Kaj naj kristjani s sekularizacijo

Na praznik Jezusovega krsta se najprej pomudimo ob nekaj statističnih podatkih. Še pred stotimi leti so bili krščeni skoraj vsi tedanji prebivalci Slovenije. Leta 2006, ko so bile na Slovenskem ustanovljene še tri nove škofije, se je rodilo 19.823 otrok, od katerih je bilo krščenih 13.444 (67,82 %), deset let pozneje, leta 2016 je bilo rojenih 20.345 otrok, krščenih je bilo 11.574 (56,88 %). Zadnja tri leta je odstotek krščenih še nekoliko nižji. Ob teh številkah se bomo najprej dotaknili procesa, ki vodi v nadaljnje upadanje števila krstov, nato pa se bomo vprašali, kaj je bil prvotni namen krsta in kako ta namen razumemo danes.

Družbeni in kulturni proces, ki pospešuje negativni trend verske statistike, imenujemo sekularizacija. O tem pojavu vsi nekaj vemo, a ne bo odveč, če znova osvetlimo tri vprašanja: kaj je sekularizacija ter kdaj in zakaj se je pojavila.

Najprej se kratko zadržimo pri pojmih, ki nam pomagajo razumeti procese in dejavnosti. Sekularen, lat. saecularis - posveten, sveten. Sekularizacija, lat. saecularisatio preobrazba iz svetega oziroma cerkvenega v posvetno. Sekularizem pa ima za cilj radikalno laizacijo družbe, odpravo vsega sakralnega, svetega oziroma verskega v civilni družbi, državi, pravu, filozofiji, kulturi, umetnosti in znanosti. Sekularizem si prizadeva za dokončno emancipacijo vseh področij človekovega udejstvovanja izpod avtoritete vere in Cerkve. Oboje, vera in Cerkev, naj bo izključno samo še zasebna stvar.

Katoliška cerkev je svoj odnos do sekularizacije opredelila na 2. vatikanskem koncilu (1962–1965). V dokumentu koncila beremo, da avtonomija zemeljskih stvarnosti, kot so umetnost, pravo, znanost, tehnika itd. ni v nasprotju z evangelijem. Stališče koncila je, da imajo vse te človekove dejavnosti svojo lastno trdnost, svoje lastne zakone in svoj red. Če pa kdo sekularizacijo, ki pomeni utemeljeno avtonomijo časnih stvarnosti, razume kot način, kakor da stvari niso odvisne od Boga in kakor da jih človek sme uporabljati brez ozira na njihov odnos do Stvarnika, tedaj vsak, ki veruje, ve in čuti, da je takšno naziranje napačno; še piše v odloku koncila (prim. CS 36).

Očitno pa se sekularizem in iz njega izpeljan laicizem ne zadovoljita z avtonomijo zemeljskih stvarnosti, kot uči koncil, pač pa jih hočeta razlagati in uporabljati brez ozira na njihov božji izvor in njihov končni smoter, ki je poveličanje vsega stvarstva v Bogu.
Kdaj in zakaj so se pojavili sekularizacija in njena radikalizacija v obliki sekularizma in laicizma?

sekularizem in iz njega izpeljan laicizem se ne zadovoljita z avtonomijo zemeljskih stvarnosti, kot uči koncil, pač pa jih hočeta razlagati in uporabljati brez ozira na njihov božji izvor in njihov končni smoter, ki je poveličanje vsega stvarstva v Bogu.

Sekularizacija in sakralizacija

Sekularizacija je obraten proces kot sakralizacija in je neke vrste reakcija nanjo. Sakralen, lat. sacrum, ali nlat. sacralis sveto opravilo, nekaj, kar je verskega, kot denimo verska oziroma sakralna glasba, verska oziroma sakralna literatura, verska oziroma sakralna arhitektura, pa tudi versko oziroma cerkveno pravo itd. Sakralizirati pa pomeni, da stvar ali dejavnost naredimo za sakralno, sveto. V starem veku so sakralizirali vsa področja življenja, celo prostitucijo in jo ponekod naredili za sveto, torej bogoslužno opravilo, kot na primer kult plodnosti, proti čemur so se vsa stoletja pred Kristusom borili preroki.

