejo zaradi podhladitve, pogosto pa njihovo življenje končajo tudi s smrtonosno injekcijo ali zadušitvijo.
Zanje se zavzel Angel Pintado, španski član parlamentarne skupščine Sveta Evrope. Ta je v najprej izpostavil, da članki in pogovori z zdravstvenimi delavci razkrivajo, da ni nič nenavadnega, če se srečate s človeškimi zarodki, ki se rodijo živi, ker so preživeli svoj splav. Takšnih dojenčkov je v Združenem kraljestvu tudi več kot 60 na leto.
Izpostavil je tudi poročilo iz Švedske, kjer je takšen otrok živel še eno uro in pol po splavu, a vmes ni bil deležen nikakršne zdravstvene oskrbe. Ob tem Norveški dokazi kažejo, da bi nekateri od teh novorojenčkov lahko preživeli, če bi bili deležni ustrezne oskrbe.
Na podlagi teh dejstev je vprašal, katere konkretne ukrepe bo sprejel odbor ministrov, da bi zagotovil, da zarodki, ki preživijo splav, niso prikrajšani za zdravljenje, do katerega so upravičeni, tako kot ljudje, rojeni živi, v skladu z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah.
Po dobrem letu časa lahko rečemo, da je odgovor: Nič. Med ministri več kot očitno ni nobene pripravljenosti za soočenje z dejstvom, da so novorojenčki puščeni brez vsakršne oskrbe ali celo nezakonito evtanazirani, saj bi to prej ali slej sprožilo vprašanje pozne prekinitve nosečnosti nad pragom, kjer ima otrok že možnost preživetja.
Izogibanje odgovoru na vprašanje št. 655 Angela Pintada je razjezilo številne borce za človekove pravice. Kajti v tem primeru ne gre več za vprašanje o splavu, temveč za dejstvo, da imamo pred seboj živorojenega otroka, ki bi ga morala zaščititi Evropska konvencija o človekovih pravicah.
Nihče, ampak prav nihče iz Sveta Evope (Strasbourg) nam NIKOLI VEČ ne bo solil pameti glede človekovih pravic ...!
Na Pintadovo vprašanje niso mogli odgovoriti.
Naša veleposlanica v Svetu ministrov SE je neka Eva Tomic ... https://t.co/uv5EL0JZdJ
— Boštjan M. Zupančič (@bmz9453) January 31, 2019
Abortivni lobi je premočan
Toda kot kaže je vpliv borcev za pravico do splava premočan. Zavrnjeni so bili vsi predlogi za razjasnitev vprašanja, kaj narediti z otroki .
V prvem odzivu so skušali Pintada nasloviti na Evropsko sodišče za človekove pravice, ki pa o tem ni pristojno odločati, dokler se nanje ne obrne kdo od vpletenih. Ker so otroci premajhni, so to lahko le starši, ki so skušali splaviti. Kar pa je nekoliko absurdno.
Poznejši osnutek odgovora pa je predvideval, da imajo vsi ljudje, rojeni živi, pravico do življenja in bi morali prejeti svojemu stanju primerno oskrbo. Prav tako bi morali vsi narodi, ki dovoljujejo splav, v svojih zakonih upoštevati različne legitimne in sovpadajoče interese, zlasti sposobnost preživetja. Vendar ni bil sprejet.
Trenutno to področje tako ostaja popolnoma prepuščeno državam članicam in kot kaže, se Svet Evrope v to področje ne misli vmešavati, čeprav imajo po konvenciji o človekovih pravicah vsi otroci pravico do življenja. Kar konkretno pomeni, da se bodo takšne smrti vsaj še nekaj časa nadaljevale.
Povezani članki
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 141: 30 let uroka Depale vasi
27. 3. 2024 ob 6:29
Domovina 140: Kam gre denar od precenjenih železniških postaj
20. 3. 2024 ob 6:29
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Prihajajoči dogodki
MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
28
Predstavitev knjige Materinska knjižica
18:00 - 20:00
MAR
29
V kapeli Zavoda ŽIVIM križev pot za življenje
15:00 - 15:45
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30
MAR
31
ZAJETI V IZVIRU - SLOVENSKI OTROCI LEBENSBORNA
18:00 - 19:00
5 komentarjev
mozetic22.mm
To, da je PSSE, vključno s sodiščem za človekove pravice, postala glavni promotor umetno ustvarjenih človekovih pravic in zagovornik neke namißljene enakosti (ne enakopravnosti ali enakovrednosti), je že dolgo znano. Zato pričakovati, da bo zaščitila temeljne pravice, kot pravico do življenja od spočetja do naravne smrti, pravico družinskega življenja, je utopija.
slovenc sm
Popolnoma se strinjam z dr. Zupančičem. Če v tem primeru zamižijo in gredo mimo, potem Evropsko sodišče nima nobene moralne avtoritete več. V bistvu se vedno lahko zgovoriš na ta primer, če boš kot močnejši nastopal v sodnem primeru. Lahko boš rekel, da če otroci nimajo pravic, ko se rodijo, zakaj bi jih imeli drugi. V bistvu me to spominja na čas nacizma in kar so nacisti počeli z ljudmi v imenu neke višje ideologije.
Teodor
"Abortivni lobi je premočan"; to veliko pove o naši prihodnosti.
BARBARA RAKUN
Zelo mi je hudo, ko to berem. Ko si človek prebere knjigo OKTOBRSKI OTROK, je še bolj jasno, da se življenje začne s spočetjem in ne more biti čisto nič drugače. In potem se sprašujemo o vseh duševnih stiskah ljudi, Bog ve, kaj ženske vse doživljajo po tem dejanju. In kako lahko zdravstveno osebje prepusti živorojenega otroka smrti.
MEFISTO
Če bo šlo tako naprej, bo pri nas splav dovoljen splav do 12. meseca nosečnosti.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.