Kaj nam o štirih levičarskih predsedniških kandidatih povedo zagovori pred aktivisti “Glasu ljudstva”

Slovenija

Jakob Vid Zupančič

Komentarjev: 21
Nebojša Tejić, STA

Podobno kot letos spomladi za parlamentarne volitve je mreža organizacij levičarske civilne družbe Glas ljudstva organizirala “Veliko predvolilno soočenje predsedniških kandidatk in kandidatov”. Soočenja so se udeležili kandidati leve provenience, in sicer Miha Kordiš, Milan Brglez, Vladimir Prebilič in Nataša Pirc Musar.

Desnosredinska kandidata, Anže Logar in Janez Cigler Kralj, se »soočenja«, podobno kot njuni stranki pred parlamentarnimi volitvami, nista udeležila, kot tudi ne kandidatka stranke Resni.ca Sabina Senčar. 

V komentarju uredništva pišemo o presenetljivi enotnosti kandidatov pri DA/NE odgovorih in o tem, da predvsem preko reakcije publike ni bilo težko določiti domačih in zunanjih “dobrih” in “slabih” fantov.

Po Volitvomatu sledilo še soočenje

Ista nevladna organizacija, ki je vodila soočenje, je vzpostavila tudi volitvomat, ki naj bi olajšal izbiro kandidata za predsednika. Ta med drugim tudi vključuje vprašanja, kot so “Ali bi predsednik republike moral imeti neomejeno število mandatov” (za kar se ne zavzema nihče izmed kandidatov), in trditve, npr. “Če se predsednik/ca vključuje verskih obredov, se mora udeležiti obredov vseh verskih skupnosti v Sloveniji, ali pa nobenega” in “Gospodarska rast je ključno merilo blaginje in kakovosti življenja v Sloveniji, zato je potrebno politike in ukrepe, ki gospodarsko rast nižajo, zavračati.”

Temu projektu je sledilo še soočenje na Trgu republike, ki so ga organizirali malo pred volilno nedeljo. Soočenje je potekalo tako, da so lahko ljudje postavljali sprotna vprašanja med samim soočenjem preko SMS-a, poleg seveda tistih, ki so jih postavljali organizatorji. Na Facebooku so zapisali, da bodo od predsedniških kandidatov zahtevali jasne, kratke in neposredne odgovore.

Na vprašanja, ki so jih postavili nevladniki, med drugimi tudi Filip Dobranić-Muki in Jaša Jenull, so kandidati odgovarjali z dvigom loparčkov. Na eni strani je bil z zeleno obarvan “da”, na drugi pa rdeči “ne”, imeli pa so tudi možnost dveh replik. Podobno kot aprila pred volitvami v državni zbor so bili kandidati postrojeni na lesenih klopeh.

Vprašanja so bila raznovrstna, kar pa je velikokrat značilno za tovrstna soočenja, nazadnje videno na soočenju na POP TV-ju, je dejstvo, da se ta dotikajo problemov in tematik, na katere predsednik republike nima kaj dosti vpliva oziroma ne spadajo v njegovo pristojnost.

Že začelo se je udarno. Pri vprašanju, ali bi se predsednik republike moral oglasiti v primeru, ko politika posega v medije, so odgovorili složno. V prvih vprašanjih, ki so bili naslovljeni vsem, so odgovorili enako, edino Nataša Pirc Musar je na vprašanje, ali Slovenija potrebuje predsedniško rezidenco, odgovorila da, medtem ko so ostali kandidati odgovorili, da ne.

Sledila so vprašanja namenjena individualnim kandidatom. Milan Brglez je recimo dobil vprašanje, kako bi izbral kandidata verskih skupnosti, ki ne bi odkrito agitiral za določeno politično stranko. Filip Dobranić-Muki je tako povedal primer, da predsednik republike  v programski svet imenuje dva člana verskih skupnosti, ki sta spet oba iz Rimokatoliške cerkve, in odkrito “agitirata za SDS in glasujeta za ukrepe, ki sledijo izključno njenim interesom”. Če sledimo zastavljenemu “vprašanju” Mukija, naj bi tudi spodbujala škofe, da spodbudijo vernike, naj na referendumih, o katerih bomo odločali novembra, glasujejo proti zakonom, ki jih je sprejela Golobova vlada.

Brglez je na vprašanje odgovoril, da bi sledil dialog z vsemi verskimi skupnosti in da bi izbral predstavnika, ki je zavezan našemu ustavnemu redu. Glede medijev je med drugim Milan Brglez dejal, da bi zavrnil intervju za Novo24, medtem ko ostalih medijev ne bi zavračal.

Med levimi kandidati tokrat več enotnosti

Tokrat se je opazila nekoliko večja enotnost kot pa na aprilskem državnozborskem soočenju. Vsi kandidati so se npr. strinjali, da je potrebno legalizirati uporabo marihuane v rekreativne namene. Vsi so podprli tudi obdavčitev nepremičnin v lasti Rimokatoliške cerkve na vidno odobravanje publike (te so sicer obdavčene enako kot vsi drugi objekti, z izjemo objektov za bogoslužno rabo, ki niso obdavčeni pri nobeni verski skupnosti), podprli pa so tudi skrajšanje delovnega časa na 32 ur.

Ena izmed bolj bizarnih scen na soočenju se je zgodila, ko so na vprašanje o tem, ali podpirajo ukinitev t. i. zdravnikov »dvoživk«, kot imenujejo zdravnike, ki hkratno delajo v javnem in zasebnem zdravstvenem sistemu, enotno odgovorili z da. Jaša Jenull je nato priznal, da predsednik republike ne bo imel tako močne vloge pri tej odločitvi, ampak je »dobro vedeti, da se bodo za to zavzemali«, kar je nekako povzelo celoten namen srečanja na Trgu republike.