Vrhunec sakralizacije, popolne avtoritete vere in cerkvene inštitucije nad vsem svetnim, nad umetnostjo in znanostjo ter nad politiko, družbo in kulturo, pooseblja papež Inocenc III. (1160–1216). Do te moči Cerkev ni prišla sama in naenkrat, ampak ji je bila zaradi interesov oblasti dodeljena s strani krščanskih vladarjev. Tako je cesar Teodozij Veliki leta 380 v Solunu krščanstvo razglasil za državno religijo. Karel Veliki (742–814) pa je angleškemu duhovniku in učenjaku Alkuinu (735–804) zaupal izvedbo t.i. karolinške renesanse, postavitev vsega javnega, kulturnega in znanstvenega udejstvovanja na krščanske temelje in sčasoma pod nadzor cerkvenih inštitucij.

Preobrat oziramo sistematični proces od sakralizacije do sekularizacije se začne s francoskim kraljem Filipom IV. Lepim (1268–1314), ki je leta 1303 sklical skupščino francoskih državnih stanov in se uprl avtoriteti Cerkve. Če je moral Henrik IV., cesar Svetega rimskega cesarstva, sredi zime, 25. januarja 1077, odet v raševino in bosonog čakati pred vrati gradu Canossa in se znova podrediti papežu Gregorju VII., je bil papež Bonifacij VIII. leta 1303 v sporu s Francozi ujet in zadržan v jetništvu, kjer je istega leta telesno in duševno zlomljen umrl. Šest let pozneje, leta 1309, so papeži v Avignonu postali ujetniki francoskih kraljev. Slovita bula Unam Sanctam, izdana leta 1302 –, v kateri je nesrečni papež Bonifacij VIII. razglasil, da ima Cerkev v rokah duhovno in svetno oblast: prvo izvršuje sama, drugo izvršujejo svetni vladarji, podvrženi Cerkvi –, je že naslednje leto postala brezpredmetna. Pot v sekularizacijo je bila od tedaj na široko odprta.

Po teh dogodkih se je tisočletna sakralizacija sveta, ki je trajala vse od starega Egipta in mezopotamskih kraljestev do Inocenca III., sprevrgla v sekularizacijo, ki še vedno traja. Naj omenimo še nekaj pomembnih etap napredujoče sekularizacije.

Marsilij iz Padove (1275–1342), sholastični filozof, zagovarja politični sekularizem in zahteva vzpostavitev laične države. Niccolò Machiavelli (1469–1527), politik in filozof, v svojem delu Vladar zagovarja avtonomijo politike glede na moralo. V politiki ni več govora o krščanski morali, ne o morali nasploh. Thomas Hobbes (1588–1679), angleški filozof, je razvil teorijo, po kateri je država izvir in temelj vsakega prava. Za Georga Wilhelma Friedricha Hegla je bila država utelešenje absolutnega duha, s čemer je predvidel možnost modernih totalitarizmov.

Nov pospešek sekularizaciji prava so dali bolonjski pravniki pod vplivom rimskega prava; učili so, da je država vir in porok pravnega reda. Sekularizacija kulture in umetnosti se je začela s humanizmom in renesanso v 15. in 16. stol. Rene Descartes (1596–1650) in Immanuel Kant (1724–1804) pa sta z ločitvijo filozofije od teologije povedla v sekularne vode tudi filozofijo. V 19. stol. je prišlo do popolne sekularizacije družbe. Sekularni človek si ne prizadeva le za avtonomijo svetnih področij, temveč ima sebe za absolut, za edino merilo dobrega in zla, za snovalca zgodovine in družbene usode brez vsakršnega odnosa do svetega in božanskega.

Naj razmislek o treh zastavljenih vprašanjih sklenemo z ugotovitvijo, da je za katoličane sekularizacija družbe v smislu avtonomije zemeljskih stvarnosti sprejemljiva. Zavračamo pa radikalni sekularizem in laicizem, pa tudi njuno nasprotje, sakralizem.

Za katoličane je sekularizacija družbe v smislu avtonomije zemeljskih stvarnosti sprejemljiva. Zavračamo pa radikalni sekularizem in laicizem, pa tudi njuno nasprotje, sakralizem.

