Kaj nam sporočata Jezusov dedek in babica

Okrog letošnje 17. nedelje med letom se kar gnetejo nekateri godovi svetnikov, ki so zelo dragi slovenskemu narodu. V petek je godoval sveti Krištof, v soboto je godoval apostol Jakob, danes pa je slovesno v marsikateri od 58 cerkva, posvečenih sveti Ani. Zato bi današnjo duhovno misel usmeril kar k prazniku svetih Joahima in Ane.

1. 
   

   Pozornost do starih staršev

   
   

Sveta Joahim in Ana sta starša Device Marije in s tem Jezusova dedek in babica. Prav je, da se ob tem zgledu spomnimo tudi svojih starih staršev, ki so v naših družinah največkrat nosilci verskega življenja. Zelo pogosto zaradi takih in drugačnih razlogov stari starši predajo svojim vnukom vsaj kanček vere. Sveta Joahim in Ana naj torej prosita za vse stare starše, da bi se zavedali priložnosti, sami obudili vero in jo radi nevsiljivo predajali na mlajše generacije.

2. 
   

   Pozornost do prednikov in kulture

   
   

Ob tem se lahko vsak od nas zave, da pripadamo svojim širšim družinam. Naj bodo naša sorodstva taka ali drugačna, vsak od nas nekam spada. Ko se spominjamo starih staršev, se lahko spomnimo tudi na dejstvo, da smo del širše žlahte, kulture, naroda.

V času, v katerem padajo kipi in se poskuša bolj ali manj revolucionarno »čistiti« našo zgodovino, je pomirjujoč pogled na kip svete Ane po naših cerkvah. V njenem naročju zagledamo Devico Marijo, ki jo mami uči zapovedi. V tistem času je to pomenilo, da je otrok rasel v veri in kulturi hebrejskega naroda.

Tak kot sem, nisem padel z neba, temveč sem del moje kulture, mojega naroda.

God svetih Joahima in Ane je torej v tem času tudi opozorilo, da za starimi starši stojijo tudi njihovi starši, pa njihovi tudi. Tak kot sem, nisem padel z neba, temveč sem del moje kulture, mojega naroda. Zaupajmo torej tudi naš narod in kulturo svetima Joahimu in Ani.

3. 
   

   Pozornost do zakonskega življenja

   
   

Še ena pomembna podrobnost je skrita v današnjem godu: dejstvo, da sta sveta Joahim in Ana zavetnika zakoncev. V mojih domačih krajih, v Idrijskih Krnicah, je v mozaiku patra Rupnika ob objetih Joahimu in Ani posrečeno zapisano, naj sveta Joahim in Ana »prosita za može in žene«. Ne za »očete in mame«. Za »može in žene«!

Še leta 1917 je v Cerkvi veljalo, da je namen zakonske zveze le eden z dvema pomožnima: (1) prokreacija, absolutno prva; ter pomožna cilja (2) medsebojna podpora zakoncev in (3) remedium concupiscentiae, »zdravilo proti poželjivosti«. Stara obsedenost s plodnostjo in rodovitnostjo na katoliško teologijo vpliva še dandanes, ko je, tudi ob pomoči pomožnih znanosti, vedno bolj jasno, da se je treba za to, da bomo lahko govorili o dobrih družinah, najprej pogovarjati o zakoncih.

Skratka, dragi zakonci, današnji god Joahima in Ane je vaš praznik. Enkrat za spremembo ne govorimo o vaših družinah, ampak samo o vaju dveh, o vajini ljubezni, o vajini naklonjenosti drug do drugega, o vajinih težavah, o vajini veri.

Niso samo otroci namen svetega zakona, najprej sta pomembna vidva, vajin odnos, vajina vera, vajino zaupanje v Gospoda. Nadgradita to nedeljsko duhovno misel z mislijo na vajin zakon, na prve trenutke zaljubljenosti, na poroko in na navdušenje tistih prvih skupnih trenutkov. God svetih zakoncev Joahima in Ane je praznik vas, krščanskih zakoncev. Bog vas živi, možje in žene!