Za konec so kandidati morali predstaviti 3 točke, zaradi katerih so se kandidati sploh odločili za kandidaturo in ki so za njih tako pomembne, da bi se za njih še posebej zavzemali. Milan Brglez bi se tako zavzemal za prihodnost mladih, socialno in pravno državo, solidarnost in enakost med generacijami in spoloma, Vladimir Prebilič pa za zeleni prehod, mlade in decentralizacijo. Nataša Pirc Musar bi si prizadevala za napredek pri reševanju problematik pravne države, podnebnih sprememb in zdravstva, Miha Kordiš pa na področju podnebnega zloma, stanovanjske problematike, oskrbo starejših in obrambo javnega zdravstva.

Trije in pol odtenki rdeče
Levičarski aktivisti, samopoimenovani Glas ljudstva, na svojem soočenju niso presenetili praktično v ničemer. Velika večina vprašanj je izhajala iz tendence radikalne levičarske ideologije. Zanimivo pri tem je, da so jih kandidati s svojimi odgovori složno zadovoljevali. Od 15 vprašanj, ki so zahtevala odgovor DA/NE so denimo enako odgovorili kar na 11 izmed njih, pri večini ostalih pa je od večine denimo izstopala Nataša Pirc Musar.

O inerciji med izpraševalci in navsezadnje publiko pove vse, kar je treba vedeti najglasnejši aplavz, ki se je zgodil pri složnem odgovoru “DA” na vprašanje, ali podpirajo obdavčitev nepremičnin Rimokatoliške cerkve (brez pojasnila, da so, z izjemo objektov za bogoslužje, obdavčene že zdaj in seveda, da so kriteriji obdavčitve enaki za vse verske skupnosti, ne samo za največjo med njimi). In drugi veliki aplavz, ko je Miha Kordiš dejal, da bi Josip Broz Tito znal urediti težavo podnebnega zloma in vojne v Ukrajini.

In ni nepomembno, največ negodovanja občinstva je bila deležna izjava Nataše Pirc Musar, da je ena stalna članica Varnostnega sveta (Rusija) agresorsko napadla drugo članico OZN-a (Ukrajino).

Kdo so za zbrane “good guys” in kdo “bad guys” na domači in mednarodni sceni, torej ni bilo težko ugotoviti.

Za nevtralnega opazovalca, ki ob takšnih manifestacijah ohranja kritično distanco, pa izpade skorajda zastrašujoče, kako so se levičarski predsedniški kandidati pripravljeni prikloniti radikalnim družbenim idejam samo zato, da bi pridobili kakšen glas več. Še bolj seveda pa, če so ob vseh svojih odgovorih mislili resno.

 

Povezani članki

21 komentarjev

  4. Program, program, program…
    Kot je pri Pertinaču sočno ugotovila Lucija Šikovec Ušaj, ima program le pralni stroj, predsednik države pa protokol.

    Sicer so bili pa na tem ‘velikem predvolilnem soočenju’ zgolj hlapci. Vključno s kandidati. Vsi! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni… hlapci utopičnih pravljičarjev

  6. Nisem pripadnik tega ljudstva, ki ga zaradi brezdelja zeberejo tako imenovane nevladne organizacije civilne družbe, temveč sem pripadnik usihajočega slovenskega ljudstva.

    Boli me, da morajo to zalego preživljati davkoplačevalci, med njimi tudi siromaki, ko kupujejo štruco najcenejšega kruha, če si celo sploh lahko privoščijo.

  9. Še od zadnjega dviganja loparčkov si nismo opomogli! Ponovno smo videli, čemu so se kandidati izpostavili – kar je naravnost neverjetno. Slovenija se ne smeji, prej je zgrožena.
    Loparčki gor, loparčki dol.. In štirje “pralni stroji”, ki imajo program, saj Logar bo kot predsednik imel protokol, se skupaj s Senčarjevo te blamaže ni udeležil.

    Sedaj vemo, vključuje se “ljudstvo” in “civilna družba”, ki je očitno samo iz Ljubljane. Tudi Kovačeva je pridivjala v Lj, da bo lahko aktivno vplivala na izbor kandidatov.

    Beda od bede!

  11. Jaz se sprašujem, se sploh lahko še kaj naredi. Bodo mladi izvolili nekega zagledanca v propadli režim, kot so spomladi nekega “gospodarstvenika”, ki nam je, kot se sliši, prodal elektriko na tuje, zdaj pa jo drago plačujemo. Bodo spet vozili na volišča starčke in jim sugerirali kako naj volijo. Bi se smeli na tak način organizirati npr. skavti? Po moje bi nastal cel halo. Čudi me predvsem, da se tak način, s temi loparčki, tem štirim kandidatom ne zdi žaljiv. Razočaral me je predvsem Prebilič, vendarle je do zdaj dajal vtis, kot nekdo, ki bi opazil tudi desne volivce. Včeraj v Odmevih se je lepo videla sprega med šolstvom in samoimenovano civilno družbo. V Odmeve se ne pride z živjo in neprestanim nasmihanjem eden drugemu. Dober test profesionalnosti je bil tudi za Luko Svetino, ki je oddajo odvodil tako kot je treba in na koncu dodal, da se bosta gosta po oddaji vse zmenila med seboj.

  12. Na Planetu pa je bil intervju z Senčarjevo, ki je prvič povedala nekaj konkretno pametnih odgovorov. V kadru je bilo veliko preveč Senčarjeve in precej premalo Valentine. Valentini naj desnica naredi oddajo kot jo je že imela na Nacionalki. Takoj bo višja gledanost.

Komentiraj