Krst nekoč in danes

Dolžan se vam še odgovor na vprašanje, kaj je bil prvotni namen krsta in kako krst razumemo danes. Že sama zastavitev vprašanja nas navaja na misel, da je med prvotnim in kasnejšim namenom krščevanja neka razlika.

Izvirni namen krsta je začrtal že prerok Izaija, ki je o odrešenikovem poslanstvu rekel, da bo oznanil blagovest ubogim, povezal strte v srcu, oklical jetnikom prostost, zapornikom osvoboditev, da bo v letu Gospodove milosti potolažil vse, ki žalujejo, jim dal venec namesto pepela, olje veselja namesto žalovanja (prim Iz 61,1–3). Isto stvar je Jezus izrazil z besedami, da ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi nam sam stregel in dal svoje življenje v odkupnino za nas (prim. Mt 20,28). »Sin človekov je prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno« (Lk 19,10).

S krstom se vcepimo kot mladike na trto (Jn 15) in se povežemo z izvirom življenja, kajti Jezus je prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju (Jn 10,10). To življenje prehaja v nas, ko uživamo kruh življenja. On je namreč živi kruh, ki je prišel iz nebes (Jn 6). Jezus s temi besedami poveže krst, temeljno povezanost s seboj, in evharistijo, ki to začetno povezanost ohranja in krepi. Te Jezusove besede na nov način povedo, kar je slutil že Izaija. Jezus vse te dobrine svojega poslanstva, ki jih prejmemo s krstom, povzema v pogovoru z Nikodemom: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16).

Ta vera v odrešenjsko moč krsta je bila razlog, da so se zanj odločali tudi v času preganjanj. Dajali so se krstiti v prepričanju, da jih ne smrt, ne karkoli drugega, ne more uničiti, če so po krstu združeni z vstalim Kristusom. Po koncu preganjanj v 4. stoletju, ko so cesarji iz pristne vere naredili državno ideologijo, se je začelo krščevanje celih narodov brez pravega pouka; marsikdaj tudi iz oportunizma, da so si zagotovili mesto v družbi ali celo kariero. Pod merovinškim kraljem Klodvikom (466–511) so se okoli leta 500 krstili Franki. Naši karantanski predniki so se sredi 8. stol. dali krstiti skupaj s svojimi knezi, Borutom (+748), Gorazdom (+751) in Hotimirjem (+769). Avari, naši tekmeci, tega niso storili, zato so jih krščanske vojske ob koncu 8. stol. (796) pod poveljstvom Karla Velikega izbrisale iz zgodovine. Drugače pa so v 10. stol ravnali Rusi in Madžari, ki so kot narod skupaj s svojima vladarjema, prvi s knezom Vladimirjem Svetim leta 988 in drugi s kraljem Štefanom I. Svetim (997–1038), sprejeli krščanstvo. Posledica te starodavne negativne prakse krščevanja brez katehumenata je mentaliteta, da mnogi še danes krščujejo otroke le zaradi tradicije, ali zaradi pripadnosti svoji krščanski družini ali narodu, ki je večinsko krščanski. V tem je torej razlika med prvotnim in kasnejšim, že izkrivljenem razumevanju krsta.

Sakralizacija družbe in kulture se je torej izrodila v sakralizem, ki je izzval reakcijo, sekularizacijo. Ta se je skozi stoletja izrodila v radikalni sekularizem in laicizem, ki bosta po naravi stvari nekega dne izzvala reakcijo; kakšno in kdaj ne ve nihče.

V našem času, ki ga zaznamuje sekularizacija, imamo spet priložnost, da se osvobojeni vseh rodovnih in družbenih pritiskov za krst znova odločamo iz temeljnih razlogov, o katerih so govorili že preroki in nato evangelij. Kajti naš temeljni interes, globlji in usodnejši od vseh drugih, t. i. časnih interesov, je, da bi iz ranljivosti svojih teles in psihe, iz minljivosti vsega zemeljskega, prešli na breg večnega življenja. Ki pa se začne tistega dne, ko smo krščeni, ko so nad nami izrečene besede iz današnjega evangelija: »Ta je moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje« (Mt 3,17).